Naprej na vsebino

Ženski obraz – lepota cerkve

Avtor: Amadej Jazbec

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga praznujemo 15. avgusta, vedno privabi v številne cerkve, ki so posvečene Mariji, veliko število ljudi. Na ta praznik se še posebej oziramo v naš končni cilj, ki je novo nebo in nova zemlja, ko bomo v celoti, tudi s telesom, pridruženi množici ljudi vseh časov in rodov ter bomo tako v nebeškem kraljestvu slavili nebeškega Očeta. Prva oseba, ki je že v polnosti deležna življenja pri Bogu, je Božja mati Marija, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa. Praznik Marijinega vnebovzetja je izpričan že v 5. stoletju, vendar je versko resnico o Marijinem vnebovzetju razglasil šele papež Pij XII. leta 1950.

V večnosti bomo živeli tudi s telesom

Takoj na začetku razčistimo, kaj razumemo pod pojmom našega življenja v večnosti. V mnogih kristjanih se je namreč zasidralo prepričanje, da se ob smrti duša loči od telesa in bomo potem kot duše bivali pri Bogu. To je zmota, ki je plod starogrške filozofije, saj ta uči, da je telo grob duše ter da je cilj človeka, da se osvobodi telesa, ki omejuje dušo.

Krščansko pojmovanje življenja po smrti izhaja iz evangelijskega poročila o Jezusovem vstajenju. Iz poročil je razvidno, da je Jezus vstal od mrtvih s telesom. O tem priča že prvo srečanje Jezusa z Marijo Magdaleno, ko jo Jezus potem, ko se ga želi dotakniti, opozori: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu.« (Jn 20,17)

Takoj zatem evangelist Janez poroča: »Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ‘Mir vam bodi!’ In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.« (Jn 20,19–20)

Foto: 24sati

Poveličano telo ni vezano na fizične zakonitosti

Tako Marija Magdalena kot drugi Jezusovi učenci so videli Jezusa v telesni obliki. Res pa je, da je bilo njegovo telo drugačno od tistega pred smrtjo, saj ni bilo več občutljivo na fizične zakonitosti, kar je razvidno iz tega, da je prišel med učence pri zaprtih vratih. Za Jezusa po vstajenju tako pravimo, da ima poveličano telo.

Mogoče si lahko naše posmrtno življenje najbolje predstavljamo s primerom semena. Seme ima pred tem, ko ga vržemo v zemljo, neko obliko, praviloma je majhno in okroglasto. Ko ga vržemo v zemljo, začenja dobivati drugo obliko, ko pa zraste, ni več podobno semenu, ampak je iz semena nastala mogočna oblika. Seme svojega bistva ni izgubilo, ampak se je preobrazilo v rastlino, npr. drevo.

Zato ker je bila Marija Jezusova mati in s tem tudi Božja mati, saj je Jezus Božji Sin, je čisto naravno, da je bila Marija prva deležna dostojanstva polnosti večnega življenja v obliki poveličanega telesa. Iz verovanja, da je Bog njeno telo izvzel iz naravnega procesa trohnenja, je Cerkev vse bolj poudarjala, da je Marija že deležna popolne nebeške slave, kar je, kot je bilo že rečeno, dokončno potrdil papež Pij XII.

Marija je mati Cerkve

Papež Pavel VI. je v sklopu 2. vatikanskega koncila, 21. novembra 1964, Marijo razglasil za Mati Cerkve. Marija kot mati Cerkve je utemeljena predvsem v dveh svetopisemskih dogodkih, oba je zapisal evangelist Luka. Prvi dogodek je Gospodovo oznanjenje Mariji, ko angel napove, da bo Marija postala mati Božjega Sina. Z besedami: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38) Marija privoli v Božje povabilo in s sprejetjem Božje besede v moči Svetega Duha postane Božja mati.

Lahko rečemo, da se s tem dogodkom, ko reče Marija brezpogojni »da« Bogu, začne zorenje Cerkve, ki z Jezusovim oznanilom, predvsem pa z njegovo smrtjo in vstajenjem dobiva vedno jasnejšo obliko. Drugi ključni dogodek, kjer je izpričana bistvena vloga Marije, je zapisan na začetku Apostolskih del, katerih avtor je prav tako evangelist Luka. V hiši so bili tudi apostoli, kjer so vsi »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in Jezusovo Materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14).

Foto: laudato.hr

Marija je tako molila skupaj z apostoli, ki so predstavljali prvo Cerkev. Najprej so v molitvi izvolili apostola Matija, ki je bil izvoljen namesto odpadlega Juda Iškarijota. Zatem pa so pričakali binkoštni dan, ko je nad vse prišel Sveti Duh. Takrat se je dokončno rodila Cerkev. Cerkev je tako nastala na podlagi sprejetja Božje besede v moči Svetega Duha. Kot rečeno, je bila prva, ki je sprejela Božjo besedo, Marija, zato jo upravičeno imenujemo Mati Cerkve. Z gotovostjo lahko trdimo, da brez Marijine privolitve Cerkve kot takšne še danes ne bi bilo. Bog bi še vedno iskal rešitev za človeštvo, ki je zaradi greha oslepelo.

