Milko Škoberne: Primer ŠIŠKO – dejstva in zablode

5072
Vir: Večer

Avtor: Milko Škoberne

Kot so objavili nekateri mediji, je sodba, ki je bila na Okrožnem sodišču v Mariboru izrečena takrat 49. letnemu Andreju Šišku, v začetku oktobra lanskega leta postala pravnomočna, potem, ko jo je potrdilo Višje sodišče v Mariboru in tako zavrnilo pritožbe obsojenca Šiška in njegove takratne zagovornice. V isti zadevi je bil na pogojno kazen obsojen tudi Matej Lesjak, zaradi pomoči pri kaznivemu dejanju ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po 359. členu Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), ki ga je storil Šiško. To kaznivo dejanje stori oseba, ki zato, zato da bi ogrozila obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika (vrsta kaznivih dejanj iz poglavja zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev). Za storilca tega kaznivega dejanja je zagrožena zaporna kazen do petih let. Šišku je bila torej izrečena zaporna kazen, ki dosega zgolj 7,5 odstotkov zagrožene zaporne kazni, kar kaže, da dejanje, po oceni sodišča, ni bilo hudo zavržno. Šišku je bil ob razglasitvi sodbe s sklepom odpravljen tudi pripor, v katerem se je do takrat nahajal. V izrečeno zaporno kazen mu je bil vštet pripor, kar je praktično pomenilo, da mu je do prestanih 100 odstotkov izrečene zaporne kazni ostalo samo še 40 zaporniških dni. Kot so takrat poročali mediji, sta bila takrat tako on kot njegova tedanja zagovornica prepričana, da mu preostanka zaporne kazni ne bo potrebno prestati. Kar se je pokazalo kot zmotno.

Poziv na prestajanje zaporne kazni

Skladno z določili 18. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) obsojenca, ki je na prostosti, pozove na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega je sodišče izdalo sodbo na prvi stopnji, takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljive odločbe. Okrožno sodišče v Mariboru je to naredilo, po poročanju medijev, v začetku decembra lanskega leta, pri čemur ni nenavadno, da je rok »takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljiva odločbe« navidezno prekoračen. Vprašanje je namreč kdaj je sodišče prejelo izvršljivo odločbo v izvršitev (sodbo Višjega sodišča ) saj le to mora sodbo izdelati v pisni obliki, jo posredovati Okrožnemu sodišču, ki je sodbo izreklo, tu se posreduje predsednici/ku senata, ki je sodil/a na prvi stopnji, ki izdela pisno odredbo, da se obsojenca pozove na izvršitev zaporne kazni, nakar zadevo dobi v roke vodja ali namestnik vodenja zadev izvrševanja kazni zapora (IKZ) vpisnika (predsednik sodišča ali njegov namestnik, ki je praviloma vodja kazenskega oddelka, ni pa nujno in ki je praviloma v Uradu predsednika), nakar se s pozivom, za katerega vročanje ne veljajo več določila Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1) temveč določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zapornika pozove, da se določenega dne, ob določeni uri zglasi v določenem Zavodu za prestajanje kazni zapora, kar je odvisno od višine izrečene kazni in kraja stalnega bivališča zapornika in drugih okoliščin primera. Skupaj s pozivom dobi tudi vozovnico do določenega ZPKZ, če so mu za prevoz potrebna medkrajevna prevozna sredstva.

