Krščanstvo – religija, ki ni religija

Avtor: Amadej Jazbec

Ko govorimo o krščanstvu, ne moremo govoriti o njem, če ne poznamo judovstva. Krščanstvo je namreč nastalo na podlagi judovstva, ki smo ga že obravnavali. Če je judovstvo religija pričakovanja, se je v krščanstvu to pričakovanje izpolnilo. Stoletja napovedovani odrešenik, ki ga napoveduje Sveto pismo stare zaveze, se učloveči in postane eden izmed nas. Bog Oče pošlje svojega Sina, ki se v moči Svetega Duha kot Jezus Kristus učloveči v telesu Božje izbranke mlade žene Marije. Vrhunec poslanstva Jezusa Kristusa je njegova smrt na križu in vstajenje od mrtvih, ki se zgodi tretji dan po smrti.

Na slovenskih tleh se je krščanstvo pojavilo proti koncu tretjega stoletja. Znane so škofije Petoviona (Ptuj), Celeia (Celje) in Emona (Ljubljana). Miren razvoj krščanstva na naših tleh je zavrl vdor Hunov v 5. stoletju.

Krščanstvo je na naših tleh nepretrgano prisotno več kot 1.200 let

Naši predniki so se na naš prostor začeli naseljevati v 6. stoletju. Organizirano misijonsko delo med Slovenci se je začelo s politično odločitvijo karantanskega kneza Boruta v 8. stoletju, ko je z vojaško pomočjo v boju proti Obrom sprejel tudi krščanske misijonarje. Ti so prihajali predvsem iz dveh cerkvenih središč, iz Salzburga in Ogleja (Holzer 1995, 90). Velik prispevek h krščanstvu na naših tleh sta prispevala tudi brata Ciril in Metod, ki sta prevedla bogoslužne knjige v slovanski jezik.

Tako lahko rečemo, da je krščanstvo, brez upoštevanja antičnih časov, na naših tleh nepretrgano prisotno več kot 1.200 let. Ko je bil papež Janez Pavel II. leta 1996 prvič v Sloveniji, smo ob njegovem obisku obhajali 1.250 obletnico krščanstva. Krščanstvo je tako oblikovalo, ne samo versko podobo naši krajev, ampak je postalo bistven del kulturnega in političnega življenja.

16. stoletje je zaznamovala reformacija

16. stoletje je zaznamovala reformacija, katere začetnik je bil Martin Luter, na slovenskih tleh je reformacijsko gibanje vodil Primož Trubar. Pozitivna stran reformacije je bila v tem, da vzpodbudila Cerkev, da je dejansko začela razmišljati o nujnosti lastne reforme. Na naših tleh je, s pojavom prvih slovenskih knjig Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, pospešila razvoj književnosti in s tem tudi slovenskega jezika. Negativna stran reformacije je v tem, da je Kristusovo Cerkev razdelila in s tem razbila občestvo, predvsem je zameglila pojem odrešenja in zakramentov. Protestanti, ki jih imenujemo tudi evangeličani, so namreč opustili zakramentalno življenje, priznavajo le krst in spomin Gospodove večerje. Pa še pri Gospodovi večerji ne gre za spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo in Kri, ampak gre zgolj za spomin na spremenjenje, ki se je zgodilo pri zadnji večerji.

Prvi veliki razkol v Cerkvi je razkol med vzhodno in zahodno Cerkvijo

Pol stoletja pred reformacijo, leta 1054, se je zgodil prvi veliki razkol znotraj krščanstva. Gre za razkol med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Vzroke za razkol lahko iščemo že pri cesarju Konstantinu, ki je leta 324 ustanovil mesto Konstantinopel (Carigrad, Istanbul), kamor je prestavil glavno mesto rimskega cesarstva. Od takrat naprej sta se oblikovali dve krščanski središči, Rim in Carigrad. Zaradi vse večjih kulturno – političnih razlik je kasneje nastal razkol med zahodno in vzhodno Cerkvijo.

V tistem času na naše kraje razkol še ni imel vpliva, saj se kristjani z vzhoda še niso naseljevali v naše kraje. Prvi verniki pravoslavne veroizpovedi so se na naših tleh naselili po zaslugi srbske princese Katarine Branković v 15. stoletju. Večji pretok se je začel za časa kraljevine Jugoslavije, kasneje pa še v socialistični Jugoslaviji, predvsem po zaslugi Srbov, ki so se naseljevali v Sloveniji predvsem zaradi ekonomskih potreb.

