Radi se pohvalimo, da je v Sloveniji zdravstvo dobro urejeno, da smo lahko srečni, da nimamo Ameriške ureditve, da je pri nas vse brezplačno. A vendar je v praksi drugačna zgodba. Državljani si ne morejo izbrati osebnega zdravnika, ker je le-teh bistveno premalo. V lanskem letu so mnogi napovedali odpoved, mnogi jo dejansko uresničili, drugi še vztrajajo. Čakalne vrste na specialiste so ponekod neverjetne in v nasprotju z vsemi pravili. Seveda, če si samoplačnik si takoj na vrsti. A tu ne gre valiti krivde na zdravnike, ampak na ministrstvo. Denar se porablja za krajšanje čakalnih vrst, kar predstavlja vrečo brez dna. Velik del denarja, ki bi lahko pripomogel k temu, da bi se situacija izboljšala, pa gre za bizarna javna naročila, ki so v večini pisana le za določen lobij. Ravno zaradi slednje smo se v Slovencu odločili za projekt, ki ga vodi Miha Burger in katerega namen je opozarjati na nesmisle pri javnih naročilih. V sklopu projekta smo za komentarje prosili tako ministrstva, kot poslance, odgovorne za javne razpise … in vse, ki so v zadnjem času javnost opozarjali na napake. Eden izmed teh je bil tudi dr. Blaž Mrevlje. V nadaljevanju si lahko preberete njegove komentarje na vsak prispevek posebej.
Prvi prispevek (22. 11. 2019):
Zdravstvo je največji podsistem v državi in v trenutni postavitvi države, v katere jedro sta vključena organiziran kriminal in sistemska korupcija v javnofinančnem sektorju, beri, načrtno in organizirano plenjenje skozi prirejene razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen, za vnaprej znane izvajalce in njihove lastnike ter mentorje v podzemlju in paradržavi, je zdravstvo ne samo največji plenilski poligon, pač pa tudi najbolj stabilen plenilski poligon – ljudje bodo vedno bolni.
To se izkazuje predvsem v zadnjem času, ko prihaja finančna kriza, ko vidimo, da plenilskim “elitam” ne gredo infrastrukturni projekti za zajem davkoplačevalskega denarja, kot sta denimo 2. tir ali Predor Karavanke, ipd. Ni slučaj, da smo pred kratkim uvozili avstrijsko državljanko in ji v istem tednu podelili in državljanstvo in službo ministrice za kohezijo. Da bo črpala evropska sredstva, so rekli. Zanimivo, da ta sredstva, ki jih je po evropski zakonodaji treba porabiti transparentno, na Balkanu nikogar niso zanimala dokler je bilo za plenjenje dovolj domačega denarja, ki se nadzoru evropske zakonodaje glede transparentne porabe izmika. Sedaj, ko tega zmanjkuje, bodo dobra tudi evropska sredstva. Počasi izumirajoči režim bo že iznašel način, kako evropski denar pokrasti, da čez mejo ne bodo opazili. Če pa že bodo, glavnih akterjev, ko bo prišlo do resnega odkrivanja in pregona kriminala, ne bo več med živimi. Podobno je z izdajo zadnjih 10-letnih obveznic s katerimi se država Slovenija zadolžuje za dodatnih 1,5 milijarde evrov. Je režim morda vprašal davkoplačevalce, če se strinjajo, da otroke, vnuke in še nerojene pravnuke, zadolži za dodatnih 1,5 milijarde evrov na podlago več kot že 30 milijard že zadolženih v zadnjih manj kot 15 letih? Režim, oz. kar še od njega ostaja, krvavo potrebuje finančne injekcije za preživetje. Sami ne znajo ustvariti. Nikoli niso. Gre za preživet komunistično-kriminalni, socialistično-fevdalni sistem, ki je kot s strani ugrabljene države organizirana kriminalna združba vzniknil v SFRJ. Zaradi odsotnosti lustracije in bavconoidnega pravnega sistema se ta kriminalna agonija vleče še danes.
