Avtor: Marko Vidrih

Že dolgo časa med javnimi in zasebnimi šolami poteka navidezno tekmovanje, morda dokazovanje. Nekako tako, kakor bi z roko v roki morali hoditi uradna in alternativna medicina, tako bi povezovanje, sodelovanje in do zdrave mere tekmovanje moralo biti prisotno na področju javnega in zasebnega šolstva.

Ker je večini delovanje javnega šolstva bolj poznano, se na tem mestu bolj posvečamo raziskovanju zasebnega, da bo potem slika lahko bolj celostna. Kakšne so razlike v programih, kdo se vpisuje v zasebne šole in kakšna so šolnine zasebnih šol – na vse to in še več boste prejeli odgovore. Predstavili vam bomo tudi Evropsko šolo Ljubljana, ki je sicer javna šola in jo je ustanovila Vlada Republike Slovenije, a deluje nekoliko drugače, kot ostale javne osnovne šole.

Je osnovna šola brezplačna?

Seveda ni. Plače učiteljev in ostalih zaposlenih na šoli, stroški prostora, stroški didaktičnih pripomočkov in še česa stanejo. Četudi v javnih šolah sredstva pridejo iz državnega proračuna, šolanje še vedno ni brezplačno. Starši, ki imajo v največji meri svoje otroke vpisane v javnih šolah, poročajo, da šola nikakor ni brezplačna, kot se rado govori. Na letni ravni se pojavi strošek delovnih zvezkov, zvezkov, šolskih potrebščin, različnih dodatnih gradiv … Strošek letne šole v naravi, na mesečni ravni pa strošek prehrane, strošek dodatnih aktivnosti v šoli, ki jih predstavljajo interesni dnevi (kulturni, športni, naravoslovni …), izletov, raznih skladov šole …

Naši sogovorniki z zasebnih šol so nam povedali, koliko šolanje stane pri njih, še prej pa poglejmo, kakšne so sploh alternative šolanja pri nas.

Zasebne osnovne šole so pri nas v porastu

Prva zasebna osnovna šola je v Sloveniji od leta 1992. Waldorfska šola Ljubljana je kar šestnajst let sama orala ledino. Sedaj ima svoje šole po vsej Sloveniji. V Ljubljani, Žalcu, Naklem in Ajdovščini so podružnice ljubljanske waldorfske šole, samostojno enoto pa predstavljata Walforfska šola Maribor ter Svobodna šola Kurešček. Vse druži sorodna filozofija, ki temelji na filozofiji Rudolfa Steinerja, avstrijskega filozofa, pesnika, pisatelja, zdravilca, okoljevarstvenika in prevajalca.

Pričetek zasebne ljubljanske osnovne šole Montessori znotraj Montessori inštituta, ki temelji na načelih italijanske zdravnice, učiteljice, filozofinje in dobrodelnice Marie Montessori, sega v leto 2010, pričetek Montessori vrtca pa v leto 2002.

Zasebna Osnova šola Alojzija Šuštarja, ki je svoja vrata odprla v Ljubljani 1. 9. 2008, v svoj učni načrt močno vpleta krščansko vero. Pred osnovnošolskim programom je otrokom omogočeno obiskovati krščanski vrtec Dobrega pastirja, ki deluje od leta 2014, po njem pa Škofijsko gimnazijo. Vsi trije delujejo pod okriljem Zavoda svetega Stanislava.

Zadnja v možnosti izbire med zasebnimi osnovnimi šolami, ne pa tudi zadnja alternativa na področju osnovnošolskega izobraževanja, je Osnova šola Lila, ki deluje znotraj Inštituta za celostno vzgojo in izobraževanje Lila. Le-ta ima svoje podružnice v Ljubljani in Novem mestu, deluje po načelih vzgoje za življenje, ki predstavlja naravni način, ki ob uresničevanju čuječnosti (zavestnega delovanja) tako odraslemu kot otroku omogoča stalno višanje lastnih telesnih, čustvenih, umskih ter duhovnih sposobnosti.

Cene programov so različne

Ravnateljica Osnovne šole Alojzija Šuštarja, Nuša Pohlin Schwarzbartl, pravi da na njihovi šoli starši plačajo šolnino, ki znaša 60 evrov, s čimer prispevajo v sredstva za plače zaposlenih, in s tem pokrivajo razliko, ki je ne krije država. Iz državnih sredstev namreč prejemajo 85 odstotkov za kritje stroškov izvajanja javno veljavnega programa. Poleg šolnine starši plačajo 28 evrov za nadstandardni program. Posebej se plačuje tudi stroške prehrane.

