Sh* spet je šola pred vrati

169
Foto: Pixabay

Avtor: Alenka Gabrovec

Kot mnogi starši tudi sama počasi odštevam minute in ure do začetka novega šolskega leta. Delovne zvezke, zvezke, barvice, svinčnike, radirke, ravnila … sem »dobila« po simbolični ceni 400,00 evrov za oba otroka, ker navsezadnje smo brezplačno šolstvo, po učbenike se bo starejši odpravil danes. Tako bomo pripravljeni za skok v novo šolsko leto. In ja vem, da je voda v tem bazenu, le kako globoka je nisem ravno prepričana.

Načeloma smo na novo šolsko leto pripravljeni. Ta velik bo 9. razred, kam v srednjo šolo bo šel že ve zadnjih 5 let, edini stres mu povzročam trenutno jaz, ki mu na veliko najedam, da naj preveri katere dolge hlače so mu še prav, ker je ponovno zrasel za 5 centimetrov in počasi že ne vem več, kje naj za 182 centimetrov velikega suhca kupujem hlače. Ter mu še dodatno težim, ker ima letos valeto, plesalke pa še ne. Ta mala je tako razred zase, vstopa v 7. razred in če sem iskrena sočustvujem z učitelji, ki jo bodo učili, ker ona je pač ona. Vem, da letos ne bo več delavnih sobot, vem katere šole v naravi bodo po letnem planu na vrsti, kateri kulturni dnevi, športni dnevi, tehnični dnevi in ne vem še kateri dnevi, tudi to vem, koliko bom »donirala« za to, ker navsezadnje smo brezplačno šolstvo. Načeloma vem, vemo vse in bi morali z veseljem pričakovati novo šolsko leto – pa ga ne. Pikico na i dajejo vsi ti velecenjeni otroški psihologi, ki v večini, v trenutnem šolskem sistemu nimajo ne svojih otrok, ne vnukov, a vendar na veliko razlagajo o tem, kako morajo otroci sami delati zapiske, sami skrbeti za šolo in kako se starši preveč vtikujemo v šolo otrok. Všečen zapis, če želiš »lesti v rit« šolnikom in staršem zbujati slabo vest. Resnica je žal daleč od tega.

Foto: Pixabay

Vedno bom zagovarjala sistem, “učitelj naj uči, starš pa vzgaja”. Idealna formula, ki se v praksi žal ne izvaja. Ne bom se veliko spuščala v to, kdo je za to kriv, ali učitelj, ali starš. Dejstvo je, da ogromno staršev ne opravlja svoje naloge, ter so njihovi otroci vse prej, kot vzgojeni in na drugi strani je dosti učiteljev za katere bi bilo boljše, da zamenjajo svojo poklicno pot in prenehajo delati škodo otrokom. A da se sploh to lahko dogaja je razlog čisto drugje – v šolskem sistemu, zakonodaji in še čem.

V času, ko sem jaz počasi zaključevala osnovno šolo se je začelo govoriti o pravici otrok. Katero čudo je to, sem dojela šele pri svojih otrocih. Vmes je od splošnih pravic otrok prišlo do zaščitenosti otrok. Če je bilo v mojem času čisto običajno, da sem od učitelja zaradi jezikanja, preklinjanja dobila klafuto ali ključe v glavo, ter se je trener na nas drl, da smo dihati vmes pozabile, je to danes kaznivo. Ne rečem, da je bilo prav, a učitelje in trenerje smo spoštovali, ker smo se jih tudi bali. Če bi se sedaj učitelj ali trener zadrl, obstaja velika verjetnost, da se bo našel en biser od staršev in to prijavil policiji. Kaj je tu prav in kaj ne je zgodba za kakšen drug prispevek. Torej je velika težava v tem, da imajo otroci pravice, dolžnosti so nekaj, kar ni pomembno, če jih kdo zahteva pa hodi po robu kaznivega dejanja.