Če se vrnemo nazaj k zdravstvu in bistvu vprašanja: Kako vzpostaviti normalno, pošteno in zdravo organizacijsko hrbtenico v državnih zdravstvenih ustanovah, da bodo le-te iz socialističnih, skorumpiranih, zemljaričanskih, kriminalno-državnih, ki delajo v interesu zdravniško-dobaviteljske mafije, postale nazaj javnozdravstvene ustanove, ki bodo delale v interesu davkoplačevalcev in bolnikov?
Najprej je treba ugotoviti problem! Po moji oceni se v celotnem zdravstvenem sistemu v Republiki Sloveniji skozi prirejene javne razpise za umetno vzdržavenje previsokih cen na vseh področjih v zdravstvu, ki jih lahko strnemo v pet kategorij – zdravila, pripomočki, naprave, potrošni material in storitve – glede na referenčne cene v EU, porabi, beri negospodarno potroši ali, konkretno, pokrade, najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja letno. To je za 4.000 dvosobnih stanovanj v centru Ljubljane – vsako leto!!! In bojim se, da je moja ocena konzervativna.
Da organiziran rop davkoplačevalskega denarja takega masovnega obsega lahko poteka mora imeti zdravniško-dobaviteljska mafija in njeni mentorji iz paradržave seveda vse detajle in vzvode pod nadzorom. Začenši z vodstveno hrbtenico državnih zdravstvenih ustanov in njihovih oddelkov in dejavnosti. Predvsem vseh tistih, kjer se porabljajo zdravila in pripomočki, ki so lahko močno preplačani ali uporabljajo naprave in potrošni material, ki so lahko, podobno, močno preplačani. Tukaj slučajev ni. Da je to možno, je moralo priti do obrata vrednot: vrednota na prvem mestu ni več stroka, pač pa plenjenje. Ker je večina zaposlenih v zdravstvu seveda marljivih in poštenih in so šli v ta poklic, da bi pomagali bolnikom in razvijali stroko, je moralo priti tudi do obrata selekcije: iz pozitivne je nastala negativna selekcija. Pošteno večino so s tihim terorjem utišali. Z negativno selekcijo pa na vodstvene položaje (z redkimi svetlimi izjemami) naplavili ali kriminalce v belem, torej tiste, ki pri organiziranju organiziranega kriminala aktivno sodelujejo ali pa stolčkofilne strunarje, torej tiste, ki so zaradi bolestne ambicioznosti pripravljeni med zbiranjem medalj, titul, stolčkov in našitkov gledati stran medtem, ko tovornjaki iz slovenskega zdravstva pod njihovimi okni odvažajo na stotine milijonov davkoplačevalskega denarja letno, večino v tujino in na račune paradržave v davčne oaze. V 30 letih tranzicijske medicine je bila medicinski stroki in davkoplačevalskemu denarju zaradi organiziranega in s strani države zaščitenega kriminala v zdravstvu narejena neizmerna in neizmerljiva (če zanemarimo finančni del in posledice) škoda.
Rešitev? Ponuja se kar sama. V naravi je tako, da če ni plena, se plenilci sami porazgubijo. Če torej ukinemo organiziran kriminal v zdravstvu, beri plen, se bodo plenilci, beri zdravniško-dobaviteljska mafija, porazgubili sami. Toliko hitreje, če prvič v samostojni Sloveniji tudi aktiviramo namenoma amputirani Nacionalni preiskovalni urad in kontrolirano impotentno Specializirano državno tožilstvo. Torej, če pride do odkrivanja in pregona kriminala in kriminalcev znotraj sistema. Pri tem se sicer bojim, da bi zaradi obsežnosti problematike lahko prišlo do resnega tresenja zdravstvenega sistema, potreben bi bil tudi kar konkreten prizidek na Dobu. Vseeno pa bi očiščenje pripeljejo nazaj do obrata vrednot: vrednota bi ponovno ali pa sploh prvič postala stroka in bolnik. To pa bi za sabo potegnilo obrat selekcije: iz negativne v pozitivno. Na vodstvene položaje bi dobili najbolj usposobljene ljudi, z objektivnimi in merljivimi dosežki, primerljivimi tudi s tujino.