Z razsvetljenstvom se tudi v krščanstvu pojavi racionalizem

Pojem ločitve Cerkve od države se je pojavil z razsvetljenstvom, katerega produkt je francoska revolucija. Od takrat naprej je človek v ospredje postavljal svoj razum. Bistveno za človeško življenje je bilo to, kar je moč spoznati z razumom. Ker pa vera presega človeški razum, se je vse bolj umikala v človeško ozadje, s tem pa tudi v ozadje človeške družbe. Na ta način so se vse bolj pojavljale različne ideje, ki so sčasoma prerasle v ideologije. Produkt takšne miselnosti so veliki totalitarizmi, kot so komunizem, nacizem in fašizem. Omenjeni totalitarizmi, še posebej pa komunizem, so bistveno zaznamovali naše kraje v 20. stoletju. Komunizem je poudarjal ateistični svetovni nazor, versko področje je potisnil v človekovo zasebno sfero. Tako je še danes marsikoga še vedno sram navzven pokazati, da je kristjan.

Veliko število kristjanov še ne govori o dejanskem krščanstvu

V zvezi s krščanstvom je najbolj nehvaležno prikazovati številke. Po eni strani raziskave kažejo, da je v Sloveniji preko milijon in pol kristjanov, po drugi strani poleg številk in stavb ter drugih zunanjih znamenj ni moč najti veliko krščanskega. Da je krščanstvo v Sloveniji v zatonu se kaže predvsem v odnosu do življenja, ki je prej destruktiven kot pa konstruktiven.

Slovenska družba je precej depresivna, kar se kaže v številnih samomorih in vse več ljudeh, ki so potrebni terapevtske psihološke pomoči. Po drugi strani je krščanstvo verstvo, kjer je v središču veselje. »Cerkev je bila v svetu zmagovita le zaradi veselja, in ko ga je izgubila, je izgubila tudi svet, prenehala je biti verodostojna priča tega veselja. Najhujša izmed vseh obtožb krščanstva je ravno Nietzchejeva obtožba, ko je dejal, da v kristjanih ni nobenega veselja« (Schmemann 2018, 28).

Dejstvo je, da bi ob milijon in pol kristjanih bilo stanje duha v naši družbi zagotovo drugačno, bolj pozitivno, če bi vsi ti kristjani zares živeli krščanstvo z veseljem. Tako ga večina obravnava in živi na način obveznosti in zapovedi, kar pa je daleč od svobode, ki prav tako sodi v središče krščanskega življenja.

Religija nalaga človeku obveznosti, ki jih mora izpolniti

Pri obravnavanju krščanstva moramo biti previdni, kajti mnogi delajo napako in ga postavljajo ob bok drugih religij, kamor krščanstvo ne sodi, saj je v primerjavi z drugimi religijami specifično, saj izhaja iz drugačnih predpostavk. Osnovna definicija religij, oz. religije je, da je to sistem prepričanj in dejanj, s katerimi človek izraža svoj odnos do svetega.

Z drugimi besedami povedano, gre pri religiji za to, da človek priznava neko bitje, ki je višje od njega, bitje, ki je vsemogočno. Temu bitju se želi človek na različne načine približati, oz. pridobiti njegovo naklonjenost. V ta namen imajo religije izdelane moralne kodekse, po katerih naj bi se človek ravnal, v zameno za »pridnost« pa naj bi si pridobil Božjo naklonjenost.

Na ta način je v središču religije posameznik, individuum, ki si z lastnim mišljenjem, z lastno voljo in z lastno močjo prizadeva izpolnjevati zapovedi, ki mu jih nalaga religija. To pa pomeni, da človek postavlja v ospredje svoj jaz, kar ga vodi v egoizem, ki nima nič skupnega z občestvom.

V ta namen ima judovstvo v ospredju Postavo ali Toro, po kateri se naj bi človek uravnaval svoje življenje. Bolj, kot Postavo izpolnjuje, bližji naj bi bil Bogu. Za islam so moralni predpisi predpisani v Koranu, njegovo izvajanje pa ureja šeriatsko pravo. Tako tudi za islam velja, da bolj, kot izpolnjuješ Alahove zapovedi, bližji si Alahu.

Politeistične religije, ki prihajajo iz vzhoda, še posebej hinduizem in budizem, v glavnem urejajo odnos z božanstvom s proučevanjem svetih spisov in z različnimi meditativnimi tehnikami. Bolj, ko se človek poglobi v skrivnost religije in bolj, ko obvlada različne tehnike, bližji je božanstvu.