Drugo težavo, po mojem mnenju in izkušnjah, predstavljajo učitelji. Veliko je dobrih, ki jim je jasno, da so otroci različni, da je veliko lažje delati v razredu, če jih poznaš, ter se trudiš jih motivirati. Mogoče morajo ti učitelji imeti veliko domišljijo, ogromno ustvarjalnih kompetenc in zvrhan koš potrpežljivosti, a na dolgi rok se jim to obrestuje. Na koncu jih otroci spoštujejo, starši jim ne najedajo preveč. Žal se vedno najde kdo, ki mu ni všeč, da je njihov otrok obravnavan kot vsi drugi, ter da učitelju ni mar, kdo so starši otrok in kako navidezno priden je njihov otrok. Po drugi strani je kar nekaj učiteljev, ki dejansko vzamejo za merilo ocene otroka to, kdo je otrokov starš, ter kako se otrok zna pretvarjati in igrati pridnega otroka. Ko učitelja v razredu ni, so potem običajno ti otroci rablji drugim, ker vedo, da imajo hrbet krit. Učitelj, ki ne zna in noče videti tega običajno tudi ne zna ali noče dojeti, da se je potrebno v razredu prilagajati. Običajno učijo po nekem svojem načinu, ki se zdi njim sprejemljiv, kako razumljiv je otrokom ni pomembno, ker starši, ki jim je mar, bodo otroka sami naučili doma, tistim, ki ni, pa … bodo pač imeli slabše ocene. Konec koncev ne morejo imeti vsi samo dobre ocene. Starš, ki slučajno opozori na to, da nekaj ni v redu, je potem kaj hitro označen za nergača in da napada učitelja. Ker bojda ne obstaja meja med krito na delo nekoga in kritiko osebe. To je v takšnih primerih eno in isto, tako da takšen učitelj nikoli ne bo spremenil svojega načina učenja, ker on je le učitelj in ve. Starši so pa samo nestrokovnjaki, ki želijo posegati v njihovo strokovno »odlično« delo.

Tretja težava smo seveda mi starši. Zakaj? Ker se najdejo tisti, ki preko svojih otrok uresničujejo svoje nedosežene cilje in za dosego tega hodijo čez trupla. Ker nekateri menijo, da njihov družbeni položaj narekuje kako mora biti otrok obravnavan v šoli in kje vse mora biti vključen, če je sposoben za to, tako in tako ni važno. In ker večina staršev meni »moj že ne«. Starš, ki ne pozna svojega otroka, zaveda se pa pravic otroka, naredi ogromno škode. Starš, ki pozna svojega otroka in opozori na napake, predstavlja težavo učiteljem. Torej je idealen starš tisti, ki slepo zaupa učitelju, če otroku ne gre poišče inštrukcije in je modro tiho. Nekaterim dejansko to uspe, kako to vpliva na otrokovo dojemanje sveta je zgodba zase.

Četrta težava so vsekakor učbeniki, delavni zvezki in sistem 9 letke. Težko je najti učitelja, ki bo rekel, da je trenutni šolski sistem dober in da imajo odlične pripomočke. Če se sprehodite samo do knjižnice, ali knjigarne, ter pokukate v učbenike in delavne zvezke za osnovne šole, boste kaj kmalu ugotovili, da se je v letih, ko ste vi hodili v šolo, svet začel vrteti v drugo smer. Vse kar ste se vi naučili nekako več ne drži in novi pristopi učenja nekaterih vrlih strokovnjakov so velik korak nazaj, kaj eden, sto korakov nazaj. Dejstvo, da so večino učbenikov spisali ljudje, ki so tekom študija in delovanja veljali za slabe študente in učitelje, pove veliko o kvaliteti učbenikov in delavnih zvezkov. Svoj piskrček k tej zmedi so pristavile tudi založbe in formula za kaos je tu. Če primerjate zgolj ceno delovnih zvezkov opazite ogromna odstopanja. Popolnoma nerazumljivo je, da se lahko cene razlikujejo tudi do 100,00 evrov na razred. Ne rabiš biti ravno Einstein, da ti je jasno, da je v ozadju tudi igra lobiranja. In če sem iskrena, razumem učitelje, ki padejo pod pritiski.

Vir: http://www.zasss.si/documents/Okroznica-2017-2.pdf
Vir: http://www.zasss.si/documents/Okroznica-2017-2.pdf

Za dobrih 1.500,00 evrov na mesec, ko te učenci spravljajo ob živce, te starši nadlegujejo, če poskusiš delati bolj za dobro otrok in si prijazen s starši, te sodelavci napadajo … ni vredno. Pa ni tu bistvo o tem, da so se sami odločili za to, ter dostikrat izrečen, “naj pa gredo drugam”. Učijo, se po svojih močeh trudijo, za to dobijo mizerno plačo in na koncu običajno poslušajo, da delajo tako in tako nič, ker peščica njih mogoče to počne. Pravično? Niti ne. A konec koncev nekdo mora opravljati to službo.