Učinek bi bil torej dvojen:
1. privarčevanih nekaj sto milijonov evrov letno bi vrnili nazaj v zdravstveni sistem (plače, modernizacija, raziskave in razvoj) in
2. zdravstvene ustanove bi vodili primerno usposobljeni, pošteni in pogumni ljudje s hrbtenico. Na ta način bi v 10 letih lahko slovensko medicino postavili izven Balkana in na zemljevid Evrope in sveta, kamor si zasluži.
Drugi prispevek (09. 12. 2019):
V zdravstvu je veliko stvari narejenih tako in namenoma tako zakompliciranih, da se lahko vsakokrat ljudstvu predstavi sistem in probleme kot skoraj nerešljivo kompleksne. Pa ni tako. Stvari so zelo, zelo preproste. Če se hoče. Zato sam menim, da glede zakona o javnem naročanju ne gre preveč komplicirati. Da se ga spremenit dobesedno čez noč. Ali pa prekopirati učinkovitega in poštenega iz ene od skandinavksih držav. Ni treba izumljati tople vode, so jo že drugi pred nami. Vendar trenutno za to ni motivacije. In motivacija, da ni motivacije je težka nekaj sto milijonov evrov letno, če me razumete. Zakon o javnem naročanju kakršen je, in tak je namenoma, omogoča organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v javnofinančnem sektorju. Tudi v zdravstvu. Ali pa predvsem v zdravstvu. Ne pozabimo, zdravstvo je največji podsistem v državi in v državi, v katere jedro sta vklopljena organiziran kriminal in sistemska korupcija, avtomatično največji plenilski poligon. Zdravstvo kot plenilski poligon, za razliko od drugih, denimo infrastrukturnih, ki pridejo in grejo, ostaja, je najbolj stabilen plenilski poligon – ljudje bodo vedno bolni.
Zgodba z žilnimi opornicami je znana. V okviru tega organiziranega kriminala so samo v UKC Ljubljana po vseh definicijah organiziranega kriminala: znana skupina ljudi je na znanem mestu, skozi znano časovno obdobje, z namenom materialnega bogatenja na organiziran način (skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen glede na referenčne v EU), vnaprej znanim dobaviteljem, skozi preplačane žilne opornice (en sklop pripomočkov od cca 20.000 kolikor jih v UKC Ljubljana nabavljajo) letno pokradla za neverjetnih 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov (v ostalih bolnišnicah še en dodaten milijon, torej skupno v državi na letnem nivoju 3,5 milijone davkoplačevalskih evrov). Največji delež pogače je s prirejenim javnim razpisom dobilo podjetje, ki veriži lastništvo podjetij čez mejo v Italijo in naprej v davčno oazo Luksemburg. Tako lahko zelo hitro vidite črpalno strukturo, kam in za kakšne namene se je slovenski davkoplačevalski denar prečrpaval iz države Slovenije na račune paradržave v tujini. Ne verjamete? Vse to je lepo popisano v poročilu preiskovalne komisije Jelke Godec, ki ga najdete na spletni strani Državnega zbora. Poročilo imata tudi NPU in SDT, pa se v dveh letih od objave poročila še nič ni zgodilo. Medtem, ko je preiskovalna komisija sama potrebovala manj kot dve leti, da je v detajle raziskala celoten primer in spisala poročilo na skoraj 400 straneh. Pa nima enakih človeških ali tehničnih zmogljivosti kot obe omenjeni ustanovi odkrivanja in pregona najhujših oblik kriminala. Kar organiziran kriminal v zdravstvu je.