Izkrivljeno krščanstvo uči, da se Bogu bližamo z izpolnjevanjem zapovedi

Mnogi tudi krščanstvo jemljejo na podoben način, kot smo na kratko opisali na primeru drugih religij. Večina izmed nas se je s krščanstvom srečala v obliki podajanja desetih Božjih zapovedi. Govorili so nam, da če bomo izpolnjevali zapovedi, bomo srečni, če pa jih ne bomo nesrečni. Če bomo pridni, bomo prišli v nebesa, če pa ne bomo pridni, bomo prišli v pekel. Takšno podajanje krščanstva je tipično religiozno, ki pa s krščanstvom nima prav nobene zveze.

Tako smo se tudi kristjani naučili kalkulirati in smo »postali pridni« zato, da bi nam v zameno za »pridnost« Bog nekaj dal. Ker smo z razumom spoznali, da smo umrljivi, smo prišli tudi do tega, da bomo za »pridnost« na tem svetu prejeli večno življenje po smrti. Tukaj gre za čisto matematiko, ki nima nobene zveze z ljubeznijo, ki je v središču krščanskega življenja.

V religiji je v središču posameznik v krščanstvu pa občestvo

Ena izmed ključnih besed religije je »prizadevanje«, ena izmed ključnih besed krščanstva je »sprejemanje«. Nekdo, ki uči, da si je potrebno prizadevati izpolnjevati zapovedi, poučuje religijsko krščanstvo, kdor pa uči, da je je potrebno srce odpirati za sprejemanje Boga in njegove ljubezni, poučuje krščanstvo odnosa. Pravi odnos se lahko zgodi in se dogaja samo med osebami. Zato govorimo o krščanstvu, da je osebno verstvo, kjer je v središču občestvo.

V središču krščanstva je Sveta Trojica, kjer so v odnosu tri Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Kljub temu da so v Sveti Trojici tri Božje osebe, ne gre za tri bogove, ampak za enega Boga. med njimi je tako močna vez, da jih ta dela eno; in to eno, ki je nerazdružljivo, je ljubezen. Apostol Janez opiše Boga z besedami: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8).

Bog je človeku pokazal ljubezen tako, da je poslal na svet svojega Sina, ki žrtvoval samega sebe, da bi človeštvo prejelo Božje življenje. Bog je v svojem sinu premagal greh, ki povzroča smrt, s tem pa je človeštvu tudi podaril milost večnega življenja. Večno življenje pa ne pomeni samo čakati na življenje po smrti, ampak ga prejmemo že v tem življenju, v konkretnem vsakdanjiku. Večno življenje, oz. Božje življenje pa človek sprejme pri krstu in birmi.

Po krstu postanemo Božji sinovi (hčere), Bog pa postane naš Oče

Po krstu med človekom in Bogom ni več nobene oddaljenosti, ampak je z njim popolnoma združen. V religiji je Bog od človeka oddaljen, v verstvu odnosa pa živi človek v Bogu. Človek sprejme Božje življenje, to je tisto življenje, ki ga ima Jezus Kristus. Pri krstu tako postanemo bratje in sestre v Jezusu Kristusu. Na ta način je Bog postal naš Oče. Nenazadnje nas na to spominja molitev Oče naš. Tam Boga ne naslavljamo z nazivi, kot so npr. vzvišeni, prevzvišeni, presveti, ipd., ampak mu rečemo Oče. Bog, ki je predstavljen kot oče, ni na ta način predstavljen v nobeni drugi religiji, ampak samo v krščanstvu.

Bistvo krščanskega življenja je tako v sprejemanju Božjega življenja. Človek Božje življenje sprejme s krstom in birmo, kjer odpre svoje srce za Svetega Duha. Na ta način človek zaživi duhovno življenje, »ki od znotraj deluje na človekovo osebo in se hkrati na zunaj kaže v načinu življenja, delovanja in razmišljanja kristjana. Bivanje Svetega Duha v človekovi osebi je prisotnost Ljubezni Boga Očeta v človeku« (Rupnik 1995, 40).

Vrh krščanskega življenja je zbiranje občestva v zakramentu evharistije

Kristjan Božje življenje hrani in krepi v zakramentu evharistije, ki se dogaja ob zbiranju občestva pri mašni daritvi. Če smo prej govorili o milijon in pol kristjanih v Sloveniji, lahko kristjane, ki živijo Božje življenje, iščemo znotraj številke tistih, ki redno obiskujejo nedeljsko mašo. Teh pa v Sloveniji zagotovo ni več kot 200.000.

