Za preživetje je potrebno delati na črno?

Avtor: Metod Kranjc

Dvig denarne socialne pomoči dobro leto nazaj je povzročil kar nekaj anomalij, dodatek k temu je bil dvig minimalne plače z namenom, da se minimalna plača vsaj malo oddalji od denarne socialne pomoči. Rezultat pa zmeda, ker je nekdo pozabil, ali sploh ni vedel, da je formula za izračun denarne socialne pomoči in različnih subvencij, otroškega dodatka drugačna, posledično so ljudje zaradi nekaj evrov višje minimalne plače dobili nižji otroški dodatek in zmanjšane subvencije. Pa je ministrstvo našlo način, da zadevo omili, no vsaj mislili so tako, ter se odločili, da ukinejo dodatek za delovno aktivnost. Sicer z namenom, da bi ljudje še bolj aktivirali za delo. Sicer je to svojstven paradoks, ker je tem, ki so dejansko kljub denarno socialni pomoči nekaj delali, ukine nekaj, zaradi česar so delali, z namenom, da bodo delali. Pa naj razume kdor more.

In potem se raja med seboj prereka o tem, kako naj gredo lenuhi, ki so prejemniki denarne socialne pomoči delati, ker en upokojenec dobi manjšo penzijo in nekdo, ki je zaposlen za 8 ur za minimalno plačo dobi le nekaj evrov več. Običajno sledi temu prerekanje o tem, kdo preži z nižjim dohodkom. Kaj vse je narobe s tem mišljenju ni potrebno posebej pisati, a vsekakor vse, ker to ni življenje, ampak zgolj životarjenje.

Stroški bivanja in življenja so visoki, a se jih večina niti ne zaveda

Večina nas je bila vzgojenih v miselnosti, da toliko kot imaš lahko porabiš in nič več, ter da je potrebno najprej plačati vse položnice in šele potem si kaj privoščiti. Velik del ljudi še živi v tem duhu in čarajo tako dobro s tistimi nekaj evri, da je še David Copperfield zanj amater. Realno le redko kdo shranjuje svoje račune in si beleži prihodke in odhodke. Tega nas v šoli niso učili, za velike denarje to ponujajo vsi največji finančni guruji, ki svetujejo, kako živeti in delati z denarjem. Pa ni nič narobe s tem, nekateri preprosto potrebujejo to, ker večina ni finančno pismenih.

Povprečen državljan, ali živi v najemniškem stanovanju, ali ima kredit za hišo, stanovanje. Če je v najemu ima sicer dolgoročno gledano manj stroškov, ker za popravilo fasade, strehe in še česa ne bo plačal on, ampak lastnik. V povprečju ima posameznik naslednje stroške na mesec in seveda s predpostavko, da racionalno razpolaga z denarjem:

Vsakdo potem pri sebi premisli kaj lahko še zmanjša, kaj spremeni, a dejstvo je, da za dokaj normalno življenje so stroški posameznika, družine, zgolj in samo za položnice začnejo pri 400,00 evri. Vse kar je manj od tega je z naslova, da posameznik životari in si odreka najbolj osnovne dobrine.

Torej če kljub izračunu sklepamo, da stroški znašajo največ 400,00 evrov, potem ima tisti, ki zasluži minimalno plačo na voljo še dobrih 200 evrov, ki jim porabi za hrano, obleko, kozmetiko in še kaj. Res je, da se da, a je glavno vprašanje zakaj? Ker je sramotno reči, da 200 evrov ni dovolj, ker si zaradi tega čuden, nehvaležen in predvsem nesposoben.

Realno gledano, bi človek za minimalne bivanjske stroške, to kar tudi sodišča ob ločitvi ponujajo, potreboval:

Iz vsega navedenega bi minimalna plača morala znašati 942,75 evrov. To je tisti prag, ki daje človeku možnost za dostojno življenje. Realna slika pa je žal drugačna.

Delo ni več vrednota

Slabih 20 let nazaj je bilo delo vrednota, so bili delavni pogoji bistveno drugačni. Največja skrb so bili naši južni bratje, ki so iskali delo pri nas. Dokler so prevzemali dela, ki jih Slovenci niso želeli se na njih ni nihče oziral, ko so prevzeli mesto varnostnika, vratarja, ali bog ne daj obratovodja, se je slišalo kar nekaj kritik, ki pa so sčasoma izginila. Čeprav so le ti poskrbeli za »svoje« in jim dali delovna mesta, kar je vsekakor koruptivno, se temu ni dajalo veliko pozornosti. Leta so tekla, pod žarometom lenuhov so bili Romi in družina Strojan, vse dokler ni udarila recesija. Takrat se je v miselnosti posameznikov marsikaj spremenilo, med drugim tudi to, da so na eni strani začeli na velik zvon obešati vsa prej dovoljena dejanja nekaterih zelo podjetnih posameznikov, na drugi strani pa se je gnojnica zlivala na vse tiste, ki ne delajo in so prejemniki denarne socialne pomoči.