Vodja Svobodne šole Kurešček, dr. Davorin Peršič, je povedal, da pri njih cena mesečne šolnine na otroka znaša 140 evrov z možnostjo znižanja na 90 evrov, če ugotovijo, da gre za finančno stisko. Poleg celotnega progama cena zajema tudi zvezke skozi vse šolsko leto. Njihov program, kot je sicer »klasičen« waldorfski program, ni sofinanciran s strani države, ker niso vpisani v razvid šol, kajti njihovi prostori namreč niso v skladu z normativi za osnovnošolsko izobraževanje.

V Osnovi šoli Lila Ljubljana je cena programa 310 evrov na mesec. V organizacijski enoti Novo mesto je cena šolnine 350 evrov na mesec. Družine z več vpisanimi otroki lahko uveljavljajo znižano šolnino. V ceno je vključeno vse (izvedba programa – honorarji strokovnih delavcev, najem prostorov in stroški obratovanja, materialni stroški …) – razen prehrane in občasnih dejavnosti, ki se plačajo dodatno (vstopnine v muzeje, prevozi, šole v naravi). OŠ Lila Ljubljana ima s šolskim letom 2019/2020 priznan program za prvih pet razredov, za katere prejme 85 odstotkov vrednosti javnega programa.

[button color=”#00786e” size=”” type=”round” target=”” link=””]»Ker naš način dela presega veljavne normative in standarde javnega programa (drugi učitelj v razredu), sami pa moramo zagotoviti tudi prostore, je program dejansko financiran okoli 50 odstotkov. Starši nadstandard v celoti plačajo sami,« nam je povedal Gašper Kemperle z Inštituta za celostno vzgojo in izobraževanje otrok Lila.[/button]

Mesečna šolnina  za obiskovanje Osnove šole Montessori Ljubljana znaša od 105 do 230 evrov, odvisno od socialnega stanja staršev, ki prihajajo iz vseh slojev, cena Waldorfske šole Savinja pa 130,75 evrov mesečno, s tem da velik del stroškov osnovnošolskega izobraževanja pokriva Ministrstvo za šolstvo. Prispevek staršev obsega plačilo vpisnine (enkratni znesek) in letne šolnine, ki se lahko plača v 12 mesečnih obrokih. Če šolo obiskuje več otrok iz iste družine, se plača za prvega otroka 100-odstotna šolnina, za drugega 75-odstotna, za tretjega in vsakega naslednjega 50-odstotna šolnina.

V čem se zasebne šole razlikujejo od javnih?

OŠ Alojzija Šuštarja se na primer razlikuje v tem, da javno veljavni program izvaja šola s katoliško usmeritvijo. Nekoliko se razlikuje v predmetniku in vsebinah; namesto gospodinjstva imajo recimo praktikum – več je poudarka na praktičnih veščinah, ki mladega človeka vodijo v samostojnost. V izvedbo programa vključujejo klasično kulturo z latinščino. Velik poudarek dajejo domoljubju, učenju na prostem, razvoju veščin in znanju.

Na OŠ Lila imajo kombinirane oddelke iz dveh do treh starostnih skupin, v katerih je največ 15 otrok in v katerih poučujeta in vzgajata dva učitelja. V programu imajo dva dodatna predmeta, in sicer Osebni razvoj in Razumevanje ljudi in sodelovanje, ki se v prvi triadi večinoma prepletata z ostalimi predmeti, v nadaljnjih dveh se obravnavata posamično. Od prvega razreda dalje poučujejo tudi angleški in španski jezik. Način poučevanja izhaja najprej iz izkustva otrok in šele potem preide v teoretično znanje, kjer upoštevamo celovitost otrokovega razvoja – otrok v vsakem učnem procesu razvija telo, čustva, voljo in um. Otroci se veliko gibajo zunaj v naravi, spoznavajo snov na travniku, v gozdu, na igrišču. V učnem procesu ne uporabljajo delovnih zvezkov in učbenikov, uporabljajo pa delovne liste, ki jih sproti pripravijo učitelji. V šoli se prehranjujejo izključno vegetarijansko oziroma vegansko, kar izhaja iz načel Vzgoje za življenje.

