Marjan Podobnik, Matej Tonin in Alojz Kovšča so se skupaj poklonili Ivanu Omanu

V hotelu Union v Ljubljani, kjer se je začela pisati zgodovina samostojne Republike Slovenije, sta SLS in NSi včeraj v spomin Ivanu Omanu, enemu ključnih osamosvojiteljev Slovenije, soustanovitelju in prvemu predsedniku Slovenske kmečke zveze, podpredsedniku DEMOS, nekdanjemu članu predsedstva Republike Slovenije in poslancu Državnega zbora Republike Slovenije, pripravila žalno sejo.

Na žalni seji so predsednik SLS Marjan Podobnik, predsednik NSi Matej Tonin in predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca govorili o tem, zakaj je bil Ivan Oman eden največjih slovencev moderne zgodovine, opisali so njegov neizmerljivi doprinos k samostojnosti Slovenije, njegov pogum v ključnih dejanjih slovenske zgodovine, njegovo ljubečnost kot očeta in moža, vero, ki mu je pomagala premagovati življenjske mejnike. Vse tri naovore objavljamo v celoti.

»Ne bodite žalostni. Naredil sem, kar sem lahko naredil. Sedaj mirno čakam, da me pokliče Bog.« Tako mi je Ivan Oman pred nekaj tedni sproščeno povedal, da v popolnem miru pričakuje zadnji korak iz tega življenja v večnost. Težko bi za nekoga bolj kot za Ivana Omana veljale besede svetega Pavla Timoteju: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan namenil Gospod«.

Nekomu, ki je Ivana Omana osebno zelo dobro poznal, je težko govoriti o njem, če misli ne začne s tem temeljem, s to trdno vero klenega slovenskega kmeta, narodnega voditelja in državnika, ob enem pa ljubečega moža in dobrega družinskega očeta. Vodilo v življenju in vsem delovanju mu je bilo vodilo zavetnika Evrope Sv. Benedikta: moli in delaj! Ta pravilo je zaznamovalo vse mejnike v njegovem življenju, po varni poti ga je peljalo preko zahtevnih in pogumnih odločitev, ki so oplemenitene z modrostjo pripeljale do velikih dejanj.

Ivan Oman je bil simbol tistega, kar je Slovenija po osamosvojitvi imela možnost nastati, pa v mnogočem žal ni oz. še ni. Simbol Slovenije, kakršna bi bila, če po preživetem nacizmu in fašizmu ne bi imeli medvojne in povojne revolucije in nato še 50 let komunizma; simbol Slovenije, ki bi jo vodila od naroda izvoljena oblast izmed tistih, ki so skozi rodove na naših tleh vzpostavljali trdne kmečke grunte, močne družinske obrti in podjetja. Izmed tistih, ki vzgajajo k spoštovanju človeka, družine, dela, domovine in pošteno pridobljene lastnine.

Držal se je misli pesnika Simona Gregorčiča: »Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«.

V veliko milost in privilegij mi je bilo, da sem v svojem življenju smel in mogel med drugim sodelovati, se učiti in prijateljevati s trem velikimi osebnostmi: prof. dr. Francem Zagožnom, slovenskim domoljubom in pisateljem Borisom Pahorjem in skoraj pol življenja z Ivanom Omanom.

Boris Pahor, ki je želel osebno nagovoriti ta žalni zbor in počastiti spomin na Ivana Omana, je tik pred odhodom iz Trsta v Ljubljano sporočil, da mu je zaradi vročega dne zdravnik odsvetoval pot. Prosil pa me je, da vam prenesem njegove izraze globokega spoštovanja do življenja in dela Ivana Omana, enega največjih graditeljev Slovenije. Izraze spoštovanja do človeka, ki je v odločilnih trenutkih stopil naprej in povezal ljudi za prave stvari – tako je povedal Boris Pahor.

Ivan Oman je bil kmet. In dr. Anton Trstenjak, velik slovenski mislec je na kongresu SLS nekoč povedal: »Korenine slovenskega kmeta segajo do pekla«. S tem je hotel povedati, da je moč, ki jo predstavlja ukoreninjenost in trdnost slovenskega kmeta, kakršen je bil Ivan Oman, tolikšna, da iz teh korenin lahko zraste visoko kmečko in narodovo telo in se razvija v širino, da zmore dajati senco za varno zavetje in zdravo rast bodočih rodov. Ivan Oman je bil narodni buditelj in voditelj, ki ni potreboval nobene funkcije, da je bil velik. Je eden tistih, ki funkcijam daje težo in ne eden tistih, ki šele s funkcijo dobijo težo, kot je o njem zapisal prijatelj Aleš. Ivan Oman je bil državnik, brez katerega verjetno ne bi bilo samostojne Slovenije, kot je danes v žalno knjigo zapisal eden izmed takrat ključnih ljudi, Jelko Kacin. Ivan Oman je bil človek, ki mu ni bilo podobnega v novejši slovenski zgodovini v tem, kako je znal navdušiti ljudi za pravo stvar. In postal je tisti, ki je ob svoji smrti bolj kot kdorkoli povezal ljudi najrazličnejših političnih in vrednostnih opredelitev v enotni oceni, da smo z njim izgubili velikega človeka.

