Avtor: Amadej Jazbec
O evtanaziji je bilo že veliko povedanega in ni dvoma, da bo na to temo objavljenih še veliko polemik, razprav, komentarjev, itd. Ob vseh mogočih stališčih različnih ljudi in različnih institucij, je stališče Katoliške cerkve glede evtanazije, eno izmed najbolj občutljivih, hkrati pa eno izmed najbolj jasnih, ob katerem se mnogi spotikajo. Seveda je Cerkev na udaru ob kakršnih koli drugih opredelitvah, ki se tičejo moralnega področja, vendar bomo danes obravnavali predvsem cerkveno stališče do evtanazije.
Na začetku je potrebno povedati, da je večina ljudi, ki se sooča s cerkvenimi stališči bodisi do evtanazije bodisi do kakšne druge problematike, obremenjena s Cerkvijo, zato stališč ne sprejema in presoja objektivno, ampak v luči takšne ali drugačne obremenjenosti s Cerkvijo. Zakaj je temu tako, morda v kakšnem drugem prispevku. To je omenjeno zato, ker je področje evtanazije občutljivo, zato o tem ne bi imelo smisla pisati, če bi nekdo bral zadevo v luči kakršne koli obremenjenosti.
Danes človek jemlje smrt kot tujek v svojem življenju
Že pri samem pojmu evtanazije naletimo na problematiko, ker beseda pomeni dobra, srečna, vesela smrt. Beseda εὐθανασία je namreč grškega izvora in je sestavljena iz dveh delov: εὖ, eu – dobra, srečna vesela; θάνατος, thanatos – smrt. Na prvi pogled se tako zdi, da ima evtanazija pozitivno sporočilo, ki nosi v sebi nekaj dobrega.
Če že pogledamo splošno stališče do smrti, jo današnji človek jemlje prej kot tujek, kot pa sestavni del življenja. Beseda »smrt« na splošno pomeni nekaj temnega, kar naj bi človeka delalo depresivnega. Če se ozremo na današnje pogrebe, so ti takšne narave, da ljudem čim bolj prihranijo soočenje z umrlim. Včasih so ljudje umirali doma, prav tako so po smrti pokojni ležali doma v krsti, ob njem so molili, ko je prišel čas pogreba, so ga v slovesnem sprevodu pospremili v cerkev in na pokopališče.
Danes pokojnike v glavnem upepelijo, žaro s pepelom pripeljejo kakšno uro pred pogrebom v mrliško vežico, nato jo pospremijo v grob in tako je zadeva v nekaj urah zaključena. Da se ne bi bilo treba svojcem ukvarjati še z urejanjem groba, je v ta namen vedno več pogrebov z raztrosom pepela.
Z razliko od preteklosti, danes na pogrebih skoraj ne vidimo več otrok, češ, da jim na ta način prihranimo travme. Po drugi strani z lahkoto prepuščamo otroke sodobnim elektronskim sredstvom, kjer spremljajo filme z nasilno vsebino, v katerih ne manjka ubijanja, prav tako lahko igrajo nasilne igrice, kjer je smrt predstavljena kot sestavni del igre.
Smrt je spolnosti prevzela vlogo tabuja
Če je bila včasih spolnost tabu tema, je njeno vlogo danes prevzela smrt, o kateri se ne govori, oziroma, se govori o njej takrat, ko je res nujno. Cilj sodobne družbe je, da je človek zdrav, krepak, vesel in predvsem delovno sposoben. Glede na to, da bolni in umirajoči ne sodijo več v naštete kategorije, je to pripeljalo do ideje, da niso več koristni in na ta način postajajo breme družbi in državnemu proračunu. Za njih je zato najlažje poskrbeti tako, da jim preprosto več ne podaljšujemo življenja, ampak jim omogočimo t.i. dostojno smrt.
Če dostojna smrt pomeni zgolj to, da nekomu omogočimo predčasno smrt brez bolečin, potem v osnovi nismo razumeli pomena umiranja in smrti. Če vzamemo naše celotno življenje v luči priprave na smrt, potem lahko pridemo do razumevanja, kaj v resnici pomeni dostojna smrt. Pričevanja tistih, ki spremljajo umirajoče govorijo, da tisti, ki imajo čisto vest, se pravi, tisti, ki so preživeli življenje v ljubezni, veliko lažje umirajo, kot tisti, ki so v življenju počeli kakršno koli zlo in ga niso obžalovali..
Stališče Cerkve je spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti
Kar se tiče stališča Cerkve do evtanazije je to povzeto v kontekstu spoštovanja človeka od spočetja do naravne smrti. To pomeni, da je človekovo življenje nedotakljivo od trenutka, ko se združita semenčice in jajčece, do trenutka, ko nastopi možganska smrt. Z liberalizacijo splava in evtanazije sta še posebej postali izpostavljeni dve najbolj nemočni skupini ljudi: nerojeni otroci, ki so sami po sebi prepuščeni na milost in nemilost staršem ter hudo bolni in umirajoči, ki so postali prepuščeni manipulacijam družbe in predvsem pritiskom svojcem, katerim so v veliki meri v breme.
