Za aktivno in odgovorno slovenstvo

Avtor: Metod Kranjc

V nedeljo, 4. avgusta, se je v organizaciji Rafaelove družbe in Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi izteklo že 31. zaporedno romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Pri tem velja pohvaliti vztrajno delo Rafaelove družbe, ustanove z dolgo zgodovinsko tradicijo delovanja, ki je v pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva ter katolištva. Prav tako pa je treba izpostaviti velik pomen, ki ga s svojim delom izpričujejo slovenski izseljenski duhovniki.

Našo pozornost je pritegnilo odlično predavanje Jana Zobca, pravnika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika, z naslovom Tri Slovenije – ena identiteta. V njem je povedal to, kar je nekdo moral povedati. O slovenstvu, o slovenski identiteti, o naši skupni kulturi in spominu, o ustavnem domoljubju, o vrednotah slovenske osamosvojitve, o aktivnem in odgovornem slovenstvu, o aktivnem in odgovornem državljanstvu. Njegov nastop je bil celovit, sistematičen, poglobljen in odkrit

V svojih besedah je bil pogumen, saj je jasno dejal, da mora slovenska nacionalna identiteta, kot to izhaja iz preambule Temeljne ustavne listine, temeljiti na antikomunizmu, na prelomu s prejšnjim vrednostnim sistemom nekdanje SFRJ. Zobec je izrekel misel, ki se je v Sloveniji ne sliši več: v Sloveniji bi morali svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma. Zavedati bi se morali tistega, kar smo v svoji zgodovinski kulminaciji, ob osamosvojitvi, v najpomembnejšem trenutku svoje zgodovine zapisali v preambuli Temeljne ustavne listine. Slovenci smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo zaradi varovanja človekovega dostojanstva. Zobec podpira pluralno Slovenijo. S  spoštovanjem govori o slovenski diaspori, o izseljenski Sloveniji. Skupaj z zamejsko Slovenijo mu pomenita neprecenljiv človeški vir, vir sveže krvi, znanja in širine duha, ki ga matični Sloveniji primanjkuje. Zobec je hkrati neizprosen, ko govori o eroziji vrednot slovenske osamosvojitve v Sloveniji.

Mar ni nenavadno, da nas »preseneti«, ko se vrhovni in bivši ustavni sodnik sprašuje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo!

Aktualni slovenski politični in družbeni trenutek je žal tak, da izražanje nacionalne pripadnosti, poudarjanje nacionalnega, slovenskega, še posebej, kadar se povezuje z etničnim in samobitnim, nekateri domači družboslovci opredeljujejo kot politično nekorektno.

»Svetovišarski« nastop Jana Zobca je prišel še v pravem trenutku. Najprej zato, ker številne državne institucije, še posebej institucije šolskega sistema, vztrajno pešajo pri obravnavi tematike domoljubja, domovinskih vrednot. Aktualna politična garnitura, vladne stranke in še posebej »nevladna« levica se vedno bolj odmikajo od sklicevanja na narodno identiteto. Še več, odkrito izražajo odpor do vrednot ustavne demokracije, ki bi jih lahko ogrozile.

Jan Zobec nagovarja tudi opozicijski, desnosredinski politični prostor. Vrhunec njegovega nastopa je bil v apelu, da »gradimo ustavni patriotizem, postavimo ga v jedro naše nacionalne identitete, spoštujmo in varujmo ustavne vrednote, ki so v svojem bistvu vrednote slovenske osamosvojitve«.

Zobec je bil v svojem govoru dosledno evropsko usmerjen. Svete Višarje dojema kot evropsko romarsko pot, ki združujejo evropske narode pod isto božjo streho.

Njegovo predavanje si zasluži, da ga v nadaljevanjih predstavimo še podrobneje. Pomeni nam navdih za poglobljen, kritičen in odgovoren razmislek o današnji slovenski stvarnosti – še posebej politični, pa tudi družbeni, kulturni in duhovni.