Ivan Oman si je vedno želel, da bi Slovenska kmečka zveza in slovenski Krščanski demokrati oz. SLS in Nova Slovenija skupaj dihali z obema pljučnima kriloma. To je tudi pomemben del njegove politične oporoke. V prvi vrsti je na nama z Matejem Toninom, predsednikom Nove Slovenije in najinih sodelavcih, da njegovo željo na ustrezen način uresničimo. Željo, da bi močno ljudsko krščansko demokratsko gibanje vodilo Slovenijo proti velikim ciljem, proti gospodarsko uspešni in socialno pravični Sloveniji, za kar si je vse svoje življenje prizadeval Ivan Oman.

Milan Dekleva je v pesmi zapisal: »Šli smo za svetlobo, šli za vonjem žita, trudni romarji skozi čas. Prečili kalne reke in zapuščena polja, šli čez temni les, pusti kras. Slišali smo sanje, bel utrip srca, nismo pozabili želja. Nismo se predali, ni bilo zaman, slepo noč zamenjal je dan. Ker tam na obzorju varen dom stoji, jablana in lipa, v njeni krošnji ptica poje si, in pravi nam: ni bilo zaman.«

Dragi Ivan, hvala za vse!

Dovolite, da se ob koncu v imenu družine Omanovih zahvalim za vse izraze sožalja in mnoge globoke misli o Ivanu Omanu.

Marjan Podobnik, predsednik SLS

Spoštovani Ivanovi domači, spoštovani Ivanovi sopotniki in prijatelji, drage poslanke in poslanci, dragi domoljubi,

z žalostjo smo pred dnevi sprejeli novico, da je v 90. letu starosti umrl državnik, eden izmed očetov samostojne Slovenije, krščanski demokrat, predvsem pa naš prijatelj Ivan Oman.

Pri velikih ljudeh so vse besede odveč. Njihova dejanja govorijo sama zase. Dejanja Ivana Omana so zaznamovala čas, v katerem je živel, kar pa je še pomembnejše, pustila bodo trajne sledi vsem prihodnjim generacijam.

Ko se je v osemdesetih letih slovenski narod prebujal iz zimskega spanja, so bili potrebni pogumni posamezniki, ki so si upali. Brez njih ne bi nikoli dočakali pomladi, saj ne bi nikoli stopili skozi odprta vrata zgodovinske priložnosti.

Ivan Oman je bil pogumen mož. Ko še ni bilo jasno, ali bo komunističen režim dokončno popustil demokratičnemu brbotanju in sanjam po lastni državi ali pa je šlo zgolj za taktično otoplitev, kateri bo sledil neizprosen obračun, je bilo sprejetje vodenja Slovenske kmečke zveze 12. maja 1988 pogumno dejanje.

Ivan Oman nas je v ključnih trenutkih opogumljal. Vsi se spominjamo njegove ponarodele izjave: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo.«. Pred prvimi svobodnimi in demokratičnimi volitvami aprila 1990 so imele stranke, ki so izhajale iz nekdanje ZKS, strašansko finančno in kadrovsko prednost. Za vse, ki so bili desetletja zatirani, so bile Ivanove besede kot mana z neba. Zatiranim in razočaranim so vlile upanja in samozavesti, da je drugačna Slovenija mogoča.

Ivan Oman je bil domoljub. Ko se je s pomočjo plebiscita rojevala Republika Slovenija, ni nikoli preračunaval, kaj se mu bolj splača. Odločno se je postavil na stran premočrtne poti v samostojnost. Slovenijo je imel enostavno rad. Krepil je slovensko identiteto, vendar nikoli z zaničevanjem drugih narodov.

Ivan Oman je bil pravičen. Za nekatere v politiki je značilno, da lastne vrste vedno hvalijo, medtem ko svoje konkurente silovito kritizirajo. Znal je pohvaliti in videti dobro v svojih nasprotnikih, bil je neizprosen kritik napak v lastnih vrstah. Politični nasprotnik ni naš politični sovražnik, je dejal.

Bogu sem hvaležen, da sem imel priložnost spoznati Ivana Omana. Nikoli ne bom pozabil, kako je pred šestimi leti vkorakal v mojo parlamentarno pisarno. Bilo je pravo presenečenje. Nihče ni vedel, da pride. Sodelavka pokuka v mojo pisarno in mi reče: »GospodOman želi govoriti s teboj.« Vprašam: »Kateri Oman?«. Reče: »Ja, Ivan Oman«. Priznam, da sem v tistem trenutku dobil silovito tremo. Šlo je za človeka, katerega velika dejanja sem poznal, ga spremljal in občudoval. Zdelo se mi je neresnično, da bi prav ta človek želel govoriti z mano.

