Skip to content

Revščina v Sloveniji je oblečena tudi v prestižne blagovne znamke

Avtorica: Katja Gantar

Revščina ni več pojem, na katerega bi lahko brez dvoma s prstom pokazali. Revščina sodobnega časa je skrita in se kaže drugače, kot se je včasih. Če je Kosovelova pesem Starka za vasjo opisala stereotipno revščino starih časov, za katero je značilno predvsem pomanjkanje hrane, je moderna revščina često prestižno oblečena, s telefonom v roki in na videz prav dobro rejena.

Obstajata absolutna, to je ekstremna, in relativna revščina. Prvo merimo glede na sredstva za preživetje in se kaže kot pomanjkanje osnovnih dobrin, ki so nujno potrebne za zadovoljitev minimalnih človekovih potreb (hrana, pitna voda, bivališče, osnovna zdravstvena oskrba, osnovno izobraževanje), relativna revščina pa je stanje relativnega pomanjkanja –  samo v primerjavi z določeno ravnjo blaginje znotraj določene skupnosti.

Vsako leto 17. oktobra simbolno takoj za svetovnim dnem hrane, obeležujemo mednarodni dan boja proti revščini, ki je namenjen predvsem ozaveščanju in spodbujanju aktivnosti za zmanjšanje revščine po vsem svetu. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije živi v Sloveniji živi pod pragom tveganja revščine vsak osmi, v EU pa vsak šesti prebivalec. Tveganju socialne izključenosti je v Sloveniji izpostavljen vsak šesti, v EU vsak četrti prebivalec. Relativna revščina otrok in izpostavljenost otrok socialni izključenosti sta – razveseljivo – v Sloveniji med najnižjimi med državami Evropske unije.

Statistični uradi evropskih držav merijo relativno revščino, kar pomeni, da ugotavljajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljajo, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo.

Revščina v vsej svoji veličini.
Foto: Pixabay

Relativno revščino izražajo s stopnjo tveganja revščine. Ta pove, kolikšen delež ljudi v državi živi v gospodinjstvih, katerih neto razpoložljivi dohodek je nižji od praga tveganja revščine. Po zadnjih podatkih Eurostata je bila ta stopnja v EU 16,9 odstotna, kar pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 16,9 odstotkov ali približno 85 milijonov ljudi. Najnižjo stopnjo tveganja revščine med državami članicami EU je imela Češka (9,6 odstotno), najvišjo pa Romunija (23,5 odstotno). V Sloveniji je v letu 2018 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 13,3 odstotkov ali 268.000 ljudi. Manjše deleže relativno revnih kot Slovenija je imelo pet držav članic, približno enake deleže relativno revnih kot Slovenija so imele Finska, Danska, Madžarska, Francija, Nizozemska in Avstrija.

Statistični urad Republike Slovenije še poroča, da je bil v Sloveniji mesečni neto razpoložljivi dohodek ljudi, ki so živeli pod pragom tveganja revščine, nižji od 662 evrov na odraslega člana gospodinjstva. S tako višino praga tveganja revščine se je Slovenija – ob razmeroma nizkem deležu relativno revnih ljudi – med preostalimi članicami EU uvrstila skupaj s Španijo in Italijo približno v sredino.

Ekskluzivno za Slovenec.org je bila revščina tudi osrednja tema pogovora, ki smo ga imeli z Bojanom Kuljancem, predsednikom Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki od leta 2005 v Sloveniji na področju revščine zapolnjuje vrzel med državo in ljudmi, ki se znajdejo v primežu revščine.

Na vprašanje, kako se naša država bori proti revščini, nam sogovornik odgovarja: »Država nudi več stvari, obstaja pomoč preko državnih institucij, kot so centri za socialno delo, znotraj katerih so na voljo različne denarne pomoči, otroški dodatki in ostali socialni transferji. V drugi liniji pomoči stojimo socialno-varstveni programi ter različne dobrodelne organizacije, ki nudimo pomoč in socialno podporo najbolj socialno izključenim … Je pa zanimivo, da bi sedaj glede na rezultate gospodarske rasti morala biti revščina najnižje, saj podiramo rekorde: najvišja gospodarska rast v EU, najvišji proračun v zgodovini Slovenije itd. Hkrati pa glede na statistike živi pod pragom revščine več kot 40.000 ljudi kot pred recesijo, torej pred letom 2010. To kaže, da se nekaj ne sklada. Zelo pomembno je, da država poskrbi za redistribucijo tega bogastva, ker trg sam po sebi ne bo naredil nič – ne stanovanjski, ne kapitalni …«

Revščina v praksi

Revščina v praksi zgleda drugače, kot tista na papirju, kjer so njej govorijo le številke. Revščina v vsakdanjem življenju je boleča in se je ne da spraviti v predal, kot to lahko naredimo s statističnimi podatki. Četudi mižimo na vso moč, bo revščina še vedno tu čakala na nas, da nekaj ukrenemo.