Še nekaj o javnih razpisih in žilnih opornicah. Ko je bila Milojka Kolar Celarc v javnosti stisnjena v kot, je morala razpisati t.i. centraliziran javni razpis za žilne opornice. V njih so, izključno zaradi sodelovanja in vztrajanja pri tem prof. dr. Marka Noča, postavili kategorije prvič tako, da se je za vsako kategorijo lahko prijavilo več dobaviteljev in ne kot poprej, ko je bila vsaka kategorija napisana za točno določenega dobavitelja posebej in je bil s tem plen vnaprej razdeljen. Še več, ta razpis je za vsako kategorijo tudi določal maksimalne dovoljene cene žilnih opornic glede na referenčne skandinavske cene. In kaj se je zgodilo? Dobavitelji so se kartelno prijavili v vse kategorije z višjimi cenami, nekateri tudi z dvakrat višjimi cenami, kot jih je razpis določal kot dovoljene!!! Si predstavljate to psihopatijo?! Da, tudi takšno obnašanje Zakon o javnih naročilih dopušča. In da, tako primitivno in balkansko obnašanje si slovenski konjski mešetarji z medicinskim materialom za davkoplačevalski denar privoščijo medtem, ko se vsem režijo v obraz. Namesto, da bi jih veliko že zdavnaj sedelo na Dobu. Razpis je seveda propadel in Milojka Kolar Celarc, ki so jo bila sicer polna usta poštenja in skrbi za bolnika, ga ni ponovila. Še več, konec leta 2017 je Milojka Kolar Celarc čez noč spisala interventni zakon, ki je zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov davkoplačevalskih evrov. Za sanacijo bolnišnic, so rekli. V resnici pa je šlo izključno za poplačilo dolgov do dobaviteljev – arogantni kakor so, so to dobesedno tudi napisali v sam zakon. Da je denar namenjen poplačilu dolgov do dobaviteljev. Ne za modernizacijo stavb in opreme. Nak, medtem, ko člani zdravniško-dobaviteljske mafije poležavajo po vedno daljših jahtah po jadranskih marinah za vaš denar, slovenski bolniki, ki vse to financirate, ležite hospitalizirani po hodnikih infekcijske in gastroenterološke klinike, kjer prejemate najrazličnejšo terapijo, vključno s kemoterapijo. Če je ne zmanjka. In medtem, ko trenutni minister, sicer bivši direktor hortikulturnega podjetja, subsitut, tako ali drugače, Milojke Kolar Celarc – Aleš Šabeder – v Generalni skupščini Organizacije združenih narodov laže, da imamo v Sloveniji enega najboljših zdravstvenih sistemov na svetu. Kdo je tu nor?
Rešitev je zelo preprosta. Po eni strani moramo takoj prečistiti in popraviti Zakon o javnem naročanju ali pa prekopirati že obstoječega poštenega, učinkovitega in neskorumpiranega iz skandinavskih držav in ga dati v veljavo. Med drugim mora zakon omogočiti in spodbujati ter nuditi vso logistično podporo dobaviteljem iz tujine, da se prijavljajo na naše javne razpise. Dodatno, zakon mora za konjske mešetarje, ki ga izkoriščajo v plenilsko-kriminalne namene predvidevati sankcije, najmanj izključitev iz nadaljnjega sodelovanja na javnih razpisih za dobo najmanj 5 let in spodbujati tudi odkrivanje in pregon organiziranega kriminala, ki se je razpasel. Dodatno, nabavniki v javnih ustanovah morajo biti kazensko in tudi materialno (s svojim premoženjem) odgovorni za izvajanje javnih naročil v duhu dobrega gospodarja.
Vmes pa, dokler se to ne uredi, in ponovno javno pozivam trenutnega ministra za zdrave Aleša Šabedra, da nemudoma spiše interventni zakon, ki bo zahteval znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo najnižjih referenčnih v EU in s tem privarčuje nekaj sto milijonov (po moji oceni 400) davkoplačevalskega denarja letno. Ta denar naj usmeri v plače predvsem medicinskih sester preden sistem popolnoma kolabira, ostalo pa v modernizacijo stavb in opreme slovenskih zdravstvenih ustanov ter znanost in razvoj.
Dokler tega ne naredi dokazuje, da ne dela za ljudi, davkoplačevalce in bolnike in v duhu dobrega gospodarja, ampak izključno za zdravniško-dobaviteljsko mafijo.
