»Verjeti moraš« ali »prav je, da veš«?

176

Avtor: Drago Čepar

O verskem pouku v javni šoli.

Na vprašanje, ali predmetnik javne šole dovolj upošteva, da je vera pomembna človekova razsežnost, močno povezana z zgodovino in kulturo, versko znanje pa posebej pomembno za sožitje v vedno bolj versko raznoliki družbi, slovenska politika nima skupnega odgovora in videti je, da ga tudi ne išče prav prizadevno.

Nasprotno. Omemba vere in šole v istem stavku v slovenskem političnem prostoru navadno povzroči vihar ne glede na to, v kakšni zvezi sta omenjeni. Ljudem se takoj prikažejo strogi kateheti, ki s palico in grožnjami vtepajo otročadi v glavo verske resnice, v smislu »verjeti moraš!« Ko je na primer osnutek Zakona o verski svobodi leta 2007 še vseboval določbo, ki bi spodbudila šole, da z verskimi skupnostmi vsaj skušajo uskladiti urnike pouka in verouka, da bi se otrokom, posebej podeželskim, ne bilo treba dvakrat voziti od doma, je bil takoj ogenj v strehi in ustrezni člen je bilo treba umakniti.

Ni tako samo pri nas in ne samo v tem trenutku zgodovine. S to temo so povezani premalo opredeljeni in različno razumljeni pojmi ter bojazni pred skritimi nameni. Če vera trka na vrata javne šole prek družine in njenih pravic do vzgoje otrok, so tu še zgodovinska nasprotja glede zaupanja države do družine. Že od Platonove Republike je po mnenju mnogih najprimernejši vzgojitelj država. Nekateri razsvetljenci so imeli dom in družino, ki da imata v primerjavi z državo premalo znanja, za okuženo okolje ter morebitni vir aristokratskih in drugih neprimernih vrednot; za Rousseauja pa ima naravna pravica staršev kot prvih učiteljev prednost pred državnim monopolom. Marksizem je trdil, da je vera opij za ljudstvo. Sekularizacija prinaša predpostavko države, da je odgovorna za vzgojo in izobraževanje. Ustavno pravo in pravo človekovih pravic pa ščitita tudi pravico staršev, da svojim otrokom zagotavljajo vzgojo.

Z odpiranjem te teme torej tvegamo nerazumevanje in vihar. Tveganja je vreden namen, da začnemo spoštljivo razpravo o tej občutljivi, a pomembni temi – v prepričanju, da je prav, da stranke razmislijo, domislijo in spoštljivo ubesedijo svoje stališče, ali in kako naj bi javna šola upoštevala pomen in vlogo vere in verstev ter znanja o tem področju za življenje sodobnega človeka. V prepričanju, da napetosti in tekmovanje za vpliv med družino, verskimi skupnostmi in državo, ki vodijo v razprave o primernih oblikah verskega pouka in se razrešujejo s stalnimi kompromisi, prilagajanjem in popravki, konec koncev le vodijo v dialog in izboljšave tega, kar v javni šoli posredujemo otrokom, ker menimo, da je prav, da to vedo.

Smotrno je upoštevati stanje doma in se ozreti po drugih državah. V naslednjih nekaj sestavkih bomo pokazali, do kakšnih rešitev so glede verskega pouka v osnovni in srednji šoli, ko si mlad človek oblikuje osebnost in pogled na svet, po večinski volji v demokratičnem postopku prišle posamezne evropske države. Pri tem ne zanikamo, da obstajajo v vseh državah tudi stališča, ki so kritična do teh rešitev.

Učenci se po vsem svetu srečajo z verskimi vsebinami pri predmetih, kot so zgodovina, literatura, geografija …, nas pa bo zanimal poseben predmet o veri kot reden del predmetnika, torej praviloma obvezen, z možnostjo odjave oziroma izbire alternativnega predmeta.

Podrobneje bomo spoznali naslednje vzorce: v predmetniku je konfesionalni verski pouk redni predmet; v predmetniku je redni predmet nekonfesionalni verski pouk; v predmetniku ni rednega predmeta verskega pouka, država pa je poskrbela za drugo možnost zunaj šole oziroma pouka; v predmetniku ni rednega predmeta verskega pouka, država pa ni poskrbela za drugo možnost. Na koncu bomo opisali stanje v Sloveniji in razmislili, kaj je mogoče in kaj bi kazalo ukreniti.

 

1 Komentar

  1. Saj je vendar jasno, da ne obstaja nič nadnaravnega, kar bi vodilo ta svet, z njim komuniciralo in se izjemno zanimalo za ljudi, kadar so goli. Čas je, da nehate z versko blesarijo.

PUSTITE KOMENTAR