Potrebno je razlikovati med »pomagati« umreti in »pustiti« umreti
Pri evtanaziji je potrebno razlikovati med aktivno in pasivno evtanazijo. Aktivna evtanazija pomeni, da nekdo, praviloma zdravnik, s pomočjo nekega sredstva, praviloma strupa, vbrizga v bolnika strup, na podlagi katerega potem pacient umre. Pri tem gre za aktivno pomoč pri samomoru. Na ta način je zdravnik neposredno vpleten v smrt nekoga, ki je to izrazil sam ali so to izrazili njegovi svojci. Zdravnik je bil na ta način prisiljen izvršiti nekaj, kar si sam ni želel. Mnogi zdravniki tako opravljajo svoje delo pod pritiskom, saj si sicer ne želijo ubijati ljudi, so pa jih prisiljeni ubijati glede na zakonodajo in glede na voljo bolnika, oz. bolnikovega svojca.
Pri pasivni evtanaziji gre za prekinitev zdravljenja, na podlagi katerega je potem povzročena smrt. Pasivna evtanazija v nekaterih primerih ni sporna, saj gre za to, da dopustimo možnost, da nekomu pustimo umreti. Sporna bi bila če bi npr. nekomu, ki krvavi ne omogočili transfuzije, na podlagi česa bi izkrvavel.
Cerkev v nekaterih primerih dopušča prenehanje zdravljenja, kar pomeni, pustiti bolniku, da odide s tega sveta po naravni poti. To pa ne pomeni aktivno sodelovati pri smrti, ampak preprosto pustiti človeku, da umre. Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Prenehanje z dragimi, nevarnimi, izrednimi ali s pričakovanimi rezultati nesorazmernimi medicinskimi postopki more biti zakonito. To je odklonitev »terapevtske zagrizenosti«. S tem odgovorni človek noče »zadati« smrti; pač pa sprejme dejstvo, da je ne more preprečiti. Odločitev mora napraviti pacient, če je za to pristojen in zmožen; če pa ne, tedaj tisti, ki imajo za to pravico po zakonu, vedno spoštujoč pacientovo razumno voljo in njegove zakonite koristi« (KKC 2278).
Pri marsikomu se je že tudi po tem, ko so ga odklopili iz medicinskih aparatur zgodilo, da je preživel. To pomeni, da prenehanje zdravljenja, ne pomeni nujno, zagotove smrti, ampak pomeni dopustiti, da človek umre ali da tudi preživi, četudi je to v človeških očeh kdaj nepojasnjeno.
Problem umiranja je bolj problem svojcev, kot pa problem umirajočih
»Pravico« do evtanazije najbolj zagovarjajo tisti, ki menijo, da človek v bolečinah preveč trpi in, da mu ravno evtanazija omogoča rešitev iz trpljenja. Pri tem je potrebno povedati, da pozna medicina v ta namen mnoga sredstva, ki blažijo trpljenje. Katekizem Katoliške cerkve o tem pravi: »Tudi če menimo, da je smrt čisto blizu, ni mogoče zakonito prekiniti nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku. Uporaba analgetikov za olajšanje bolečin umirajočega more, tudi z nevarnostjo skrajšanja njegovih dni, biti nravno skladna s človekovim dostojanstvom, če smrt ni hotena niti kot cilj niti kot sredstvo, marveč samo predvidevana in tolerirana kot neizogibna. Lajšanje bolečin sestavlja priviligirano (prednostno) obliko nesebične ljubezni. Zato jo moramo podpirati« (KKC 2279).
Medicina ima torej dovolj sredstev za blažitev bolečin, zato se zdi, da omogočanje evtanazija skriva marsikaj drugega, kot resnično pomoč umirajočemu. KKC govori o lajšanju bolečin kot prednostni obliko nesebične ljubezni. Zato se zdi, da je pri zagovornikih evtanazije težava ravno v tem, da imajo v sebi premalo sposobnosti, da bi umirajočim lajšali bolečine z ljubeznijo.
Tako umiranje ni toliko problem umirajočih, ampak v prvi vrsti njihovih najbližjih.
Danes se človekova vrednost meri po njegovi funkcionalnosti
Problem evtanazije izhaja predvsem iz tega, da smo življenje zreducirali zgolj na njegovo tehnično funkcionalnost. To že spominja na čase nacizma, ko so bili ljudje, ki niso bili več sposobni za delo, nezaželeni in so bili deležni sistematičnega iztrebljanja v obliki prisilne evtanazije. V svetu, kjer je uspešnost ena izmed glavnih vrednot, po drugi strani je podaritev drugemu iz čiste ljubezni postala zgolj še fraza iz preteklosti, ni pričakovati, da se ne bi stvari, ki se nanašajo na konec človekovega življenja, še bolj radikalizirale.
