Naprej na vsebino

Resnična zgodba: Ko brezdomec najde svoj ljubi dom

Brezdomstvo je širok in večplasten pojem, v katerem se hitro lahko znajde vsak. Morda se komu to s sedanje pozicije zdi nemogoče, a na brezdomstvo ni imun nihče. Malo zdravje opeša, kakšen bližnji obrne hrbet, morda še kakšna krivica vmes – pa je človek lahko tam. Na pragu tistega, ki več nima praga.

Razlogov za brezdomstvo je točno toliko, kolikor je brezdomnih ljudi. Kdor si vzame čas, da človeka, ki trenutno nima doma, dodobra spozna, ter si vzame čas, da sliši, razume in začuti razloge in situacije, ki so ga pripeljali na svobodo, ki je tako svobodna, da že boli, bo sodbe in predsodke pustil »zunaj«.

Ekskluzivno za Slovenec.org smo se pogovarjali z mlajšim moškim, ki ne šteje več kot 34 let, a ima zelo bogate življenjske izkušnje. Žal tudi cestne. Čeprav sam k sreči to izkušnjo vidi kot pozitivno, kar je nedvomno tudi »glavni krivec« za to, da je svoje čevlje brezdomca točno pred desetletjem strumno odložil v preteklosti, kjer nepremično stojijo še vedno. Ne čakajo nikogar, samo v opomin so – njemu in vsem, ki jih življenje pripelje mimo njih.

Se lahko na kratko predstavite?

Sem Aleš in živim v Ljubljani. Imam hčerko, staro pet let in pol, hodim v službo, nekaj časa sem bil tudi brezdomec.

Lahko opišete svojo izkušnjo z brezdomstvom?

Leta 2007 sem prišel iz Celja v Ljubljano. Dve leti – to je do leta 2009 – sem živel iz dneva v dan kot brezdomec. Spal sem po t. i. bazah. To so zapuščena bivališča, nenaseljene hiše v slabem stanju, na pol podrte, brez elektrike, vode … Večji del tega časa sem »živel« v zapuščeni tovarni Rog. Na poti v človeka vredno življenje mi je izredno pomagalo Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Leta 2009 sem bil namreč sprejet v njihov program nastanitvene podpore za brezdomne, preko katerega sem našel pot ven iz  skoraj začaranega kroga brezdomstva. V programu sem bil osem mesecev, potem naprej pa sem si svoje življenje dokončno uredil. Našel sem si službo, šel živet v podnajem, potem se mi je rodila hči in tako dalje. Zadovoljno lahko povem, da je tako vse do danes.

Kaj vas je pripeljalo v Ljubljano? So starši vedeli, kaj preživljate? Kako so to sprejeli?

Žal takrat nisem več imel staršev. Za očeta ves čas niti ne vem, kje je, mama pa je bila takrat žal že pokojna. Tako da sem se tistega leta pravzaprav odpravil v svet s trebuhom za kruhom.

Koliko ste bili stari takrat?

Takrat sem imel 22 let.

Kje ste spali, kako ste se preživljali?

Spal sem predvsem v tovarni Rog, preživljal pa sem se tako, da sem prodajal časopis Kralji ulice. Takrat sem dobival tudi socialno podporo. Ob prihodu v Ljubljano sem nekaj časa najprej spal v znamenitem Kolizeju, a ko sem našel Rog, sem v njem ostal do konca teh svojih brezdomnih dni.

Kaj vam je bilo takrat najtežje?

Najtežja je bila misel, da bivam v bazi, dejstvo, da sem na cesti. Najtežje je bilo to bazo tudi najti, najti zavetje pred dežjem in še čem.

Se spominjate tudi kakšnih lepih trenutkov?

Vmes so bili tudi lepi trenutki, seveda. Zjutraj sem vstal, šel v dnevni center Kraljev ulice na kavo, potem pa do večera prodajal časopis – tako nekako se je potem dan končal, vmes pa sem srečal tega in onega, zgodilo se je marsikaj. Tudi lepega.

Je med brezdomci mogoče sklepati iskrena prijateljstva?

Je, seveda! Med njimi jih imam še vedno kar nekaj. Z njimi imam redne stike, večina se je k sreči »pobrala« in si uredila življenje na bolje.

Kaj se je zgodilo, da ste zapustili to brezdomsko pot?

Najbolje je na to vplivalo dejstvo, da sem bil sprejet v že omenjeni program nastanitvene podpore. Od takrat pa je šlo samo še navzgor.

Koliko časa je že od tega, ko imate svoj dom?

Pravi dom imam od leta 2010. Vmes se mi je še hčerka rodila, nekaj časa sem živel tudi na Jesenicah, potem pa sem se vrnil nazaj v Ljubljano.

Foto: Pixabay

Kako na to izkušnjo gledate sedaj?

Pač ena izkušnja življenja. Nič več in nič manj. Lahko pa vseeno rečem, da je bila konec koncev čisto pozitivna.

Kaj bi sporočili tistim, ki te izkušnje nimajo, pa brezdomne osebe morda obsojajo?

Najprej jim svetujem, naj se najprej sami prepričajo, da spoznajo te ljudi. Ni brezdomstvo vedno povezano z alkoholom, drogo, so tudi drugi razlogi, ki jih lahko vsak doživi. Tistim s predsodki priporočam, naj ne sodijo, vsaj dokler nimajo lastne izkušnje s tem.

Kaj bi sporočili tistim, ki se trenutno bojujejo z eno od oblik brezdomstva?

Naj se čimprej vzamejo v svoje roke in naj čimprej zapustijo cesto, saj je ta zelo bogata, dolga in široka.

Najlepša hvala za vaš čas ter delitev dragocenih pogledov in izkušenj življenja s svetom.

Foto: Pixabay

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice