Sklep o verskem pouku

Avtor: Drago Čepar

Obravnavali smo 37 evropskih držav, med njimi vseh 28 članic Evropske unije. Za primerjavo s Slovenijo je posebej zanimivo, kako so glede verskega pouka ravnale bivše socialistične države, potem ko so se poslovile od veri neprijaznega sistema, v katerem vera v javni šoli ni imela prostora.

Od desetih tranzicijskih članic EU so Litva, Latvija, Poljska, Romunija in Slovaška uvedle obvezni konfesionalni pouk; Češka in Madžarska dasta šolski prostor, čas in denar za konfesionalni pouk zunaj programa; Estonija prizna konfesionalni pouk zunaj šole kot izpolnitev obveznosti šolskega izbirnega programa; Bolgarija omogoča izbiro pouka pravoslavja ali islama v okviru obveznega izbirnega predmeta. Nečlanice Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija in Rusija so uvedle obvezni konfesionalni verski pouk. Na mesto, ki ga bo dobil verski pouk v javnih šolah ostalih tranzicijskih nečlanic EU, bo verjetno vplivalo tudi ravnanje njihovih kulturno sorodnih sosed, na primer Rusije in Srbije.

Čeprav nismo ničesar zapisali o Belorusiji, Črni Gori, Kosovu, Moldovi in nekaterih manjših zahodnoevropskih državah, lahko za Evropo podamo nekaj splošnih ugotovitev. V Evropi je konfesionalni verski pouk v šoli prevladujoč model. V zadnjih nekaj desetletjih se šolski konfesionalni in nekonfesionalni pouk vsebinsko približujeta, ostaja pa razlika v tem, da so za prvega pristojne verske skupnosti, za drugega država. Vedno več je možnosti odjave in alternativne izbire; udeleženci izvedo več o drugih verah. Več ver lahko s svojim poukom pride v šolo in zanj dobi državno sofinanciranje. Uvajajo se medkonfesionalne in ekumenske oblike.

Naš uvodni prispevek ima naslov »Verjeti moraš ali prav je, da veš?«

Verske vsebine posredujemo z veroukom in verskim poukom. Oznaka »verjeti moraš« bi lahko delno veljala za verouk. Veroučitelj skuša posredovati verske resnice tako, da bi jih otroci sprejeli in verjeli. Prisile ni, razen avtoritete staršev in zavesti ter izkušnje otroka, da je to učenje v skladu s prepričanjem tistih, ki ga imajo radi in zanj skrbijo. Verouk je v pristojnosti in prostorih cerkve ali druge verske skupnosti. Namenjen je tudi pripravi na zakramente. V evropskih šolah ga skoraj ni več. Nihče si ne prizadeva, da bi ga vanje uvedli pri nas.

Za verski pouk , ki nima namena vzgajati v nobeni veri, poskrbijo skoraj vse evropske države v okviru obvezne javne šole, ker vedo, da je vera (ali nevera) pomembna človekova razsežnost, da je za sožitje v večkulturnem in večverskem svetu potrebno poznavanje vsaj glavnih svetovnih verstev, da je obenem z vero smiselno obravnavati vrednote in etiko, da je za zdravo domoljubje in razumevanje narodne kulture treba poznati prevladujoče verstvo in njegovo zgodovino. Sodobne laične države čutijo dolžnost v šoli zagotoviti vsem otrokom osnovno poznavanje tega področja. Posebej zaradi pomembnega deleža nevernih, ki svojih otrok ne pošiljajo k nobenemu verouku.

Videli smo, da pri nas šolski sistem, torej javne in zasebne šole skupaj, vsaj minimalno zaokroženo znanje o veri in verstvih da dobremu odstotku osnovnošolcev in dobrima dvema odstotkoma srednješolcev. Osnovno znanje o veri, verstvih in krščanstvu v okviru verouka dobi manj kot polovica osnovnošolskih otrok, dobra polovica ostane brez te plasti izobrazbe. Ti bodo težje razumeli sosede, sodelavce in poslovne partnerje različnih ver, brižinske spomenike, Trubarjevo odločnost »stati inu obstati« ter prizadevanje, da nas nauči brati in nas imenuje Slovence, delo škofa Jegliča, uspešno prizadevanje Slaviča, Kovačiča, Klekla, Ivanocy –ja …, Prešernove poezije in njegov zapis letnice 1833 s celo kitico; Cankarja, Ketteja, Kosovela. Težje bodo prevajali iz tujih jezikov, pisali knjige in snemali filme. Blaženo krivdo, bodo zamenjevali za Blaževo krivdo, apostola narodov bodo iz angleščine prevajali kot apostola gentilis. Ob sliki sv. Sebastjana bodo menili, da so ga s puščicami obstrelili Indijanci. V pogovoru z enako izobraženimi tujci bodo včasih v zadregi.

Smoter verskega pouka v javni šoli je opredeljen z »vedeti smeš« in s »prav je, da veš«.

Naloga oblasti je poskrbeti, da bo večina državljanov RS vedela za osnove slovenske zgodovine, kulture in državnosti, razumela Evropejce in pripadnike drugih narodov ter znala z njimi živeti.

Sedanja ureditev se lahko dopolni v več smereh. Z uvedbo obveznega nekonfesionalnega predmeta z možnostjo izbire alternativnega predmeta. S popravkom predpisov o obveznih izbirnih predmetih, tako da bi se predmeta Verstva in etika udeležilo bistveno več učencev, pri čemer bi se tudi obiskovanje konfesionalnega pouka zunaj šole štelo za izpolnitev obveznosti. S proračunskim sofinanciranjem prostovoljnega konfesionalnega pouka zunaj šolskega programa ter uskladitvijo šolskih in veroučnih urnikov.