Šiško je bil v okviru kazenskega postopka brez dvoma pravilno in izrecno opozorjen, da se mora na vsa vabila sodišča odzvati in takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo bivališča, sicer se zoper njega lahko odredita privedba ali pripor, če so za to izpolnjeni pogoji, skladno četrtemu odstavku 193 člena ZKP. Sodišče je tako poziv na prestajanje kazni obsojencu poslalo na naslov, ki je bil ugotovljen tekom kazenskega postopka oziroma tisti naslov, ki ga je obsojenec bil dolžan sporočiti sodišču, če je bivališče zamenjal. Na ta naslov je bil poziv poslan v skladu s pravili vročanja po ZUP – če vročevalec naslovnika ni našel doma, je pustil obvestilo o sodnem pisanju v izpostavljenem predalčniku (poštnem nabiralniku) z obvestilom kje in kdaj lahko pisanje prevzame. Če naslovnik pisanja ni prevzel v 15. dneh po prejemu obvestila, mu ga je vročevalec 16. dan pustil v nabiralniku in šteje se, da je bila s tem vročitev pravilno opravljena. Šiško trdi, da vročitev ni bila opravljena na pravilen način, da poziva ni prejel, sodišče trdi, da je bil poziv vročen pravilno in zakonito. Zagotovo je bila vročitev poziva Šišku opravljena na zgoraj opisani način (ki je drugačen, kot v kazenskem postopku, kjer je predpisana osebna vročitev!), na naslov, ki ga je sodišče poznalo iz kazenskega postopka, tako da so trditve Šiška, da vabila ni prejel, slej ko prej neresnične, saj je bila vročitev opravljena v skladu z zgoraj navedenim, kar pa lahko obsojenca zavede in le ta misli, da vročitev ni bila opravljena pravilno, torej tako, kot so mu pred tem vročali sodna pisanja v kazenskem postopku. Poziv je vročen v običajni, sodni kuverti, tako da njega velikost ni problematična glede na velikost poštnega nabiralnika, kot je to bilo v primeru Janeza Janše.

 Prošnja Šiška za odložitev prestajanja zaporne kazni

Iz izjav obsojenega Šiška je moč ugotoviti, da je kljub temu, da mu, po njegovi presoji, poziv na prestajanje zaporne kazni ni bil vročen pravilno, zaprosil sodišče za odložitev prestajanja zaporne kazni, kar je nenavadno. ZIKS v 24. členu navaja, da se sme obsojencu, ki je na prostosti, na njegovo prošnjo, ki mora biti vložena najpozneje v treh dneh po prejemu poziva na prestajanje zaporne kazni, ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog pristojnega centra odložiti izvršitev kazni zapora ter navaja niz devetih razlogov za odlog, ki so bili pogosto izpostavljeni predvsem v primeru Igorja Bavčarja in skladno s tem utesnjeni. Vendar je sodišče njegovo prošnjo – zavrglo. Kar seveda pomeni, da je sodišče tako ravnalo skladno z določilom petega odstavka 25. člena ZIKS – ker je bila prošnja vložena bodisi pred vročitvijo poziva, bodisi prepozno, po izteku tri dnevnega roka po prejemu poziva za nastop kazni ali če prošnji niso bila priložena dokazila, da je razlog za odložitev nastal po vročitvi poziva. V sklepu, s katerim je bila njegova prošnja zavržena, je bilo obsojencu pojasnjeno ali da naj se zglasi na prestajanje kazni v terminu, ki mu je bil že prej določen ali v novo postavljenem terminu. Sklep je bil obsojencu, Šišku, vročen na enak način kot poziv na prestajanje zaporne kazni.

