Človek – religiozno bitje

Avtor: Amadej Jazbec

Odkar obstaja človeštvo, obstajajo tudi verske skupnosti oz. religije. Na vprašanje, zakaj je človek religiozno bitje, obstaja veliko odgovorov. Eden izmed odgovorov je, da se človek že od vsega začetka zaveda svoje nepopolnosti, še posebej v smislu omejenosti trajanja življenja, zato si od nekdaj želi zapolniti vrzel med minljivostjo in neskončnostjo življenja.

Ob tem je potrebno poudariti, da je človek edino bitje, ki se zaveda svojega obstoja in tudi svoje minljivosti. Nobena žival se tega ne zaveda, ampak živi zgolj po svojih nagonih. Dokaz za to je, da žival nikoli ne nadgrajuje svojega življenja, ampak vso svojo zgodovino ostaja na isti ravni. Za primer vzemimo mačko. Mačka, npr. v svoji zgodovini ni nikoli posodobila oz. poenostavila pridobivanja prehrane, ampak še vedno lovi miši, s tem, da jih čaka pred njihovim bivališčem ali pa se poganja za njimi.

Človek je po svoji naravi ustvarjalen, medtem ko žival ni

Človek je v svoji zgodovini nadgrajeval in poenostavljal način svojega življenja. Če samo vzamemo človekovo gibanje, je človek napredoval od peš hoje, preko konjske opreme do motoriziranih prevoznih sredstev. Podobno je tudi na področju prehranjevanja. Od preprostih opravil s pomočjo različnih orodij v preteklosti, smo danes priče motorizacije in digitalizacije tudi na področju kmetijstva in prehrane. Seveda se ob tem postavlja vprašanje ali je s tem človek bolj srečen ali ne, vendar pustimo to vprašanje za razmišljanje, ko bo čas za takšno tematiko.

Bistvena razlika med človekom in živaljo je v tem, da je človek ustvarjalen, medtem ko žival ni, ampak ostaja vedno na isti ravni. Človek je torej že po naravi takšen, da ga njegova narava žene v napredek. Prav tako človeka njegova narava spodbuja, da se ne ustavlja samo pri življenju, ki je omejeno med točko A in točko B. Točko A lahko poimenujemo trenutek človekovega spočetja, točko B pa človekovo smrt.

V religiji človek izraža svoj odnos do svetega

Kar se tiče religije in v zvezi z njo, človekovega življenja, lahko rečemo, da je na religijo toliko pogledov, kolikor je ljudi. Kljub temu da se je skozi zgodovino oblikovalo veliko religijskih sistemov, so znotraj posameznega sistema vključeni ljudje kot posamezniki, ki vsak na svoj način dojemajo ta sistem in se z njim soočajo v skladu z lastnim prepričanjem.

Ko govorimo o religiji, je potrebno razčistiti, kaj pravzaprav ta pojem pomeni. Najenostavneje rečeno je religija sistem prepričanj in dejanj, s katerim človek izraža svoj odnos do svetega. Ob tem pa se je potrebno vprašati, zakaj človek vzpostavlja odnos do svetega? Ob zavedanju lastne omejenosti, človek to počne, ker se zaveda, da je nad njim neko presežno bitje, ki ima vpliv na njegovo življenje. Ker pa ima vpliv, pomeni, da lahko tudi odloča o poteku njegovega življenja.

Človekovo religiozno razmišljanje večkrat vključuje odnos daj–dam

Človek računa, da si bo z lepim in neoporečnim življenjem pridobil naklonjenost svetega, zato od njega pričakuje, da mu bo zgledno življenje povrnil z njegovim presežnim posegom v življenje, ki bo življenje naredilo bolj kvalitetno. Posebej pričakuje, da bo zato postal bolj zadovoljen, srečen in vesel. Božji poseg v človekovo življenje lahko vključuje boljšo kvaliteto že v času zemeljskega življenja, po smrti pa človek pričakuje, da mu bo presežno bitje naklonilo večno življenje, v katerem bo popolnoma srečen in zadovoljen. Takšno pojmovanje religije je vprašljivo, saj je v ospredju preračunljivost. Pravi odnos med Bogom in človekom naj bi namreč bil utemeljen na ljubezni, kjer je človek predan Bogu zato, ker ga ljubi in ne zato, da bi od njega v zameno za »pridnost« nekaj prejel.

Na podlagi podobnega razmišljanja, so se skozi zgodovino pojavili posamezni religijski sistemi, ki so se oblikovali v določeno religijo. Religijski sistem se je oblikoval glede na posamezni kulturni sistem, ki je prevladoval v določenem koncu sveta. V nadaljevanju bomo šli samo skozi kratek pregled največjih religijskih sistemov na svetu. Podrobnejšo obravnavo bodo deležni v naslednjih člankih, ko bomo obravnavali posamezne religije.

Hinduizem

Hinduizem velja za najstarejšo religijo, ki se je pojavila približno 2600 pr. Kr. Večino njenih pripadnikov je Indijcev, kar priča tudi izvor besede hinduizem: beseda »hindu« namreč pomeni »Indijec«. Za razliko od večino drugih religij, hinduizem ne pozna enega ustanovitelja, ampak so ga postopno oblikovali t.i. modreci, ki so dobivali razodetja božanstev.

