Ni planeta B – Vseslovenski podnebni štrajk
Avtorja: Katja Gantar, Marko Vidrih
V petek, 27. septembra 2019 od 11.55 ure dalje, se je na pobudo mladih, po vsej Sloveniji odvijal vseslovenski podnebni štrajk. Izgovori vlad sveta, da je vrsta ukrepov, ki bi planet rešili propada neizvedljivih, so na noge spravili mlade z vsega sveta, ki jih skrbi prihodnost.
Podnebne spremembe so grožnja vsem nam. Pred njimi ne moremo zbežati ali se skriti, na koncu ne bo niti denar več pomagal. Slednji se bo prej ali slej moral pokoriti naravi in ljudstvu, sicer bomo strmoglavili vsi skupaj.
Podoben shod oziroma štrajk se je v Sloveniji odvijal že marca letos, ko je med drugim v Ljubljani privabil približno 12.000 posameznikov, ki se zavedajo, da nam tudi alternativ zmanjkuje. Sedanji protest pa je po neuradnih podatkih organizatorjev obiskalo v 14 slovenskih krajih več kot 13.000 ljudi, med njimi je bilo – za razliko od prvega protesta – izjemno število mladih, kar potrjuje parola na enem izmed transparentov: »Mladost je modrost!« Seveda, lahko pripomnimo, saj sedanja »mladost« nima druge izbire.
Gibanje Mladi za podnebno pravičnost je na protestu vladi predlagalo deset jasnih in glasnih, in sicer:
- Vlada naj rešuje podnebne spremembe kot krizo globalnih razsežnosti.
- Zahtevamo takojšnje ukrepe za ozelenitev proračuna ter pospešen prehod v pravično, brezogljično in krožno gospodarstvo.
- Zahtevamo 40-odstotno znižanje izpustov toplogrednih plinov v prometu do leta 2040 glede na leto 2005, s prednostnim spodbujanjem javnega potniškega prometa, hoje in kolesarjenja.
- Zahtevamo vsaj 1.500 kakovostnih javnih najemnih stanovanj na leto, ki bodo cenovno dostopna, visoko energetsko učinkovita, čim bolj samozadostna ter z dostopom do kakovostnega javnega potniškega prometa in kolesarskih stez.
- Zahtevamo, da se delovni skupini Vlade za prestrukturiranje premogovnih regij podeli mandat za pripravo pravičnega in nadzorovanega načrta za zaprtje Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje ter oblikovanje plana za prehod v zeleno in socialno prihodnost regije. Omenjena objekta naj se na pravičen, socialno sprejemljiv in postopen način zapre najkasneje do leta 2030.
- Zahtevamo uvedbo štiridnevnega delovnega tedna ob istem plačilu, sprva poskusno, po letu 2025 pa obvezno, ter sočasno spodbujanje nematerialnega preživljanja prostega časa.
- Zahtevamo državno zajamčena zelena delovna mesta na področju skrbstva za posameznika, za skupnost in za okolje.
- Zahtevamo vključitev celostne, družboslovne, humanistične in naravoslovne obravnave okoljskih tematik v učne načrte na vseh ravneh izobraževanja ter v prihajajočo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju.
- Zahtevamo ukrepe za prehod v sonaravno kmetijstvo ter pospešen prehod na večinoma rastlinsko, ekološko, čim bolj lokalno in polnovredno prehrano.
- Zahtevamo ustavitev trenutnega in nadaljnjega slabljenja Zakona o ohranjanju narave ter njegovo dosledno in strokovno izvajanje, s ciljem preprečitve v človeški zgodovini še nevidenega upadanja populacij, izumiranja vrst in izgube biodiverzitete.
Podnebni štrajk v Ljubljani je na Trgu republike direktno nagovarjal parlament. Množica resnih in energičnih govorcev ni zahtevala nič takega, kar ne bi še stoletje nazaj bilo samoumevno, sedaj v času hiperkapitalizma in hiperpotrošništva pa je vse obrnjeno na glavo in poslano še nekaj metrov navzdol.
Tokratnemu shodu so se v okviru Združenja svobodnih sindikatov Slovenije pridružili tudi sindikati. Teja Jarc, predsednica Sindikata Mladi Plus, je na govorniškem odru povedala: »Kapital in njegovi interesi izkoriščajo vse, mlade, brezposelne, prekarce, delavke in delavce. Izkoriščajo za potrebe nenehne gospodarske rasti, ki ustvarja v dobrobit peščice, mi pa od t. i. napredka nimamo nič. Vse, kar občutimo mi, je izkoriščanje nas, okolja in celotnega planeta.«
Med udeleženci protesta je bilo v spremstvu staršev kar nekaj otrok, ki bodo najbolj od vseh nas, ki trenutno zasedamo planet, čutili posledice nespametnega vedenja predvsem vlad in multinacionalk. Napisi na transparentih so bilo zgovorni: »Fak zrak«, »Make love, not CO2«, »Umazane igre se igrajo z nami«, »Planet ni sekret!«, »Klima ne štima«, »Ni planeta B«, »What I stand for – is what I stand on«, »Vlaki so jaki«, »Stop globalnemu segrevanju – zemljo na 1 . mesto«, »Še je čas! Skrajni čas!«, »Bogati smetijo, revni trpijo«, »Babi je branila Jugo, fotr je branil Slovenijo, jst bom branil svet – računajte na nas!«.
Še bolj zgovorne pa bodo prav hitro morale biti praktične rešitve. Premišljena in ekološko usmerjana osebna praksa posameznikov je sicer dober zgled, ki se kapljico za kapljico zbira v majcenem bistrem potočku, a za večji del onesnaževanja so zaslužne korporacije, ki se z našim »zelenim« planetom igrajo med dvema ognjema.
Kdo bo zmagovalec v tej retorični igri, če ne bomo hitro in aktivno pristopili na pomoč, se ve, a nam ne bo všeč izid. Planet rabi pomoč, a ne šele po podpisu te ali one pogodbe, ne šele po tej ali oni diskusiji, temveč SEDAJ!