Za Waldorfske šole je značilen pouk v učnih obdobjih (epohah). Tako imenovana glavna ura, ki predvidoma traja od 8. do 10. ure, z učno snovjo spodbuja učenčeve notranje sile, ki so sveže in živahne predvsem zjutraj. V kasnejših urah so na vrsti predmetne ure, ki zahtevajo ponavljanje in urjenje (tuji jeziki, glasba, slikarstvo, ročna dela, športna vzgoja, lesorestvo …). Skozi tako oblikovan pouk se lahko učenci v glavni uri oziroma v tri do štiritedenskem obdobju poučevanja enega in istega predmeta resnično povežejo s snovjo. Ko je obdobje končano, se veselijo, da bo zdaj prišlo na vrsto nekaj »čisto novega«. Ugovor, da bodo otroci tisto, kar so delali tako zgoščeno nekaj tednov, kmalu pozabili, se ne ujema z izkušnjami. Vsebino, ki so jo obravnavali pred več meseci, so na začetku novega obdobja istega predmeta sposobni praviloma hitro in dobro obnoviti, saj se v spominu najbolje ohrani tisto, s čimer se je človek intenzivno in z zanimanjem ukvarjal dalj časa. Značilno za Waldorfsko šolo je tudi, da se vsi učenci učijo igranja na flavto, od prvega razreda imajo na urniku angleški in nemški jezik, se učijo ročnih del (pletenja, kvačkanja in šivanja ter drugih tehnik) in lesorestva, znotraj vsakega razreda pripravljajo gledališke igre ter se urijo v posebni umetnosti gibanja, t. i. evritmiji.

Za montessori izobraževanje je značilna prostrana učilnica, v kateri so odprte omare s policami, otrokom prilagojeno pohištvo ter mize različnih velikosti, pri katerih lahko udobno sedijo eden do štirje otroci. Oddelki montessori imajo zmeraj kombinirane vsaj tri starostne skupine, v majhnih osnovnih šolah je lahko tudi šest različnih letnikov otrok skupaj. Razred je razdeljen na področja, ki jih otroci pogosto razmejujejo, kot  omare. Na vsakem področju so t. i. materiali, kar je znotraj montessori izrazoslovja izraz za razvojne, učne predmete za delo na določeni vsebini nekega področja (umetnost, matematika, jezik, zgodovina, geografija, naravoslovje). Knjige postanejo pomembnejša sredstva za učenje, ko so otroci starejši, vendar imajo tudi tam obilico konkretnih materialov.

Utemeljiteljica montessori šole, Maria Montessori je namreč menila, da je globoka koncentracija bistvenega pomena, da otroci najbolje oblikujejo svojo osebnost in da do globoke koncentracije pride s pomočjo dela z rokami – torej z materiali. Materiali so razporejeni po policah, kjer imajo stalno mesto. Otroci jih, za seboj, vedno pospravljajo na svoje mesto, da so tam pripravljeni za drugega otroka. Zelo je cenjena občutljivost za skupnost in spoštovanje za potrebe drugega. Otroci nimajo stalnih sedežev, lahko delajo za katerokoli mizo, tudi na tleh na preprogah in se tekom dneva gibljejo prosto po razredu. Otroci lahko izberejo delo sami ali v lastno oblikovanih skupinah, razen ko ima učitelj predstavitev. Z nekaj izjemami je večina predstavitev individualnih ali skupinskih. Predstavitve (ali učne ure) ima učitelj, ko so otroci za to pripravljeni.

Evropska šola Ljubljana – javna, a drugačna

[button color=”#00786e” size=”” type=”round” target=”” link=””]Ravnateljica Evropske šole Ljubljana, mag. Darinka Cankar, pravi, da je Evropsko šolo Ljubljana ustanovila Vlada Republike Slovenije in da deluje kot ena od šol v sklopu Šolskega centra Ljubljana. Potreba po ustanovitvi Evropske šole Ljubljana se je namreč pokazala v času, ko je začela delovati evropska Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev s sedežem v Ljubljani, poleg tega v glavnem mestu deluje tudi Informacijska pisarna Evropskega parlamenta in predstavništvo Evropske komisije. Otroci zaposlenih v teh inštitucijah imajo namreč pravico obiskovati program evropskih šol.[/button]

Program evropskih šol se izvaja v vseh Evropskih šolah, ki jih ustanovi Evropska komisija pa tudi v Akreditiranih Evropskih šolah, ki jih ustanavljajo države članice. Glavni poudarek šolanja v Evropski šoli je negovanje maternega oziroma dominantnega jezika ter večjezičnost, vse jezike naj bi poučevali domači govorci, in poudarek na spoštovanju različnosti, vzgajanju evropskih državljanov, pridobivanju visokega akademskega znanja učencev … Vse Evropske šole izvajajo identičen program, Akreditirane Evropske šole ta program lahko malenkostno prilagodijo.