Za hinduizem je značilen kastni sistem. Človek se rodi v posameznem kastnem sistemu, glede moralnost oz. nemoralnost njegovega prejšnjega življenja. Bolj, ko je bilo njegovo življenje krepostno, v višji kasti se rodi v prihodnjem življenju. Ali pa obratno: večji grešnik kot je bil, v nižji kasti se bo rodil. Ponovna rojstva so v hinduizmu za človeka breme, saj to pomeni, da še ni dosegel dovolj zrelosti, da bi se Atman (njegova duša), združila z Brahmanom (najvišje božanstvo).

Cilj človekovega življenja je tako, da se preko ponovnih rojstev dokončno osvobodi življenja in se združi z Brahmanom. Hinduizem velja za politeistično verstvo, saj pozna veliko božanstev. Poleg najvišjega Brahmana so še pomembni: Šiva, Kali, Agni, Krišna, Višnu, itd.

Pomembno pri tej religiji je, da gre za izrazito individualistično religijo, saj je vsak človek prepuščen samemu sebi glede na položaj v kasti. Šudre, ki so tako nizko, da ne spadajo v nobeno kasto, so ljudje, ki dobesedno gnijejo po ulicah. Poleg tega jim ne sme nihče pomagati, ker mora vsak sam zadoščevati za svoje grehe iz prejšnjega življenja.

Budizem

Tako kot hinduizem izvira tudi budizem iz indijske podceline, bolj točno iz ozemlja današnjega Nepala. Ustanovitelj je Siddartha Gautama, bolj znan pod imenom Buda, kar pomeni razsvetljeni. Buda je bil princ, sin vladarja majhnega kraljestva v bližini današnjega Nepala. Rodil naj bi se okoli 560 pr. Kr. Kljub temu da je živel brezskrbno življenje, ni bil zadovoljen. Zapustil je dom in šel živet v samoto. Ugotovil je, da človeku največje trpljenje povzročajo njegove želje. Cilj človeka je, da se osvobodi vseh želja, kar pomeni, da je dosegel Nirvano. Nirvana namreč pomeni združenje Atmana z Brahmanom, kar je podobno kot v Hinduizmu. Bistvena razlika med Budizmom in Hinduizmom je v tem, da ne pozna kastnega sistema, pozna pa ponovna rojstva. Človek se tolikokrat rodi, dokler dokončno ne doseže Nirvane.

Judovstvo

Judovska religija velja za prvo izpričano monoteistično verstvo. Judovstvo je podlaga za krščanstvo, prav tako je iz nje izšel tudi Islam. Začetnik je Abraham, ki ga je okrog 1800 pr. Kr. Bog poklical, da zapusti svoj dom v Uru na Kaldejskem (današnji Irak) in naj se odpravi na pot v Kanaansko deželo (današnji Izrael). Abrahamu je Bog obljubil, da bo postal oče množici narodov. Za časa njegovega vnuka Jakoba (Izraela) so se Izraelci, ki se tako imenujejo po očaku Jakobu, znašli v Egiptu. Tja jih je pripeljala lakota in hkrati povabilo Jakobovega sina Jožefa, ki je v Egiptu, po Božji previdnosti postal tamkajšnji oskrbnik.

V teku štirih stoletij so Izraelci v Egiptu postali sužnji. Zato je Bog poklical Mojzesa, da bi Izraelce osvobodil iz Egiptovske sužnosti. Po mnogih naporih v obliki egiptovskih nadlog, jih je egiptovski vladar, faraon, končno izpustil iz sužnosti. Vendar si je takoj premislil in za njimi poslal vojsko. Bog je naredil čudež, tako da je razprl Rdeče morje, sredi katerega so Izraelci prišli na drugo stran. Faraonova vojska jim je sledila, vendar se je morje zagrnilo, tako da so Egipčani utonili. Ker so bili Izraleci končno rešeni sužnosti, so ta dogodek imeli za tako velikega, da je to še danes njihov največji praznik. V bistvu judovske religije je pričakovanje odrešenika. V zgodovini so si Izraelci večkrat predstavljali odrešenika, kot nekoga, ki jih bo osvobodil politične nadvlade zavojevalskih ljudstev. V času, ko se je pojavil Jezus Kristus, je zato med Judi in Kristusom prišlo do temeljnega nesporazuma. Judje so pričakovali, da jih bo osvobodil rimske nadvlade, Kristus pa je prišel, da bi človeka osvobodil grešnega življenja.