In v vsej tej zmedi so otroci, ki so naše največje bogastvo. Otroci, ki jih želimo učiti, vzgajati in pripravljati na življenje tam zunaj. Mislim, da jih pripravljamo na vojno in na neke nerealne življenjske situacije, ne na življenje. Dostikrat je moč slišati stavke velecenjenih strokovnjakov, ki so okužil že tudi svetovalne delavce in učitelje, »se mora navaditi na to, da je v življenju včasih težko«, »se bo že navadil/a«, »tudi travme so del življenja« … ki naj bi starša pomirile, ter ga navdale z upanjem, da bo z njihovim otrokom vse OK. Žal temu ni tako. Vsi ti stavki so se pokazali za neučinkovite, ko otrok pride v srednjo šolo in zaradi večnih travm, ki naj bi ga pripravile na življenje poseže po drogah, alkoholu ali celo konča svoje življenje.

Življenje otrok je stresno, bistveno bolj kot je bilo naše. Če začnemo že čisto pri osnovah. Ocene niso imele takšnega pomena, kot ga imajo zdaj. Nihče nam ni razlagal in nas spodbujal, da smo tekmovali med seboj o tem, kdo bo imel 5. V razredu je bila zdrava tekmovalnost, a zelo redko poniževanje, kar je danes zelo običajno. Zdi se, da morajo vsi imeti 5, ker drugače bo konec sveta. Ocene so postale tako bistvene, kot da odločajo o življenju in smrti in vsi tisti, ki bodo imeli nižje ocene bodo najmanj izgnani in usmrčeni. Izven šolske dejavnosti so bile včasih dodatek, nekaj kar smo počeli za druženje, za zabavo, zdaj so načini, kako se še dodatno boriš biti najboljši. Ker rezultati tu podkrepijo še tvoje 5 v šoli. Poseben dodatek so potem še modna oblačila, pretirana suhost in najnovejša tehnologija. Brez tega si takorekoč nič, ker si brezvezen.

Foto: Pixabay

Če je v mojih časih veljalo, da če si imel barvane lase in make up v osnovni šoli, so te učitelji gledali po strani in si kaj hitro dobil slabšalno etiketo, je zdaj to že skoraj nujno zlo. Marsikaj kar je bilo v naši časih nesprejemljivo je zdaj zaželeno. Kot starš imaš nalogo, da oceniš, kaj je še tisto, kar boš dovolil in kaj ne, otrok bo za vsak tvoj ne v šoli dodatno postavljen na rob.

Zaradi vsega naštetega se nikakor ne veselim prvega šolskega dne, ker vem, da se bom ponovno polovico časa ukvarjala s tem, da bom otrokoma razložila, da če je že nekaj popularno in in, še ni nujno dobro. Drugo polovico se bom z njim učila, delala plakate, naloge, jima delala zapiske itd.. Nekaj zaradi tega, ker v šoli niti pod točko razno ne bosta dobila zadostno razlago, nekaj zaradi tega, ker bo delo bistveno pretežko zanju, nekaj zaradi tega, ker bo izdelava vključevala računalnik, kopirni stroj, scener in še druga računalniška orodja o katerih se v šoli še niso učili, a jim morajo znati uporabljati, mogoče bo nujen še kakšen izlet v naravo … Šola mojih otrok že dolgo ni samo njuna, ampak je družinski podvig. In kadar slišim, berem »priporočila« znanih strokovnjakov, ki jih večino medijev časti, svetovalni delavci in učitelji povzemajo, se mi obrača želodec in se sprašujem, če bi le ti zdržali en sam dan v vlogi otroka v osnovni šoli? S kopico nalog, ki so po principu »kmet ima kravo in psa, vozi rumen traktor, kakšne barve kapo nosi njegov sin«. Ni lahko ne otrokom, ne nam staršem, še manj učiteljem. A dokler bomo s prstom kazali en na drugega, ter zadeve opravičevali in minimizirali z umotvori strokovnjakov bo vsako leto enako. Noreli bomo starši, otroci in učitelji. Vsi komaj čakali konec šolskega leta še preden se bo le to začelo in molili k vsem mogočim bogovom, da bo leto čim bolj mirno in uspešno. Nekaj se mora spremeniti, nujno, ker trenutni sistem poka po šivih, kako dolgo bo še zdržal pa sam bog ve.

 

PUSTITE KOMENTAR