Mirno in tiho je vstopil v mojo pisarno. Se usedel na stol in rekel: »Mladi mož, nekaj sem vam prišel povedat in nekaj sem vam prinesel.« Bil je to čas, ko so zlasti na desni zaradi pokojnine nekdanjega predsednika republike silovito tolkli po meni. Rekel mi je: »Jaz bi naredil isto kot vi.« Podaril mi je knjigo, s posvetilom »Krščanskemu demokratu Mateju Toninu spodbuda za delo krščanski demokrat Ivan Oman.«

Zame je bilo prvo srečanje z Ivanom Omanom neprecenljivo. Pomirilo me je in mi vrnilo samozavest. Podoben občutek, ko ti oče reče, da te ima rad, pa čeprav si zakuhal velike težave. Opisan dogodek je, razen zame, za vse ostale popolnoma nepomemben. Kljub temu pa tudi v majhnih stvareh izpričuje načelnost Ivana Omana.

V najinih kasnejših pogovorih je večkrat poudaril, da revanšizem ni še nikomur pomagal k uspehu. Da moramo ustaviti sovraštvo. Dejal je še, da bo Slovenija normalna šele takrat, ko bodo možne tudi velike rdeče – črne povezovalne koalicije.

Ivan Oman nikogar ni pustil ravnodušnega. Znal je razvneti ljudi. Njegova govorica je bila enostavna, jasna in razumljiva. Bil je človek, kakršnega je Slovenija v prelomnih trenutkih enostavno potrebovala.

Dragi Ivan, mi v Novi Sloveniji smo vas imeli enostavno radi. Pogrešali Vas bomo.

Družini in vsem ostalim žalujočim izrekam iskreno sožalje.

Matej Tonin, predsednik NSi

Spoštovane in spoštovani …

Danes smo se zbrali v žalosti, da se poklonimo še zadnjič v slovo očaku svoje rodne domovine Slovenije in prvi lastovki slovenske pomladi Ivanu Omanu. V teh žalostnih dneh, od kar je ugasnilo njegovo po svoje bogato in z zgodovino prepojeno življenje, je dobil veliko zvenečih imen in lovorik, predvsem pa velik iskren poklon mnogih svojih rojakov.

Prav tako v Unionski dvorani, 12. maja 1988, kot danes nabito polni, je bil tukaj. Skupaj s somišljeniki je zaoral v težko brazdo z vso močjo, kot se za klenega slovenskega kmeta spodobi. Malo jih je, ki živijo svojo vizijo. A on je bil med njimi. Zapustil nam je dragoceno dediščino duha slovenske pomladi. Tiste pomladi, ki se je kmalu zatem razcvetela kot politični in kulturni preporod, da odene v barve sivino pretekle slovenske zgodovine nekega drugega časa. Iz tisočletnih sanj, ki smo se jih komaj še upali sanjati, je poustvaril enkratnost dogodka vseh dogodkov –rojstvo naše mlade Slovenije. In tako zasluženo postal junak našega časa.

Ko sva se zadnjič srečala pred dobrim letom dni v Novem mestu je bil vidno utrujen, pa vendar nič manj odločen in trden v svoji neomajni politični drži. Tedaj mi je dejal, da prva lastovka res še ne prinese pomladi, jo pa nezmotljivo naznani. Bil je izjemen ljudski tribun in zagovornik kmečkega življa ter slovenskega podeželja – da, in prav kot takšnega ga bomo močno pogrešali.

Dobro se je namreč zavedal, da se z besedami ne da nahraniti naroda. Da se od obljub in leporečja ne da dostojno živeti. In to je pokazal brez strahu in brez dlake na jeziku. Njegove lekcije so nam ostale dragocene. Prav zaradi njih se zavedamo, da so pridne roke, močna volja in zdrava kmečka pamet urnejše in spretnejše od rožlanja besed politike.

Velikan slovenske besede Anton Aškerc v svoji pesmi preroško zapiše:

»Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
S pitjem njenim bode se napajal –
V delih svojih živel sam boš večno!«

V trajen poklon Ivanovi drži, delu in spominu.

Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta RS

V glavnem tajništvu tako SLS (Beethovnova 4, Ljubljana), kot NSi (Dvorakova 11a, Ljubljana) bosta tudi danes, v sredo, 21. avgusta, med 9. in 17. uro, odprti žalni knjigi. Žalna knjiga je odprta tudi v Loški hiši, na občini Škofja Loka.

Pokojni bo še danes do 13. ure ležal na svojem domu v Zmincu pri Škofji Loki, po 15. uri pa v cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki, kjer bo ob 16. uri potekala tudi pogrebna maša, ki jo bo vodi nadškof Anton Stres, zatem pa bo pogreb z vojaškimi častmi na mestnem pokopališču v Škofji Loki.