In če slednje damo v številke. Številke prejemnikov denarne socialne pomoči se že nekaj let giblje med 50.000 in 100.000, ter je vsaj polovica teh delovno sposobnih. Polovica te polovice je v denarni socialni pomoči našla način preživetja, ko ti država ne pusti pošteno delati. Zaradi teh so vodilni prepričani, da če bodo ukinjali določene ugodnosti, da bodo le ti šli delati. Ne bodo. Zakaj ne?

Trenutno dobijo najmanj 402,18 evrov za to, da sedijo doma, ne delajo nič in imajo še poleg kup subvencij. Njihovi mesečni stroški položnico le redko pridejo do 300,00 evrov. Če so malce iznajdljivi si bo našli dodatno delo v organizaciji, ki ima status prostovoljne organizacije in bodo mesečno dobili približno 506,75 evrov. Če bodo še malce bolj iznajdljivi bodo preko spleta prodajal marsikaj, celo si našli delo na spletu v kakšni skoraj piramidni zadevi in si tako zraven prislužili še najmanj 500,00 evrov. Deli bodo kadar bo želeli in kar bodo želeli in dejansko za veliko več kot bi dobili, če bi bili redno zaposleni. In kaj takšnim iznajdljivim ljudem pomeni tisti slabih odvzetih 100,00 evrov. Nič! Pomeni pa veliko vsem tistim, ki jim teh nekaj evrov pomeni pravo bogastvo in še vedno živijo v duhu zapravi toliko kot imaš, delo je vrednota, prav tako poštenost. Tako država ponovno tepe tiste, ki so že tako na dnu.

Država kaznuje le najbolj ranljive

Najbolj pa vsi ti vladni ukrepi zadenejo enostarševske družine, tiste, ki imajo minimalno plačo, invalide in upokojence z najnižjo pokojnino. Namreč vsi ti so pod določenimi pogoji bili upravičeni do dodatka za delovno aktivnost, ker so delali ali kot redno zaposleni ali kot prostovoljci. Si na ta način pridobili nekaj evrov več in si izboljšali svoj finančni položaj. Sedaj bodo kot ti, ki izkoriščajo denarno socialno pomoč prisiljeni, da ali životarijo ali se znajdejo po svoje. V bistvu jih država sili, da delajo na črno in si služijo denar na legalno ilegalen način.

Malo težje je to v enostarševski družini, kajti mati/oče je postavljen pred dejstvo, ali zagotoviti otroku sredstva, da ne bo občutil pomanjkanje, ali biti z njim. Običajno sta te dve komponenti skregani med seboj. Če se starš odloči za delo in zasluži minimalno plačo, bo sicer poleg dobil še otroški dodatek, nekje do 100,00 evrov in preživnino za otroka v povprečju nekje 135,00 evrov. Torej bo skupaj razpolagal s približno 900,00 evri. S tem, da se kaj lahko zgodi, da bo moral delati na več izmen in otroka dostikrat ne bo videl. Po možnosti bo moral najeti še varuško, kar pomeni še dodaten strošek. Starš, ki se odloči, da bo raje živel na račun države pa bo s preživnino, otroškim dodatkom in denarno socialno pomočjo dobil nekje 693,47 evrov. Z otrokom bo doma, lahko bo kaj sam pridelal, še dodatno kaj zaslužil, ko bo otrok v šoli, vrtcu. Realno bo na boljšem in bo otrok imel starša. Zakaj bi torej delal?

Ker naj bi bilo dela vrednota, ker se spodobi tako? Delo ni vrednota že lep čas, ampak je v ospredju preživetje. Dokler bo glavno vodilo ljudi to, da preživi, ne da živi, bo družba propadala. Ustvarili smo vzdušje po II. svetovni vojni, le da imamo navidezno vse, a v resnici nič. Ljudje se borijo za svoj dom, hrano, službo … so zombiji, ki ohranjajo status Q in se zadovoljijo z bombončki. S prstom kažejo na druge, a ne vidijo, da sami tonejo. Ni važno koliko visoka je denarna socialna pomoč, važno je to, da je minimalna plača tako nizka, da človek z njo ne more preživeti, da so pokojnine in invalidnine tako nizke, da ti životarijo, ter s pobiranjem zamaškov, z dobrodelnimi akcijami ohranjamo status Q. Sramotno je, da nekdo, ki je delal 40 let prejema nižjo pokojnino kot je sedaj višina denarna socialna pomoč, ter si ne upa zaprositi za dodatek, ker ne želi izgubiti doma. Žalostno je, da država sili ljudi v kriminal, a se hkrati ne zaveda osnovne logike poslovanja – več kot bodo ljudje zapravljali, več bo od tega imela državni proračun, več bo lahko dajal. A če ljudi spraviš do točke, ko se v trgovini sprašuje, ali naj si kupi raje liter vina, kot kos kruha, ali en jogurt, ali dva, potem je to le pot v pogubo. Res je, da ranjeno množico lažje obvladuješ in ji prodajaš ideale in iluzijo.