Glede na to, da je Evropsko šolo Ljubljana ustanovila Vlada Republike Slovenije je v enaki meri financirana, kot so vse druge slovenske javne šole. Ker je izvedba njihovega programa dražja in je namenjena tudi otrokom, katerih starši so zaposleni v inštitucijah Evropske unije, dodatno šolnino plača Evropska komisija, starši drugih vpisanih otrok pa plačajo šolnino v višini 5.069 evrov. Višino šolnine določi minister. V šolnino je vključena izvedba programa. Ekskurzijo, prehrano in podobne stvari starši vseh otrok plačajo posebej.

Kakšne družine svoje otroke vpisujejo v zasebne šole?

Zelo različne. Stereotip, da so v zasebnih šolah le otroci z višjih družbenih slojev ne drži. Mnogi starši vidijo prednosti takšnega izobraževanja zaradi osebnih ali drugačnih razlogov, mnogi so pripravljeni del luksuza, ki bi ga morda namenili preživljanju počitnic, nameniti vsakodnevnemu izobraževanju. Precej je finančnih kompromisov znotraj družin, ki menijo, da se za šolo z dodano vrednostjo splača dati nekaj več, saj gre konec koncev za dolgoročno naložbo v otrokovo prihodnost.

[button color=”#00786e” size=”” type=”round” target=”” link=””]Ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja, Nuša Pohlin Schwarzbartl, pravi, da se v njihove programe vpisujejo otroci staršev, ki sprejemajo katoliško usmerjenost šole, vodja Svobodne šole Kurešček, dr. Davorin Peršič, pravi da k njim vpisujejo otroke vseh slojev in nazorov, predvsem pa jih vpisujejo starši, ki se precej zanimajo za razvoj svojih otrok. Na Osnovno šolo Lila na primer svoje otroke vpisujejo predvsem starši,ki so jim pomembni celosten individualen pristop, pristni odnosi in sprotno razreševanje konfliktnih situacij, izkustveno učenje, vegetarijanska ali veganska prehrana, učenje dveh tujih jezikov od prvega razredi itd.[/button]

Je še kakšna možnost?

Marsikdo ne ve, da je v Sloveniji poleg obiskovanja javne ali zasebne šole povsem legalno mogoča tudi tretja možnosti, in to je šolanje na domu, ki ima vsako leto več pripadnikov. Zanj se odločajo predvsem starši, ki za svoje otroke znotraj javnih in zasebnih šol niso našli tistega, kar so iskali in je po njihovem mnenju najboljše za njihove otroke.

Šolanje na domu pomeni zgolj to, da je otrok vpisan na matično osnovno šolo, pouka na njej ne obiskuje, ampak ob koncu šolskega leta opravi z zakonom določene izpite za razred, v katerega je vpisan. Mnogo šolarjev na domu se v resnici sploh ne šola doma, temveč znotraj določenih zavodov, ki nimajo statusa šole, vendar poskrbijo za alternativno izobraževanje in otroka pripravijo na končne izpite ob koncu šolskega leta. Taka sta na primer Zavod Središče za naravno učenje Samorog, ki v okolici Ljubljane deluje od decembra leta 2017, ter vrhniški Zavod za naravno izobraževanje Sole Libero, ki prav tako deluje od leta 2017.

