Avtor: Uroš Napotnik
Vedno si želim stvari izpeljati pravilno. “Pravilno za koga?” Slišim iz širnega občestva. Zame, seveda. Kaj to sploh pomeni? Najbolje to opiše sledeči stavek: If it’s worth doing, it’s worth overdoing.
Kmalu po tem, ko sem izvedel za Mongol rally sem začel raziskovati kaj in kako. Najprej trajanje. Organizator glede časovnice nima posebnih zahtev. No, udeležiti se je potrebno štartne zabave, ene zabave vmes (običajno v Romuniji) in lepo je doseči cilj. Dogodek se običajno začne sredi julija. Cilj se običajno odpre sredi avgusta, zapre pa se sredi septembra. Torej ima za to, da uspešno pridem do cilja mesec do dva časa.
Nadaljujem z lokacijami. Štart je na jugu Prage, cilj pa je v kraju Ulan-Ude (na jugu Bajkalskega jezera). Organizator ne predpisuje točne poti. Le kraj začetka, vmesne zabave in lokacijo cilja. Izbira trase je prepuščena vsaki posamezni ekipi. Takoj sem odprl enega od popularnejših nalinijskih zemljevidov. Takoj sem ogotovil, da je med Londom in Bajkalskim jezerom veliko različnih poti skozi kar precej različnih držav.
Čeprav si želim prave dogodivščine, sem za vsak slučaj prebrskal blog, ki je opisoval različne možnosti. Tako, za navdih. Ugotovil sem, da so med bolj pogostimi tri različice. Prva, severna, vodi skozi Skandinavijo. Druga gre direktno skozi Evropo in Rusijo. Tretja, južna, pa gre … pač južno. skozi recimo Iran. Seveda obstajajo še vse mogoče različice vmes, a naštete tri so najpogostejše.
Organizator zahteva, da avto zapusti Rusijo. Zato sem si zamislil krožno pot. Na enem od popularnejših nalinijskih zemljevidov sem začel izbirati pot. Pot bi me vodila skozi puščave in čez mogočne gorske verige. Skozi reke in morda čez morje. Na poti bi se moral soočiti z neznamimi pokrajinami, z nevarnimi cestami in s čudnimi vozniki.
Že takrat sem vedel, da želja po udeležbi ne bo potihnila. In da bo s časom postala še glasnejša. Razmišljal sem, kaj bo, če ne dobim dopusta. Kaj bo, če ne bom imel poznanega sopotnika. Kaj bo … Z mnogimi stvarmi.
A moja želja je bila zares velika. Če ne bom imel poznanega sovoznika, bom našel drugega. Za spoznavanje bo dovolj časa.
Z vsemi dvomi in strahovi sem samo izgubil veliko energije za nekaj, kar sem vedel že od takrat, ko sem prvič prebral članek o treh študentih, ki že 70 dni potujejo v osrčje Azije.
60 dni, nekaj tisoč kilometrov in veliko držav. Vse to z avtomobilom, ki za večino voznikov verjetno ne bi bil dovolj dober za vožnjo do trgovine. Vožnja po neznanih državah, veličastne pokrajine in pravi izziv.
Odločitev je preprosta.
Grem.
Odlično sem se počutil ob dokončni odločitvi. Časa do začetka je bilo več kot dovolj. A ker je Mongol rally izziv, se ne začne s štartom. Začne se že pred prijavo.
Pretekla leta so bili dober pokazatelj, kdaj in kako se začne. Najprej se odprejo prijave. To se običajno zgodi enkrat julija ali avgusta.
In res. Kaj kmalu po povratku iz Gruzije, in malo prej od mojih predvidevanj, sem na uradni spletni strani videl obvestilo o odprtih prijavah za leto 2019. Prijavnina za prve udeležence je bila malo nižja. Približno 100£. Ni veliko, nekaj pa le je.
Zato sem moral hitro začeti s pripravami. Točneje, predpripravami. Pred prijavo sem želel urediti vsaj dopust. Čeravno sem bil pripravljen narediti dokaj radikalne korake za udeležbo na rally-ju, sem upal, da pri mojem delodajalcu dvomesečna odsotnost ne bo predstavljala večje težave.
Z veliko treme sem napisal mail in se pogovarjal. Na koncu se je izkazalo, da je bila trema odveč. Dopust (tudi precej neplačanega) res ne bo predstavljal težave. Kako zelo sem bil srečen, da je moj delodajalec res kul!
S tem sem zaključil moj del predpriprav.
Vseeno pa to še ni konec zgodbe. Sam se težko štejem za ekipo. Če bi res moral vso pot opraviti sam, bi jo. A vseeno je lažje in boljše z družbo. Tako sem že od začetka razmišljal o vsaj enem sopotniku. Ali sopotnici.
Tako sem že od začetka nagovarjal meni znane osebe, da bi se mi le pridružile na tem popotovanju. Iz preteklih potovanj sem sklepal, da bi bila sestra najboljša sopotnica. Zato sem bil tudi dokaj vztrajen pri prepričevanju. Sploh glede dopusta. Ker se je rok za prijave močno bližal, se je Mateja tudi pri njenem delodajalcu dogovorila, da lahko dobi identično količino dopusta. Potrdila je udeležbo.
Grem! Greva!
Powered by Contextual Related Posts