Če danes govorimo o smiselnosti trpljenja umirajočih, bomo jutri govorili o smiselnosti hipotetičnega trpljenja, v smislu, bolje da končam svoje življenje, kot pa, da bi zbolel npr. za rakom. Filmska igralka Angelina Jolie si je npr. zaradi prisotnosti gena, ki povečuje možnost raka, dala odstraniti obe dojki. Torej, je posegla v svoje telo iz preventive. Naslednja stopnja je lahko tako preventivna smrt, zaradi hipotetičnega trpljenja.
Ali lahko pričakujemo uzakonitev evtanazije za upokojence?
Neravnovesje med mladimi in starejšimi pa odpirajo novo polje vprašanj in sicer, kaj storiti z ljudmi, ki so se že upokojili? Danes namreč v zahodnem svetu prevladuje starejša populacija, ki ni več delovno aktivna. V materialnem smislu postaja ta skupina ljudi za družbo breme, saj upokojenci ne prispevajo več v državni proračun sredstev, ampak iz njega sredstva samo še črpajo. Poleg tega postajajo materialno breme svojcem, ki morajo praviloma doplačevati za bivanje v domovih upokojencev, saj ima večina oskrbovancev nizke pokojnine, s katerimi si ne morejo sami plačati bivanja in oskrbe.
Posledično lahko v prihodnosti pričakujemo poskuse uzakonitve evtanazije za upokojence, kjer bodo lahko svojci zahtevali evtanazijo za svoje starše, ker za njih ne želijo ali ne morejo plačevati za bivanje v domu upokojencev. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko in rekel, da se kaj takšnega zagotovo ne bo nikoli zgodilo. Praksa iz nacistične Nemčije nas uči, da je kaj takega vendarle možno. Še posebej je to možno v demokraciji, ker za sprejetje katerega koli zakona že zadostuje večina v parlamentu. Nenazadnje je ustavno pravico do splava (svobodno odločanje o rojstvu otrok) uzakonila novoizvoljena prva demokratična skupščina v samostojni Sloveniji (55. člen Ustave Republike Slovenije).
Največje trpljenje je osamljenost in zapuščenost
Vprašanje, ki se neposredno tiče prenehanje človeškega življenja zelo vprašljivo in krhko, predvsem pa neposredno posega v dostojanstvo človeške osebe. Glede na to, da Cerkev jasno opredeljuje kdaj govorimo o začetku in koncu človeškega življenja in, da ima zato človek pravico do življenja od spočetja do naravne smrti, bi država pokazala demokratično zrelost, če bi takšno opredelitev tudi zaščitila z zakonodajo. Tako človek ne bi bil izpostavljen na milost in nemilost različnim interesom, ki so predvsem ekonomske narave, ampak bi bil deležen zaščite tudi od države..
Dejstvo je, da se premalo zavedamo, da je naše življenje podobno peščeni uri in, da se »pesek« našega življenja, nezadržno izteka. To pomeni, da je edina gotova stvar v našem življenju trenutek smrti, zato gre samo za to, kako se bomo s smrtjo soočili. Če je vse naše življenje usmerjeno v to, kako se bi čim bolj izognili trpljenju, potem se bomo skušali izogniti trpljenju tudi, ko bomo postavljeni pred dejstvo smrti. Malokdo pa danes pomisli, da je pravzaprav največje trpljenje današnjega časa osamljenost in zapuščenost, predvsem od svojih najbližjih. Torej, pri evtanaziji ne gre toliko za samo fizično trpljenje, ampak predvsem duševno trpljenje, ki je v neposredni povezanosti s telesnim trpljenjem, kar pomeni, da pomanjkanje ljubezni vpliva tudi na telesno počutje.
Namesto evtanazije pospeševati paliativno oskrbo
Namesto razmišljanje o evtanaziji, bi bilo potrebno pospešiti paliativno oskrbo. V okviru paliativne oskrbe delujejo društva Hospic, ki se ukvarja s spremljanjem umirajočih. Tisti, ki se ukvarjajo s tem povedo, koliko pozitivnih zgodb so doživeli s strani tistih, ki so se poslavljali s tega sveta. Marsikdo med njimi je tudi želel evtanazijo, vendar ko je doživel ljubezen tistih, ki so ga spremljali, je začutil pravo veselje do življenja. Neka gospa je celo izjavila, da so bili dnevi, ki jih je preživela v hiši Hospica, njeni najlepši dnevi v življenju.
Takšne zgodbe nam govorijo, da je problem trpljenja in umiranja veliko širši, kot pa zgolj fizičen občutek bolečine. Problem trpljenja v samem bistvu izvira iz pomanjkanja ljubezni. Dokler v naših srcih ne bo prevladala ljubezen, se bomo še naprej pogovarjali o življenju na način tehnične izvedbe. Ko bo v nas zaživela čista ljubezen, se ne bomo več spraševali, kako nekomu omogočiti nebolečo smrt, ampak kako mu podariti ljubezen in veselje do življenja, ne glede na to, v kakršnem koli psihofizičnem stanju se nahaja.