[button color=”#00786e” size=”” type=”round” target=”” link=””]Direktorica Zavoda Sole Libero, Saša Kern, uni. dipl. učiteljica razrednega pouka, nam je povedala, da program, ki ga izvaja Zavod Sole Libero zaradi manjšega števila učencev (maksimalno 12 otrok, ki jih poučujeta dva pedagoga) omogoča individualni pristop pri poučevanju, in s tem se učni program lahko prilagodi vsakemu posamezniku.[/button]

Velik del programa izvajajo izkustveno, preko izletov, obiskov muzej, ogledov znamenitosti, kuhanja, šivanja, orodjarstva, preživljanja časa v »šolskem« gozdičku itd., saj se večina njihovega pouka, šole za življenje, dogaja zunaj, v svetu in ne za štirimi stenami učilnice. Otroci si tudi sami pripravljajo malico in skrbijo za čiščenje šolskih prostorov. Zaradi manjšega števila učencev in individualnega pristopa otrokom ostane veliko časa za igro, izlete in prosto raziskovanje, sicer pa program sledi javnemu učnemu načrtu na izkustven način. Otroci, ki so vpisani v Zavod Sole Libero, imajo sicer status šolanja na domu.

»Cena programa je 450 evrov mesečno. V to ceno je vključen individualni program otroka, poučevanje dveh pedagogov, stroški prostorov, večina dodatnih aktivnosti, ki jih pripravijo v okviru programa (redni obiski plezalnega centra, dodatne ure angleškega jezika, obiski muzejev …). V mesecu septembru smo celo uspeli vključiti v šolnino stroške jesenske šole v naravi. Za razliko od ostalih javnih in zasebnih programov je v našo šolnino všteta tudi prehrana, ki zajema dve zdravi malici in kosilo,« je pogovor zaključila vodja Zavoda Sole Libero, Saša Kern.

Razkrita skrivnost: cena javne osnove šole

Cene zasebnih osnovnih šol so povsem transparentne, nad ceno javnih pa je ves čas prisoten vprašaj, kot da bi šlo za skrivnost, ki je nihče pravzaprav ne sme vedeti, čeprav ceno plačujemo vsi.

Podatki Zveze aktivov svetov staršev Slovenije, ki spremlja skupne nabavne cene delovnih zvezkov od šolskega leta 2011/12 dalje, kažejo, da je v lanskem šolskem letu povprečna vrednost nakupa delovnih zvezkov za posamičen razred na otroka znašala 533,51 evrov za vseh 9 let, kar je dobrih 18 evrov manj kot predlani. Cena za en razred se giblje med 0 evri pa vse do 150,62 evrov. Vendar ta znesek še ne predstavlja celote, zraven je potrebno prišteti še vrednost zvezkov, ki jih na mnogih zasebnih šolah ni potrebno kupiti, ter cene interesnih dejavnosti, ki se odvijajo znotraj kulturnih, športnih in ostalih tematsko obarvanih dni.

Na spletni strani Osnovne šole Medvode smo si ogledali lanski cenik izvedbe posameznih interesnih dni znotraj javnega učnega načrta in prišli na letni ravni do približno 300 evrov. Skoraj okoli 450 evrov na leto smo našteli, ne da bi v to ceno bili vključeni zvezki, pisala, ravnila, šolska torba, copati, dodatne nakupe za šole v naravo (npr. če gredo v poletno šolo v naravi – plavanje, je dostikrat potrebno dokupiti še kakšne kopalke, brisačo, kremo za sončenje, dodatne kratke hlače in kratke majice … odvisno od načina življenja družine, podobno je z jesensko šolo v naravi (spalne vreče, pohodni čevlji, svetilke, čutare …) in zimsko šolo v naravi (smučarska oprema, smučarsko spodnje perilo, skibuci, rokavice, dokolenke …),dodatne pripomočke za različne tehnične in kulturne dneve, dodatne malice in žepnine za izlete, nadstandardne izlete, ki v letnem planu šole ni zavzet in še mnogo malenkosti, ki prav tako stanejo. Ob predvidevanju, da izberemo te potrebščine racionalno, se kaj hitro približamo znesku tisoč evrov na letni ravni, s tem da prehrana zraven sploh ni vključena. Cena javne osnovne šole je torej povprečno (gledano od septembra do vključno junija) sto evrov na mesec. To več kot očitno kaže, da so v Sloveniji nekatere zasebne šole, ki izvajajo nadstandardni program – celo cenejše. Zanimivo, kane?

Sklepna misel

Zasebne šole na našem prostoru predstavljajo dodano vrednost našemu izobraževalnemu sistemu. Krasno je, da imamo možnost izbire, da imamo na paleti šol še dodatne barve. V katero izobraževalno ustanovo pa bo kdo vpisal svojega otroka, pa je odločitev posameznikov. Odkrivamo, da stroškovno gledano, za starše, ki podpirajo javno ali po drugi strani zasebno šolstvo – niti ni razlike.