Islam

Beseda islam pomeni »predajo«. To pomeni, da se musliman v polnosti preda v roke volje Alaha. Muslimani verujejo, da se je Bog (Alah) Mohamedu razodel preko nadangela Gabrijela. Razodetje Alaha, kjer daje navodila za življenje, je zapisano v Koranu. Koran naj bi Mohamed prejel neposredno od Alaha. Islam je tako kot judovstvo in krščanstvo uvrščen v abrahamovske religije, saj ima temelj v očaku Abrahamu. Abraham je imel namreč z deklo od njegove žene otroka po imenu Izmael. Iz Izmaelovega rodi naj bi tako izviral prerok Mohamed, ki velja za ustanovitelja Islama. Rodil naj bi se okrog leta 570 v Meki. Pomembna letnica v njegovem življenju le 622, ko je pred svojimi preganjalci zbežal iz Meke v Medino. Ta beg imenujemo Hidžra.

Islam je utemeljen na petih stebrih, ki so naslednji: Šahada – izpovedovanje vere v Alaha in preroka Mohameda, Salah – molitev petkrat na dan, Zakad – dajanje miloščine za revne in bolne, Saum – popolno post v dnevnih urah v času ramadana, Hadž – romanje v Meko, vsaj enkrat v življenju. Nekatere muslimanske ločine poznajo še šesti steber islama, ki je Džihad – sveta vojna. Za pripadnike islamske veroizpovedi je tako pomembno, da izpolnjujejo navodila, ki jih je Alah zapisal v Koranu.

Krščanstvo

Za krščanstvo lahko rečemo, da je neposredna dopolnitev Judovstva. Judovska religija je namreč usmerjena v čakanje na odrešitelja, oz. osvoboditelja. Odrešenik, ki je Božji Sin, se je pred dobrimi 2000 leti učlovečil v Judovski ženi, Mariji. Bistvo življenja Jezusa Kristusa je njegovo trpljenje in smrt na križu, kar pa je okronalo njegovo vstajenje, tretji dan po smrti. Praznik Kristusovega vstajenja je velika noč, kar je največji krščanski praznik. Krščanstvo pravzaprav ne moremo primerjati z drugimi religijami, saj gre tu za sprejetje življenja vstalega Kristusa. Poleg tega gre za troedinega Boga, Sveto Trojico (Oče, Sin in Sveti Duh). Človek postane s krstom deležen Božjega življenja, kar pomeni, da Bog prebiva v njem.

Druge religije imajo v različnih svetih knjigah navodila, kako doseči življenje z Bogom, ki pa ga je možno doseči šele po smrti. V krščanstvu pa človek že s sprejetjem Božjega življenja s krstom, zaživi večno življenje že na zemlji.

Krščanska sveta knjiga je Sveto pismo, kjer pa je v prvi vrsti pomembno, da je Bog po različnih ljudeh govoril in jih navdihnil, da so zapisali Božjo besedo. Ko človek bere in premišljuje sveto pismo, s tem sprejema Božjo besedo in hkrati spoznava Božjo voljo.

V krščanstvu je bistveno občestvo, ki se zbira ob evharistični daritvi. Z udeležbo pri evharistiji človek in Bog nista več med seboj oddaljena, ampak Bog živi v človeku. Še bolj točno: človekovo krstno življenje se z udeležbo pri evharistiji krepi. Tako človek Božje življenje, ki ga je prejel pri krstu, hrani z Božjim kruhom, s Kristusovim telesom.

V pravem pomenu besede pri krščanstvu ne gre za religijo, kjer bi človek v zameno za moralno življenje, prejel Božje plačilo, ampak gre za zastonjsko Božjo ljubezen, ki človeka dviga v večno življenje že v sedanjem trenutku. Je pa res, da mnogi kristjani jemljejo krščanstvo kot skupek zapovedi, kar pa nima nobene zveze z odrešenjem, ampak je človeku prej v breme. Ob podrobnejši obravnavi krščanstva bomo tako obravnavali z dveh plati: iz religioznega in verskega (ljubezenskega odnosa).

Vera je več kot priznavanje in več kot pripadnost

Versko življenje tako pomeni več kot priznavanje nekega presežnega bitja. Če presežno bitje samo priznavam, še ne pomeni, da imam z njim tudi odnos. Npr. lahko sem prepričan, da nekje, na drugem koncu sveta, prebivajo moji starši, vendar po drugi strani nimam z njimi nobenega odnosa. Tako tudi, če samo priznavam Boga in nimam z njim nobenega odnosa, še ne pomeni, da je to vera. Vera namreč pomeni, pripadnost v odnosu.

Religije, ki smo se jih dotaknili, so bistveni sestavni del življenja tako posameznika, kot človeške skupnosti.  Pri tem je potrebno omeniti, da se tudi posamezne religije delijo v določene veje. V krščanstvu tvorijo tri največje veje katoličani, pravoslavni in evangeličani. Skupno vsem trem je vera v Jezusa Kristusa in Sveto Trojico, kar je bistvo krščanske veroizpovedi.

Prav tako poznamo pri Islamu tri glavne veje: Suniti, Šiiti, Haridžiti. Pri politeističnih religijah gre še za veliko več vej, ki pa se v zahodnem svetu pojavljajo kot sekte. Ena izmed najbolj znanih na našem področju je Skupnost za zavest Krišne. Posamezne religije bomo podrobneje obravnavali v prihodnjih člankih. Za začetek pa bomo posebej obravnavali njihov položaj in življenje v Sloveniji.