Zaradi Marijinega materinstva je Cerkev ženske narave

Ker je Marija mati Cerkve, lahko trdimo, da je Cerkev v prvi vrsti ženske narave, saj je njeno bistvo v sprejemanju in življenju iz Božje besede. Cerkev je tako v prvi vrsti marijanska, šele nato je apostolska. Cerkev je bila v krizi vedno takrat, ko je preveč poudarjala svoj apostolski vidik, ne da bi predpostavljala marijanskega. Takrat je gledala predvsem na to, kako bo oznanjevala evangelij, namesto da bi ga v prvi vrsti živela.

»Tam, kjer v Cerkvi na moški način porivamo v ospredje predvsem moško-strukturno, institucionalno in organizacijsko, nam grozi, da bomo zakrili njeno skrivnost, kar se danes pogosto dogaja. Ali je morda naključje, da v današnji cerkveni zavesti prevladuje moška podoba o Cerkvi kot »Božjem ljudstvu«, ne pa ženska podoba Marije kot ecclesia v smislu Kristusove neveste?« (Kurt Koch, Božja Cerkev, 2010, 189).

Problem današnje Cerkve je v poudarjanju hierarhičnih struktur

2. vatikanski koncil je sicer Cerkev opredelil kot Božje ljudstvo, ki je na poti, vendar je prehodno opredelil Cerkev kot skrivnost, ki je Kristusova nevesta. Če bi govorili samo o Cerkvi kot Božjem ljudstvu, bi zapadli v nevarnost, da bi Cerkev skrčili zgolj na sociološko organizacijo, v kateri je namesto občestva v ospredju predvsem struktura in organizacija v hierarhičnem smislu.

Zato je temeljni problem današnje Cerkve v tem, da so v ospredju predvsem njene strukture in programi, v ozadju pa je vera, kar pomeni osebni odnos z Bogom. Marijanska razsežnost Cerkve pa nas usmerja v osebni odnos z Bogom, ki ne potrebuje birokratskega sistema, ampak predvsem ljubezenski odnos.

Cerkev kot Kristusova nevesta tako po Marijinem zgledu kaže svoj pravi obraz, ki je ženski. Pri tem ne gre za nikakršen feminizem, ki se pretirano zavzema za ženske pravice, ampak preprosto za pravilno uravnoteženost posameznih vlog v Cerkvi. Pri marijanski razsežnosti Cerkve gre za to, da brezpogojen sprejem Božje besede v Svetem Duhu lahko rodi sadove, kateri so v razodevanju Božjih del. Največje Božje delo je gotovo Kristusovo vstajenje, ki pa je v središču apostolske razsežnosti Cerkve.

Marija Magdalena je prva priča Jezusovega vstajenja

V poročilu o Jezusovem vstajenju je razvidno, da je bila prva priča njegovega vstajenja ženska, in sicer Marija Magdalena. Marija Magdalena se je srečala z vstalim Kristusom in je to novico takoj oznanila apostolom. Kasneje se je Jezus prikazal tudi apostolom, ki so bili na ta način tudi priče vstajenja. Po apostolskem nasledstvu, ki se prenaša s škofovskim posvečenjem, prejmejo škofje službo pričevalcev Gospodovega vstajenja. Škofje, ki so voditelji krajevnega občestva, kot službeni pričevalci razodevajo resnico o Gospodovem vstajenju.

Ob tem se postavlja vprašanje, kakšna je pravzaprav vloga ženske pri apostolskem nasledstvu, če velja pravilo, da je škof naslednik prič Gospodovega vstajenja? Iz evangeljskega poročila pa je razvidno, da Marija Magdalena ni bila samo ena izmed prič vstajenja, ampak je bila celo prva priča, ki je celo apostolom oznanila, da je Gospod vstal (Jn 20,18).

Morda nam odgovor na to vprašanje daje sam papež Frančišek, ki je god Marije Magdalene, obhajamo ga vsako leto 22. julija, leta 2016 povzdignil v praznik. S tem dejanjem je Marijo Magdaleno povzdignil vsaj ob bok apostolom, saj enako za vsakega izmed njih obhajamo praznik. Pri tem ne gre za to, da bi v tem trenutku presojali, ali je npr. primerno, da bi bile tudi ženske deležne službenega duhovništva, ampak predvsem za to, da bi ob Božji materi Mariji, Mariji Magdaleni in drugih ženskah, ki so odigrale ključno vlogo v Jezusovem življenju, odkrivali pravo podobo Cerkve in njeno poslanstvo.

Jezus se je pojavil in deloval v izrazito patriarhalni družbi, v kateri ženska ni imela nobene besede, kaj šele vloge. Glede na to, da pa igrajo v njegovem življenju bistveno vlogo, pomeni, da nam je želel s tem nekaj povedati.