Odredba za privedbo

Kljub temu, da so skoraj vsi mediji poročali, da je policija za Šiškom, ker se ni zglasil na prestajanje zaporne kazni, razpisala tiralico in ker se je iz objavljene slike zdelo, kot da gre za tekst tiralice, temu ni tako. Gre za posploševanje novinarjev, ki, kot običajno, pišejo o zadevah, o katerih materije ne poznajo dovolj ali sploh ne. Iz izjav predstavnikov PU Maribor je bilo namreč jasno moč razumeti, da so s prijetjem Šiška izvršili odredbo sodišča. Torej ne gre ne za tiralico, ki bi jo razpisali sami, niti za kakšno drugo tiralico. Niti se tiralica nikoli, niti po sodišču, niti policiji, ne razpisuje v primeru, če zapornik ne nastopi zaporne kazni v določenem roku. Skladno z določili drugega odstavka 20. člena ZIKS, če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti zavod (ZPKZ ) v treh dneh o tem sodišče, ki ga je pozvalo na prestajanje kazni. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen (kot je to v primeru Šiško) ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva, sodišče odredi privedbo. Ne tiralico, kot so poročali mediji, čeprav je iz priložene fotografije z osebnimi podatki Šiška jasno izhajalo, da gre za iskano osebo. Odredba za privedbo je podobna a zakonsko enaka tisti, ki jo odredi sodišče za prisilni privod obdolženca na glavno obravnavo, če so za to izpolnjeni pogoji, skladno z določili 194. člena ZKP. Res pa je, da se razpis tiralice zdi mnogo bolj senzacionalističen kot razpis odredbe za privedbo in da bodo bralci in gledalci glede tiralice zastrigli z ušesi mnogo bolj, kot pri odredbi. Torej, naj bo jasno, da so policisti Šiška na Osankarici prijeli na osnovi odredbe za privedbo in ne aretirali, kot se tudi mnogo bolj bombastično sliši, kot pa privod. Seveda se prisilni privod tretira kot začasni odvzem prostosti, enako kot aretacija, saj gre za poseg v obsojenčevo ustavno varovano pravico do svobode gibanja oziroma do osebne svobode ( 32. in 19. člen Ustave RS ). Pri tem se seveda ne spuščam v razpravo o tem, kakšni motivi so Šiška vodili, da se je policiji, ki je bila na tem dogodku zaradi varovanja funkcionarjev in varovanja prireditve kot takšne, praktično »nastavil« na spominski prireditvi na Osankarici, v navzočnosti predsednika in ostalih vidnih državnih funkcionarjev. Šele če privedba ne bi uspela, če obsojenec sodišču ne bi sporočil spremembe svojega naslova oziroma prebivališča ali če ne bi bilo mogoče ugotoviti, kje se obsojenec nahaja, bi sodišče odredilo tiralico, kar pomeni, da bi policija Šiška iskala mnogo bolj intenzivno kot pri razpisu odredbe za privedbo. Vendar je sodišče zavezano najprej k uporabi milejših sredstev.

Pogojni in predčasni odpust in ostale morebitne »ugodnosti« obsojenca

S tem, ko je bil Šiško prisilno priveden na prestajanje zaporne kazni, je povsem otežil svoj položaj zapornika v ZPKZ, saj so prav vse ugodnosti v ZPKZ vezane na to, da se obsojenec na prestajanje zaporne kazni zglasi sam, prostovoljno, pravočasno in urejen. Vse to je Šiško zapravil že v štartu.

Ker je bil Šiško obsojen na osem mesecev zapora in če mu je ostalo, ob vštevanju pripora, za prestati le še 40 dni, to praktično pomeni, da je prestal 6 mescev in 20 dni zaporne kazni, ali okrog 83 odstotkov kazni in mora prestati še 40 dni ali okrog 17 odstotkov kazni. Splošno znano je, da prvi odstavek 88. člena KZ-1 omogoča, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja in ob tem, da izpolnjuje ostale zahtevane pogoje iz četrtega odstavka 88. člena KZ-1: Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, pri čemur se pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Gre torej za možnost, da se obsojenca odpusti po polovici prestane kazni in ne za njegovo pravico. Vendar je potrebno za pogojni odpust nekaj narediti in ta ne pride sam po sebi – obsojenec mora v določenem roku (zadnji je potekel 31. decembra 2019, prošnjo je moč vložiti vsake štiri mesece) vložiti predlog – prošnjo za svoj pogojni odpust in v njem utemeljiti razloge, ki, po njegovi presoji, pogojni odpust opravičujejo. Ko obsojenec poda predlog za pogojni odpust o njem zavzame stališče najprej ZPKZ, v katerem obsojenec kazen prestaja, ki poda svoje mnenje o pogojnem odpustu in poda poročilo o obsojencu (92. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora), ki lahko obsojenca podpre v prošnji ali pač ne, na to mnenje pa  lahko obsojenec tudi odgovori. Šele po tem o morebitnem pogojnem odpustu odloča, skladno z določili 105. do 107./a člena ZIKS, odloča Komisija za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje RS, ki o prošnji tudi dokončno odloči.