Tretji prispevek (06. 01. 2020):
Organiziran kriminal in sistemska korupcija v zdravstvu sta takega obsega, da kdor bo uredil v tem smislu zdravstvo, bo uredil dodobra že tudi državo. Na tem mestu se moramo predvsem vprašati ali smo se pred 30 leti na plebiscitu želeli odcepiti od SFRJ in vseh pripadajočih balkanizmov, tudi in predvsem organiziranega kriminala in korupcije, ali ne. Če da, ali smo v 30 letih na to pozabili. Očitno da. Kajti danes, po 30 letih se pogovarjamo o tako rudimentarnih problemih, kot ne bi bili članica Evropske unije, pač pa kakšna novonastala južnobalkanska država ali morda še huje, kakšen popolnoma zavožen, diktatorski, afriški koruptostan. Slovenija je po 30 letih enako lepa dežela, z enako bogatimi naravnimi viri, kot je bila milijone let poprej. Zato jo imajo tujci radi. V vseh ostalih smislih pa se je samo v 30 letih zbalkanizirala in zreducirala na skorumpirano in moralno favelo na obrobju EU. Kar prebivalci vedno bolj vidijo in vedno bolj spoznavajo. Zato jo imamo Slovenci vedno manj radi.
Slovenska politika se je v 30 letih, razen nekaj svetlih izjem, zaradi negativne selekcije, ki jo je vodila, koordinirala in za svoje psihopatske in kriminalne namene organizirala Globoka država, ki gnije nekje v grmovju, že skoraj dotaknila dna. Državo vodi vaški burkež, ki je zaslovel ne na velikih odrskih deskah, pač pa na gasilskih veselicah, kjer je kvantal o “babah” in “šporgetih”. Psihopatsko in bizarno. Predsednik republike brez pooblastil, razen tistih na Instagramu, in vrhovni poveljnik z novimi škornji oboroženih sil in treh pilatusov teka, peče piškote, prazni kante in na vseh pasjih procesijah po državi sedi v prvi vrsti. Navadno levo od čisto navadnega upokojenca. Psihopatsko in bizarno. Ministri odpadajo kot slabo prišiti gumbi na hlačah zaradi bizarnih razlogov. Drugi so ministri kljub temu, da jih je na volitvah podprlo le za en osnovnošolski naravoslovni dan volivk in volivcev in niso prišli niti v Državni zbor. Psihopatsko in bizarno. Po novem za ministre uvažamo že tuje državljane, ki jim mimo Zakona o državljanstvu podeljujemo državljanstva, kot da so zastonj oglasni letaki za Čangšlang čaj. Psihopatsko in bizarno. In ta skupek narcisoidnih psihopatov, sicer pa popolnoma nezaposljivih ljudi, Lutkovnega gledališča Globoke države se imenuje Vlada Republike Slovenije?
Najprej se bomo morali Slovenke in Slovenci spomniti, da imamo državo. Potem bo treba v tej državi počistiti z jugoslovanskimi komunistično-kriminalnimi, socialistično-fevdalnimi plenilskimi klikami in vzpostaviti demokracijo. Trenutna ponudba frakcij bivše Komunistične partije Slovenije za ustvarjanje iluzije demokracije, ki vsakokrat tako ali drugače prepleskani in v takšne in drugačne liste novih obrazov zapakirani ponovno priplavajo na površje in podaljšujejo našo agonijo, je model, ki mora na smetišče zgodovine. Ali pa Muzej revolucije. Vseeno. Slovenija se mora modernizirati. Slovenija mora vstopiti v 21. stoletje. To pa bo možno šele, ko se bodo teh dejstev zavedli državljanke in državljani sami. Ali pa bo treba zamenjati volivce, ne vem. Dokler pa bodo Slovenci pohlevno hodili v službe, plačevali enega najvišjih davkov na svetu, domov pa nosili mezde in samo jadikovali po hodnikih, za vogali in v gostilnah, bo kot je. In bo še slabše. Čeprav se zdi, da lutkarji Globoke države že nekaj časa nove obraze in kadre strgajo po dnu negativne selekcije, je lahko še huje. Če tega ne bomo preprečili državljanke in državljani.
Zato, drage sodržavljanke in sodržavljani, premislite kako in kaj ste počeli in razmišljali zadnjih 30 let. In če ne želite sprememb, potem ne jamrajte naslednjič, ko ne boste mogli sestaviti meseca z mescem in ko boste v “najboljšem zdravstvu na svetu” hospitalizirani na hodniku univerzitetne bolnišnice, kjer si boste dolge in prepihane urice krajšali z opazovanjem selfijev članov zdravniško-dobaviteljske mafije iz njihovih novih jaht za vaš denar.