Bojan Kuljanac, ki se dnevno na delovnem mestu srečuje z revščino in vsemi njenimi obrazi, nam odgovarja, da je revščin v praksi več: »Ena od teh je revščina, ki se kaže tako, da ljudem ob koncu meseca zmanjkuje sredstev za golo preživetje, kar jih sili, da se morajo znajti po svoje tako, da morda delajo na črno ali se poslužujejo paketov hrane z Rdečega križa, pomoči Karitasa.« Sogovornik pravi, da če so ljudje mobilni in jih ni sram iti po paket hrane na omenjene organizacije, se nekako da preživeti. »Pri brezdomnih, ki obiskujejo naš dnevni center«, nadaljuje, »pa je poleg materialne revščine, torej tega da so brez osnovnih dobrin, stanovanja, izredno pomembna tudi socialna revščina. Pri večini brezdomnih ne bi bila rešitev, če bi jim mesečno dajali na primer 1.000 evrov socialne pomoči, saj bi konec meseca še vedno bili brez denarja.«

Socialna revščina se kaže predvsem tako, da ljudje nimajo socialne mreže, nimajo občutka socialne vključenosti, ne počnejo mainstream stvari, ki jih počnemo ostali, ne hodijo na tekme, ne hodijo v gledališča, kino … Hkrati pa smo ob tem hitrem tempu, ko smo na vsakem koraku bombardirani s fiktivnimi potrebami, v resnici vsi nesrečni. Opažam, da so naši uporabniki zelo nesrečni, ker mislijo, da bi bili srečni in brez težav, če bi si lahko vse kupili in privoščili – kar pa seveda ni res. Pravzaprav to dejstvo večino ljudi zelo frustrira, ne le brezdomne.«

Sogovornik pove tudi zanimivo dejstvo, da ima revščina tudi svojo funkcijo v družbi, saj če le-te ne bi bilo, ne bi imeli poceni delovne sile, minimalnih plač, saj je dejstvo, da revščino prinese prav kapital in jo tudi njuno in zelo zelo potrebuje.

Revščina sedanjega časa je skrita, pravi Bojan Kuljanac.
Foto: Kralji ulice

Revščina je skrita in diši povsod enako

Revščina v praksi ima tudi svoj vonj, ki se mu večina izogiba, saj je to »vonj«, pred katerim nihče od nas ni imun. Bojan Kuljanac je povedal, da je tudi njega presenetilo dejstvo, ko je službeno obiskal Nemčijo, in sicer dnevni center Karitasa v Münchnu – najbogatejši nemški deželi, da je bil tam prisoten isti vonj, kot je prisoten v dnevnem centru za brezdomne, ki ga imajo Kralji ulice. Dodaja pa še, da je v Sloveniji sedaj približno 6.000 brezdomnih in da je brezdomstvo, tako kot revščina, zelo skrito. Oseba lahko spi v vagonu, a je hkrati sita in umita, lepo oblečena. Če človek lahko hodi in uporablja roke, se je mogoče v Ljubljani brezplačno stuširati, dobiti zajtrk, kosilo in večerjo in še kaj. Tipičnih, stereotipnih brezdomcev, ki si jih predstavljamo kot starejše, zanemarjene in zapite gospode, skorajda ni več. Ogromno je sedaj dnevnega brezdomstva, kar pomeni, da človek ima kje spati, vendar je podnevi zunaj prepuščen sam sebi kot brezdomec, v parku, na železniški postaji … Tisti, ki prvič pride v dnevni center Kraljev ulice, na prvi vtis ne more ločiti zaposlenih in uporabnikov.

Revščina in težave v duševnem zdravju

V prejšnjem tednu sta 10. oktobra sočasno potekala svetovni dan duševnega zdravja in mednarodni dan brezdomcev. Duševno zdravje, brezdomstvo ter revščina so še kako povezani pojmi, ki se največkrat sprehajajo z roko v roki.  Iz Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT nam odgovarjajo, da so med njihovimi uporabniki poleg oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, oseb v trenutni duševni stiski, odvisnih od nedovoljenih drog in alkohola, starejših oseb in oseb z invalidnostjo tudi dolgotrajno brezposelne osebe ter druge socialno izključene osebe in svojci teh oseb.

Intervencija države na tem področju je nujna, prav tako okrepitve pomoči – morda za začetek kot zrela redistribucija bogastva znotraj države. Morda pa je manj utopično za začetek, da kot posamezniki krepimo osebno čvrstost in da se, če nas zadane revščina, le-te ne sramujemo. Pomembno je, da ostanemo aktivni in glasno iščemo pomoč ter dolgotrajne rešitve. Rešitev, ki jo bomo našli zase, lahko pokaže pot tudi drugim, ki se srečujejo s podobnim izzivom.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Ladijske družbe na svoje križarke vabijo zaposlene, ki delajo na daljavo

Tisti, ki svoje službene obveznosti lahko opravljajo na daljavo, imajo več različnih možnosti, ko pride do izbire kraja za opravljanje dela.

Prijava na e-novice