Avtor: Katja Gantar
Zdravje je beseda, ki jo največkrat povežemo s (svojim) telesom, a še to največkrat takrat, ko je telesno zdravje okrnjeno ali drugače načeto. S telesom se dokaj radi ukvarjamo, ker se ga vidi, čuti, ker se ga da lažje definirati in pravzaprav tudi diagnosticirati. Duša je pojem, ki je že sam po sebi težje opisljiv, ulovljiv, za katerega se večkrat vprašamo, kaj to sploh je, kje se nahaja, kako deluje itd..
Dokler je človek čil in zdrav, se mu zdi, kot da telesa nima, duše še manj, a kadar se pojavijo težave, zna biti utež duše še težja od tiste, ki jo ima telo. Duševno zdravje, neprijetna tema, s katero se srečujemo vsakodnevno. Majhne nevšečnosti, ki ga prinaša lahko, hipno načeto duševno zdravje, se lahko kažejo v vzkipljivosti, neučakanosti, na primer v čakalni vrsti, lahko se kažejo kot nezainteresiranost, pasivnost, kadar pa postanejo velike, so lahko v najslabšem možnem scenariju usodne za posameznika in drugim.
Že od leta 1992 10. oktober obeležujemo kot Svetovni dan duševnega zdravja, ki vsako leto eno od tem, ki se dotika duševno zdravje, obravnava prav posebej. Letošnja tema je samomor oziroma preprečevanje le-tega. Tema, katero bi javnost in posamezniki morali (bolj) vzeti resno, čeprav je boleča. Samomor je lahko končen odgovor posameznika na okoliščine, v katerih se je znašel, za katerim se skriva veliko več vprašanj kot odgovorov. Samomor je skozi zgodovino bil največkrat deležen nenehnega obsojanja in tudi sedaj so mnenja deljena. A dejstvo je, da samomor med ljudmi obstaja in ostaja, zato je pomembnejše, da se išče rešitve, kot kaže s prstom na morebitne krivce zanj. Za svoje duševno zdravje je vsak odgovoren sam, vendar ima pri tem ogromno odgovornost tudi družba, država, v kateri živimo, saj je neposredno in posredno večkrat zaslužna za naše »telesno in duševno dobro«. Pri odgovornosti za lastno zdravje obstaja en kup izjem – otroci in mladostniki, ljudje, ki so se rodili z duševnimi motnjami, onemogli itd. Ti – in s tem njihovo zdravje – so prepuščeni na milosti in nemilost tistih, ki za njih skrbijo, jih vzgajajo, varujejo, negujejo … Zato je resnično pomembno, da je država odprta in dovzetna tudi za takšne teme, še bolj pomembno je, da tudi vidi, ne le gleda.
Iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje so nam posredovali podatke, ki kažejo, da je bil v letu 2018 samomorilni količnik najnižji glede na zadnji dve desetletji ter tudi najnižji od leta 1965. Krasno se sliši, kajne? A to še ne pomeni, da samomora med nami ni. Uradni statistični podatki povedo, da je bilo lani v Sloveniji storjenih 353 samomorov, 274 med moškimi ter 79 med ženskami, predlani na primer skupno 411. Ti podatki ne povedo, koliko je bilo poskusov samomora, koliko je bilo misli nanj, koliko je bilo stisk svojcev tistih ljudi, ki so se odločili za ta usodni korak in v kakšni meri sta zaradi samomora v naši skupnosti posredno in neposredno okrnjena naše fizično in duševno zdravje, vključno z vsemi možnimi odvisnosti, ki so lahko pre- ali post-stopnja povezanosti s samomorom.
Samomor se pojavlja v vseh statističnih regijah države, med bolj ogrožena področja pa spadajo vzhodne statistične regije.
Kam po pomoč?
Iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje so nam poslali nekaj usmeritev, kam in na koga se obrniti, ko v duši postane hudo, ko je duševno zdravje že močno načeto ali kadar sumimo, da gre v to smer.
Prvi vir strokovne pomoči v duševni stiski je izbrani osebni zdravnik. Ta bo po potrebi predpisal zdravljenje, napotitev k specialistu ali na druge oblike pomoči. Kadar je stiska zelo huda in osebni zdravnik ni dosegljiv, se je najbolje neposredno obrniti na dežurnega zdravnika, najbližjo splošno ali psihiatrično bolnišnico, reševalno službo ali na urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani.
Za informacije o ustreznih oblikah pomoči ali za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski ter spletne zdravstvene ali svetovalne portale, med katerimi je tudi spletna postaja za razumevanje samomora.
Rumeno-oranžna pentlja
Rumeno-oranžno pentljo se že nekaj let uporablja v mednarodni skupnosti na področju ozaveščanja o samomoru in preprečevanju le-tega. Gre za simbol zavedanja, da samomor predstavlja velik problem na področju, kjer se stikata javno in zdravje. Ta pentlja je znak solidarnosti vsem, ki jih je samomor na kakršen koli način prizadel ali vplival na njihovo življenje. Letos so se ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki ga obeležujemo 10. septembra, v splošni javnosti prvič pojavile kot znak podpore vsem, ki jih tema samomora zadeva.
Svetovna statistika – Slovenija, kje si?
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacija (WHO) na svetu letno stori samomor kar 800.000 ljudi. Torej na vsakih 40 sekund nekdo umre.
Čeprav je Slovenija znana po visoki stopnji samomorov, je pred nami še vrsta držav, ki nas znajo presenetiti. Mi smo v svetovnem merilu 40. po vrsti, pred nami so med drugim tudi Rusija, ki zaseda tretje mesto, Južna Koreja, Ukrajina, Nigerija, Indija, Estonija, Japonska, Finska, Združene države Amerike, Madžarska, Poljska … Enega od nižjih količnikov samomora imajo Jamajka, Maldivi, Grčija, Sirija, Bahami, Maroko, Gvatemala, Kuvajt … zelo različne države, iz česar bi težko na hitro potegnili, zakaj je tam očitno duševno zdravje prebivalcev boljše in močnejše, kar posledično pelje k manjšemu pojavu samomora.
Za dobro duševno in fizično zdravje moramo (po)skrbeti vsak dan – tukaj ni izjem! Kadar se sami ne znajdemo več, je pomembno, da pravočasno poiščemo ustrezno pomoč – tudi, kadar boli duša.