Če pogledamo v samo dogajanje znotraj cerkvenih zidov po naših župnijah, lahko vidimo, da mnogo ljudi k maši zamuja, mnogo jih klepeta, gleda na uro, vzdihuje, kašlja, ipd., kar zopet kaže, da ne gre za pripadno vernost, ampak za vernost iz tradicije, v smislu »hodim za vsak primer k maši«.

Verjetno se ne bomo veliko zmotili, če bomo zares prave vernike, ki živijo Božje življenje v ljubezni, iskali znotraj 3 – 5 odstotkov prebivalcev Slovenije. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za uradno oceno, ampak za sklepanje glede na realno stanje slovenske družbe.

Namesto moralnih norm krščanstvo ureja življenje po Svetem Duhu

Bistvena razlika med krščanstvom in ostalimi religijami je torej v tem, da za razliko od ostalih religij, ki jih urejajo pravno–moralni zakoni, krščanstvo ureja življenje po Svetem Duhu. Bistvena napaka krščanskega oznanjevanja je v tem, da smo namesto življenja v Svetem Duhu tudi mi postavili v ospredje izpolnjevanje moralnih norm.

Apostol Pavel govori: »Zdaj ni nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu. Kajti postava Duha življenja v Jezusu Kristusu te je osvobodila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina, v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu« (Rim 8,1–3).

Po apostolu Pavlu se lahko človek še tako trudi, lahko celo izpolni vse, kar je zapisano v Postavi, vendar ne bo imel Božjega življenja. Božje življenje človek sprejme, ko postane odprt za Svetega Duha. Ko pa je človek poln Svetega Duha, mu ni potrebno gledati, kaj piše v Postavi, ampak ga v življenju vodi Sveti Duh.

Za primerjavo vzemimo hojo po stopnicah. Stopnice imajo navadno tudi ograjo. Vendar, če smo zdravi, nam ni potrebno gledati na ograjo in se zanjo prijemati. Samo tisti, ki je fizično omejen s kakšno hibo, se mora držati ograje, da bo lahko premagal stopnice. Tako tudi kristjan, ki je poln Božjega življenja, ne gleda na to, kaj govorijo zapovedi, ampak mu Božje življenje v njem narekuje, kako naj deluje v življenju.

Po Svetem pismu človeku govori Bog

Osrednja knjiga krščanstva je Sveto pismo. Za razliko od svetih knjig drugih religij, sveto pismo ni knjiga moralnih navodil za življenje človeka. Sveto pismo je knjiga, v katero so po navdihnjenju Svetega Duha različni pisci zapisali Božjo besedo. Osrednje knjige svetega pisma so štirje evangeliji, kamor so »apostoli in apostolski možje, po navdihnjenju istega Svetega Duha zapisali oznanilo o odrešenju« (BR 7).

Sveto pismo je sestavljeno iz dveh velikih delov, stare in nove zaveze. Stara zaveza od stvarjenja in predvsem od človekovega grešnega padca dalje pričakuje prihod odrešenika, ki bo osvobodil Božje ljudstvo greha in posledice greha, ki je smrt. Kot je bilo rečeno v prispevku o judovstvu, Judje priznavajo sveto pismo stare zaveze, saj še živijo v pričakovanju odrešenika.

V novi zavezi pa  ima osrednje mesto pričakovani odrešenik, Jezus Kristus, ki se je kot Božji Sin, po Svetem Duhu utelesil v Devici Mariji.

Apostoli so nosilci škofovske službe

Evangelisti opisujejo Jezusovo oznanjevanje Božjega kraljestva, s poudarkom na zbiranju prvega cerkvenega občestva. Prvo cerkveno občestvo so bili apostoli, ki so bili kasneje od Kristusa postavljeni kot nosilci škofovske službe. Nasledniki apostolov so škofje, ki ob škofovskem posvečenju prejmejo apostolsko nasledstvo. Škofovska služba se tako od časov apostolov preko današnjih škofov podeljuje s polaganjem rok (C 19–20). Škofovske službe v tej obliki ne poznajo cerkve, ki so izšle iz reformacije, kar bomo podrobneje razložili ob prispevku, ki bo posvečen različnim cerkvenim skupnostim znotraj krščanstva.

V središču krščanskega oznanila je Kristusovo vstajenje

Krščanstvo stoji in pade na dejstvu Kristusovega vstajenja. Bistvo poslanstva Jezusa Kristusa je v tem, da je prevzel nase greh vsega človeštva. Greh, katerega posledica je smrt, je Kristus uničil s trpljenjem in smrtjo na križu. Njegovo vstajenje, na prvi dan v tednu, pomeni ponovno stvarjenje vsega stvarstva. To, kar je človek z grehom uničil, postane v vstajenju Jezusa Kristusa neuničljivo in dobi dimenzijo večnosti.