Ker je Šiško zadnji lanski rok za vložitev prošnje za pogojni odpust zamudil in prošnje ni vložil in ker se prošnja lahko vloži vsake štiri mesece, torej pogojnega odpusta ob preostanku kazni 40 dni ne more doseči. Zanj sicer zgolj formalno izpolnjuje pogoj prestane polovice kazni, saj ima prestanih okoli 83 odstotkov izrečene kazni, to pa je tudi vse. Ob okoliščini, da je v zadnjem obdobju (neupravičeno) precej prahu dvignil pogojni odpust Bineta Kordeža po prestani polovici kazni (Kordež je prestal okoli 68 odstotkov izrečene kazni, ob okoliščini, da je dejanja priznal in se za kazen s tožilstvom pogodil in da je naravnost zgledno prestajal kazen na Odprtem oddelku ZPKZ Dob, kar ni primer v drugih postopkih) in ob okoliščini, da se v trenutno zaporniki praviloma pogojno odpuščajo s prestajanja zaporne kazni, če izpolnjujejo pogoje za pogojni odpust, pri okrog 83 odstotkov prestane kazni, je torej Šiško v tem pogledu napravil napako.

Ima pa Šiško morda nekoliko več možnosti da doseže predčasni odpust po 108. členu ZIKS, po katerem ima direktor zavoda, kjer Šiško prestaja zaporno kazen, pravico potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpustiti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti ter je prestal dve tretjini kazni, vendar največ tri mesece pred iztekom kazni. Vendar, glede na to, da mora Šiško, v skladu s 30. členom ZIKS, ob prihodu na prestajanje kazni prestati poseben sprejemni režim, ki lahko traja največ 30 dni, v katerem se spoznava njegova osebnost, zdravstveno stanje, delovne in učne sposobnosti in druge okoliščine, pomembne za obravnavo obsojenca ter za njegovo pravilno razvrstitev in ker mu je potrebno potem pripraviti še osebni načrt, ima tudi glede te možnosti bolj malo možnosti za predčasni odpust.

Pokaže se torej, da ob pravilnem poznavanju vseh zakonov, ki urejajo področje prestajanja zaporne kazni, pričakovanje Šiška in njegove zagovornice, da mu po odpravi pripora ne bo potrebno prestati preostanka zaporne kazni, ni bilo realno in ne verjetno, še posebej, ker v vmesnem obdobju ni bilo z njegove strani narejeno prav ničesar, da bi mu bil morda odpuščen preostanek zaporne kazni ali bi bil pogojno odpuščen. Še posebej, ker je bil na prestajanje zaporne kazni prisilno priveden in je na ta način zapravil še tisto malo možnosti za ugodnosti, ki jih je imel. Gre za strokovno znanje in poznavanje zakonodaje, ki ga tudi sicer obvladajo le redki odvetniki, medtem ko se sodniki s tem področjem, tudi če delajo izključno na kazenskem področju, ne ukvarjajo posebej. Za njih se postopek praviloma zaključi, ko je obsojencu poslan poziv na prestajanje zaporne kazni. Jasno je, da lahko pravilno svetovanje ustreznega strokovnjaka praviloma skrajša prestajanje kazni za kakšen mesec ali več, kar človeku, ki je v zaporu, pomeni ogromno. Ker vsak dan šteje. Kjer leto mine, dan pa nikakor. Predvidevam pa, da za Šiška tudi če bo prestal vseh 40 preostalih dni zapora, to ne bo poseben psihični problem, čeprav gre brez dvoma za najhujši poseg v svobodo vsakega človeka, tudi Šiška.

PUSTITE KOMENTAR