Avtor: Andrej Turk
Za oskrbo starostnikov, duševno in telesne prizadetih, vsaj teh, ki potrebujejo pomoč drugih je slabo poskrbljeno. Čakalne vrste za domove so bistveno predolge. Možnost, da se onemogel iz bolnice preseli v dom za starostnike, kjer bi bilo za njih ustrezno poskrbljeno, pa so le sanje svojcev. Da o politiki dolgotrajne oskrbe sploh ne izgubljamo besed, saj jo lahko ovekovečimo kot eno največjih sramot Slovenije. Da informacije, ki jih je moč slišati na terenu niso zgolj umetno ustvarjeni problemi, je potrdilo tudi računsko sodišče v reviziji Skrb za tiste, ki potrebujejo storitve socialnega varstva.
Za obdobje med 1. januarjem 2007 in 30. junijem 2018 so skušali odgovoriti na vprašanje, ali država zadovoljivo skrbi za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih. Ugotovili so, da pristojni niso izkazali, da uresničujejo cilje za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitve socialnega varstva. Hkrati so ugotovili, da niso bili vsi pomoči potrebni enako obravnavali. Povrh vsega, pa načrtovani nov sistem dolgotrajne oskrbe tudi ni ustrezen.
V zadnjih 10. letih se število starostnikov povečuje, prav tako se podaljšuje čakalna vrsta za domove
Po podatkih računskega sodišče država že več kot 10 let ni izvajala potrebnih ukrepov za zagotavljanje oskrbe. Po podatkih iz leta 2016 je v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo 8,9 odstotkov od 395.127 upravičencev, kar 1,7 odstotkov jih je bilo na čakalni vrsti za sprejem v domove za starejše.
Januarja 2018 je bilo starostnikov že 401.262, a politika ukrepov dolgotrajne oskrbe ni naredila niti enega samega koraka naprej. V celotni Sloveniji je na voljo približno 21.000 postelj, a v sistemu je več kot 53.000 aktivnih prošenje in več kot 20.000 aktualnih prošenj.
Cene oskrbe so preveč raznolike
Zelo grozljiv podatek, ki ga je podalo računsko sodišče je neenaka obravnava upravičencev do pomoči. Osebam, ki potrebujejo celodnevno oskrbo in so v domači oskrbi, ter celo čakajo na sprejem v dom za starejše, je na voljo manjši obseg pomoči. Anomalije se začne že pri ceni za uro pomoči, le-ta je v domu za 17 krat nižja od ure pomoči na domu, ob pomoči občinske subvencije tako oskrbovanec na domu plača 8,5 krat višjo ceno za uro oskrbe.
Anomalija je tudi pri sami oskrbi in sprejemu v dom, kajti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni natančno določilo standardov oskrbe, kriterije in merila za sprejem v dom, prav tako ni določilo kadrovskih normativov za socialno oskrbo v domovih … Posledično lahko domovi uveljavljajo svoja pravila, kar vsekakor vodi do točke, ko lahko pride do različnih legalno, nelegalnih potez.
Potem ni nič presenetljivega, če nekaterim uporabnikom stroške v okviru cene oskrbe zaračunavajo večkrat, ali celo zaračunajo napačno oskrbo. Prav tako ni nič presenetljivega, da se cene storitev zelo razlikujejo. Razpon med najnižjo in najvišjo ceno oskrbe je med 17,13 EUR in 33,12 EUR. Približno 70 odstotkov varovancev ima dohodke, ki zadoščajo za plačilo celotne osnovne oskrbe, le 22 odstotkov varovancev bi zmoglo plačati najdražjo oskrbo. 13 odstotkov je tistih, ki bi si lahko privoščili le najcenejši dom, 1 odstotek pa je tistih, ki so brez lastnega dohodka in lahko o oskrbi o domu samo sanjajo.
Žalostno je, da se kot družba vse bolj nagibamo k temu, da se starostnike izloči iz družbe. Skoraj zdi se, da bi že prvi dan nastopa upokojitve morali biti pokojni. Število starostnikov narašča, temu ne moremo ubežati. Žal pa se pristojni še vedo raje ukvarjajo z birokracijo, dajanjem bombončkov in prekrivanju dejanskega stanja. Zaušnica računskega sodišča bi morala biti začetek nujnih sprememb, a če sklepamo po dosedanjih ukrepih vlade, bo karavana šla dalje.