Če krščanstvu odvzamemo oznanilo o vstajenju, ne moremo več govoriti o krščanstvu. Zato je tudi bistvo oznanjevanja krščanstva, oznanjevanje Kristusovega vstajenja. Ker pa smo kristjani po krstu in birmi bratje in sestre v Jezusu Kristusu, smo zato tudi mi vključeni v Kristusovo vstajenje.

Moralne norme, ki smo jih v zadnjih stoletjih postavljali v središče krščanskega oznanila, imajo v Kristusovem vstajenju podrejen položaj. Pravzaprav te nimajo nobene vloge, saj tisti, ki po Svetem Duhu sprejema življenje v Jezusu Kristusu, sprejema vodstvo Svetega Duha, ki človeka vodi skozi njegovo življenjsko pot. Poudarek na izpolnjevanju moralnih norm, je je znamenje, da ne živimo v Svetem Duhu.

Rojstni dan Cerkve je binkoštni praznik

Cerkev se je dokončno rodila na binkoštni praznik, ko so Peter in ostali apostoli prejeli Svetega Duha. V moči Svetega Duha so v prvi vrsti svetu razodevali, da so v Kristusu odrešeni, ker pa so izžarevali odrešenjsko veselje, so iz vsega srca ljudem polagali na srce, naj sprejmejo Božje življenje v Svetem Duhu. Apostolska dela poročajo, da so se tisti, ki so sprejeli Petrovo besedo, »dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi« (Apd 2,41).

V slovenski Cerkvi namesto Svetega Duha prevladuje aktivizem

Odgovor na vprašanje, zakaj je krščanstvo v Sloveniji v krizi lahko iščemo v samem Svetem pismu, v omenjenem poročilu o rojstvu Cerkve. Cerkev na Slovenskem danes deluje predvsem na podlagi omejenih človeških moči, kar se izraža v aktivizmu, čigar posledica je izgorelost in zamorjenost pastirjev.

Veliko govorimo o Bogu, vendar ne živimo z njim. Sveti Duh je postal samo zunanji zaščitni znak podeljevanja zakramenta birme, ne pustimo pa, da bi dejansko bil v središču človeške osebe in bi na ta način človeka vodil skozi življenje.

Ob množici komisij, odborov in molitvenih zvez za duhovne poklice, vsako leto z razočaranjem ugotavljamo, da je duhovnih poklicev vse manj, pa še tisti, ki so, bolj malo razodevajo Božje življenje med nami.

Zgled Janeza Vianeja je lahko kompas za prenovo krščanstva

Za primer vzemimo Janeza Vianeja, francoskega duhovnika iz 19. stoletja. Bil je župnik v majhni vasici Ars, kamor so ga predstojniki poslali z namenom, da ne bi delal preveč škode. Zaradi popolne predanosti Bogu, je Ars postal romarski kraj, kamor so prihajali ljudje in vse Francije in tudi iz drugih delov sveta. V njegovem življenjepisu lahko beremo, da ga je celo hudič večkrat obiskoval in mu celo fizično želel preprečevati, da bi opravljal svoje poslanstvo. Nekoč mu je hudič, ko je videl, da mu ne more do živega, rekel iz samega obupa: »Če bi bili na svetu samo trije takšni, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno«.

Ta primer nam govori, da ne potrebujemo veliko število pastirjev, ampak predvsem pastirje, ki bodo z vsem srcem predani Bogu in odprti za Svetega Duha. Glede na to, da je v Sloveniji še vedno okrog tisoč duhovnikov, lahko rečemo, da bi bilo krščanstvo v Sloveniji na visoki stopnji Božjega življenja, če bi bili pastirji z vsem srcem odprti za Svetega Duha. Spremembe v pozitivno smer, ki bi se kazale predvsem v veselju do življenja, zato ne moremo pričakovati v porastu kvantitete duhovnih poklicev, ampak izključno v kvaliteti življenja po Svetem Duhu.

Viri:

Holzer, Jozef. 1995. Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina.

Slovenska škofovska konferenca. Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2018. Ljubljana 2018.

Rupnik, Marko Ivan. 1995. V plamenih gorečega grma. Ljubljana: Župnijski urad Dravlje.

Schmemann, Alexander, 2018. Za življenje sveta. Ljubljana: Založba Dravlje, Družina.

Sveto pismo. 2005. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

Kratice:

BR – Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju

C – Dogmatična konstitucija o Cerkvi