Foto: bitno.net

Človek lahko v odnosu z zemljo pričakuje tudi njene sadove

Bolj kot za fizično spolno razlikovanje gre v Cerkvi za način delovanja, utemeljen na spolni naravi, pri čemer je v ospredju njena duhovna razsežnost. Pri tem nam pomagajo že naravne zakonitosti, ki pa nam z digitalizacijo življenja povzročajo vedno večje težave. Vemo namreč, da za vsak dober sad potrebujemo seme in dobro pripravljeno zemljo. Na podlagi upoštevanja teh zakonitosti lahko pričakujemo tudi sadove zemlje.

Iz Svetega pisma pa tudi iz poznavanja biologije in kemije je razvidno, da je človek vzet iz zemlje, se pravi iz elementov, ki jih vsebuje zemlja. Beseda »Adam« namreč pomeni zemljan, iz zemlje vzet. Po svoji naravi je tako človek vedno v odnosu z zemljo, saj je del nje, zato lahko tudi v odnosu z njo pričakuje druge sadove zemlje. Zato je izpolnjen človek samo tisti, ki obdeluje zemljo in živi v skladu z naravnimi zakoni.

Ker pa je človek vzet iz zemlje, deluje tudi na način zemlje. Kakor zemlja postaja rodovitna, ko pripravljena sprejema seme vase, tako tudi človek postaja rodoviten, ko je pripravljen za sprejetje Božje besede. Kot rečeno, tukaj ne igra vloge fizični spol, ampak gre za ženski način delovanja, ki nam ga v prvi vrsti kaže Marija.

Človek, v občestvu Cerkve, kakor Marija v prvi vrsti posluša in sprejema Božjo besedo. Božja beseda ni nekaj, kar bi bilo v zraku in celo prepuščeno naključju, ampak je konkretno zapisana v Svetem pismu. Vsak, kdor z odprtim srcem sprejema Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu, živi marijanski način Cerkve. Glavno sporočilo Svetega pisma je Gospodovo vstajenje, zato se ob tem sporočilu z njim srečuje na način, kakor se je srečala Marija Magdalena. Tako tudi človek, ki v veri sprejema Kristusovo vstajenje, postane kakor Marija Magdalena, ki kot priča Gospodovega vstajenja na apostolski način vstajenje tudi oznanja.

Kdor je krščen, je že deležen novega življenja v Jezusu Kristusu

Ob Marijinem vnebovzetju se vsak izmed nas sprašuje tudi o našem dokončnem načinu bivanja. Tudi tu dobimo odgovor iz poročila o Jezusovem vstajenju in o izročilu verske resnice o Marijinem vnebovzetju. Naša dokončna oblika bivanja bo torej takšna, kakršna je Jezusova in Marijina, se pravi, v poveličanem telesu.

Kdor je v veri krščen, je že deležen življenja Jezusa Kristusa, saj je brat in sestra v Jezusu Kristusu. Kdor je krščen, tako sprejme novo življenje v Jezusu Kristusu, ki izhaja iz njegove smrti na križu in iz njegovega vstajenja. Razlika med Jezusom, Marijo in nami je zgolj v tem, da smo mi še fizično pogojeni. Že iz zakonitosti minevanja lahko sklepamo, da se bo prej ali slej naše življenje tudi končalo, prav tako bo nekega dne tudi vesolje doživelo svoj konec. Takrat bosta nastala novo nebo in nova zemlja, o čemer govori knjiga Razodetja: »Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvi nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal od neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: ‘Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo’« (Raz 21,1–2).

Ob trenutku smrti bomo na zemlji pustili vse, razen ljubezni

Ob dejstvu, da je naše zemeljsko življenje samo začasno, ki nas vodi v večno življenje, bi se lahko človek bolj osredotočil v večnostno dimenzijo bivanja kot pa na zemeljsko, ki ji daje vsaj v zadnjih desetletjih preveč poudarka. Koliko nepotrebnih skrbi in stresa doživljamo zaradi stvari, ki so minljive in začasnega značaja. Skrb za fizično preživetje se sploh ne more primerjati s skrbjo za preživetje v večnosti. Tudi,če smo v tem trenutku materialno preskrbljeni do konca življenja, ne bomo s tem nič pripomogli h kvaliteti našega bivanja. Morda nam bo uspelo podaljšati tukajšnje življenje za kakšen trenutek ali dan. Iz izkušnje pa vemo, da življenje nezadržno mineva in da materialna preskrbljenost v večnosti ne igra nobene vloge.

Vse, kar smo si pridobili na tem svetu, bomo prej ali slej morali tukaj pustiti. Edino, kar bomo nesli čez prag večnosti, je ljubezen, ki smo jo sprejemali od Boga. Večja kot je naša ljubezen, bolj kakovostno bo »seme« našega življenja. Ko bo seme našega življenja v trenutku smrti dokončno padlo v zemljo, bo na podlagi naše ljubezni vzklilo novo življenje v večnosti. Torej je edino, za kar se splača truditi na tem svetu, da postanemo marijanski, da poslušamo Boga in da smo apostolski, da Boga, ki živi v našem srcu, razodevamo. Če je to zmogla Marija, ki je bila prav tako človek, kot smo mi, in če je to zmogla množica svetnikov v teku zgodovine Cerkve, zmoremo tudi mi. Vendar ne kot posamezniki, ampak kot občestvo, zasidrano v Bogu.

 

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice