Avtor: Drago Čepar
V doslej obravnavanih 28 evropskih državah je v javni šoli verski pouk redni predmet. Nekatere dajejo pomembne pristojnosti v zvezi s predmetom verskim skupnostim, druge so jih prihranile državi. Tudi pri le-teh ne gre za neprijazen odnos države do vere, saj gre za ureditve, v katerih so cerkve državne ali vsebinsko prepletene z državo.
Tokrat si oglejmo članice EU: Francijo, Češko, Madžarsko, Estonijo in Bolgarijo, kjer verski pouk ni reden predmet v javni šoli, država pa je podprla konfesionalni verski pouk zunaj obveznega programa. Odnos vseh teh držav do vere sta sooblikovali ali francoska revolucija ali pol stoletja neprijaznega odnosa do vere v socializmu.
Francija nima na celotnem ozemlju enakega odnosa države do verskih skupnosti in tudi do verskega pouka v javni šoli ne. Za večino njenega ozemlja velja dosledna laičnost države; veri prijaznejše vzorce najdemo v njenih čezmorskih ozemljih; trije vzhodni departmaji pa imajo v javni šoli od države plačan verouk. V skupino držav brez rednega predmeta o veri jo uvrščamo, ker na večjem delu njenega ozemlja, ki vključuje tudi prestolnico, ni verskega pouka v javni šoli. S tem pa država ni odmislila verske vzgoje, niti je ne omalovažuje. Določila je, da je en dan v tednu, navadno sreda, šolskega pouka prost, da otroci lahko gredo k verouku zunaj šolskih prostorov. Obstaja tudi možnost šolskih kaplanov, o katerih nastavitvi odloča vodstvo šole na pobudo staršev, imenuje pa jih cerkvena oblast. Katoliška cerkev je leta 2009 ponovno poudarila pravico, da v skladu z usposobljenostjo in cerkveno avtoriteto sama uči lastno vero v javni šoli.
Ker je versko znanje potrebno za razumevanje umetniških del (znana je zgodba o dijaku, ki je v Louvru ob ogledu slike sv. Sebastjana dejal, da so ga s puščicami verjetno obstrelili Indijanci) in narodne zgodovine ter prispeva k medsebojnemu razumevanju v večkulturni družbi, se je šolsko ministrstvo leta 2002 lotilo projekta, ki naj bi v javno šolo prinesel nevtralen pouk o verah in verstvih. Ustanovljen je bil poseben inštitut za verske vede. Med predvidenimi ukrepi so bili interdisciplinarni projekti učencev o religiji, vključitev filozofije in zgodovine verstev ter sistema laičnosti v izobraževanje učiteljev, priprava učnih gradiv. Vendar za uvedbo predlaganih sprememb še niso dosegli političnega soglasja.
Na Češkem imajo verske skupnosti pravico organizirati svoj verski pouk v vseh javnih šolah kot neobvezni izbirni predmet. Minimalno število prijav je 7. Učitelja potrdi verska skupnost, plača pa država. Udeležijo se ga lahko tudi neverni ali verniki drugih ver, kar verske skupnosti podpirajo zaradi ekumenske in dialoške razsežnosti. Ta pouk je ob sredah popoldne, ko ni drugih šolskih predmetov.
Tudi na Madžarskem šola verskim skupnostim zagotovi prostor in čas za njihov verski pouk. Čas je v varovanem časovnem okviru od 7. do 15. ure, kadar ni drugih predmetov, lahko pa je istočasno šolski zbor ali športni dogodek. Verska skupnost naredi vse: organizira in vodi izvajanje, skrbi za vsebino (ki ni treba, da je nevtralna), za zaposlitev učiteljev in nadzor. Učitelji so zaposleni v cerkvah, vendar država daje denar za njihove plače. Leta 2008 so vse cerkve za plače učiteljev verouka iz proračuna prejele, preračunano na prebivalstvo Slovenije, 2,7 milijona evrov.
V Estoniji je nevtralen in nekonfesionalen verski pouk v javni šoli eden izmed več izbirnih predmetov, od katerih jih mora vsak izbrati določeno število. Minimalno število prijav je 15. V gimnaziji predmet lahko postane obvezen, ko si ga enkrat izbral. Vsebina in izvedba sta v pristojnosti države. Od leta 2010 pa se lahko šteje, da je učenec opravil ta izbirni predmet, tudi če ga ni obiskoval na svoji javni šoli, ampak je hodil h konfesionalnemu verskemu pouku zunaj svoje šole, na primer v zasebno cerkveno šolo.
V Bolgariji se verski pouk od šolskega leta 1998/99 dalje lahko poučuje kot prosto izbirni predmet. Minimalno število prijavljenih je 13. Učenje mora biti laično, v kulturnem in zgodovinskem kontekstu, in nikakor kot verovanje ali dogma. Učbenike potrjuje ministrstvo. Leta 2002/3 je bil uveden še obvezni izbirni predmet vera, ki omogoča izbiro pouka posamezne vere, na primer pravoslavja ali islama. Verske skupnosti imajo pri pripravi in izvedbi večjo vlogo in predmet je manj nevtralen.
Glavni viri:
Religijski pouk v svetu danes/Religious Education in the World Today, Zbornik/Proceedings, D. Čepar, Globokar (Ur./Eds.), Zavod sv. Stanislava, Ljubljana 2013 .
The Routledge International Handbook of Religious Education, Davis, D., Miroshnikova, E. (Eds.), Routledge, London, New York 2012
Religion in Public Education, G. Robbers (Ed.), European Consortium for Church and State Research, Trier 2010
Legal Aspects of Religious Freedom, D. Čepar, B. Ivanc (Eds.), UVRSVS, Ljubljana, 2008
State and Church in the European Union, G. Robbers (ed.), Nomos, Baden-Baden 2005
Law and Religion in Post – Communist Europe, S. Ferrari, W. C. Durham, Jr. (Eds.), Peeters, Leuven 2003
