Naprej na vsebino

Živel osmi februar?

Prešeren je svoje mojstrsko delo Zdravljico, katere sedma kitica je besedilo slovenske himne, napisal leta 1844 in jo nameraval objaviti v svoji pesniški zbirki Poezije, ki je izšla dve leti kasneje. Ta načrt se je žal izjalovil; zaradi Prešernovega odločnega klica po enakopravnosti je Zdravljica v takratni Avstro-Ogrski naletela na barikado takratne cenzure. Prešeren je iz Zdravljice uvidevno umaknil kočljivo tretjo kitico (V sovražnike z oblakov …), ki naj bi bila za objavo preveč revolucionarna, nakar se cenzor Fran Miklošič odloči cenzurirati še njeno četrto kitico (Edinost, sreča, sprava …). Kot posledica dveh zaporednih zavrnitev in zahtev po popolni preobrazbi izvirnika Zdravljice je Prešeren odločil, da Poezije leta 1846 izidejo brez nje. Ta je luč ugledala v Ilirskem listu šele leta 1948 po marčni revoluciji, kasneje pa se je pojavila tudi v Kranjski čbelici.

Sprva se zdi, da si je težko zamisliti svet, v katerem Zdravljica kot taka nikoli ni bila vpeljana v javnost, kjer France Prešeren nikdar ni postal slavljen umetnik in 8. februar ne slovenski kulturni praznik, a žal bi se z le malo manj sreče lahko pripetilo tudi to. Znameniti in manj znameniti slovenski kulturniki, ki jim posvečamo ta praznik, so se za uslišanje njihovih besed morali pošteno boriti, namreč ne glede na kvaliteto in današnje priznanje njihovih mojstrovin je bilo umetniško ustvarjanje in uveljavljanje pol odvisno od odprtosti in naklonjenosti trenutne družbe in od političnih razmer. Denimo, s krstno uprizoritvijo Cankarjeve velike satirične komedije Za narodov blagor je Deželno gledališče odlašalo sedem let, ker so se ob drami počutili prizadeti liberalci, med njimi tudi vpliven gledališki tajnik Fran Govekar.Valentina Vodnika, začetnika slovenske besede v umetnosti, so avstrijske oblasti odstranile iz šolstva, ko je v pesmi Iliria oživlena pisal naklonjeno Napoleonu. Mnogi slovenski avtorji, pa tudi umetniki iz drugih področij, so zasloveli šele po svoji smrti, ker je njihovo delo za časa njihovega bivanja naletelo na gluha ušesa. Nekateri izmed njih so deloma tudi zaradi splošne zavrnitve umrli v revščini, bedi, s pol manjšim opusom, kakršnega bi lahko bili ustvarili, ko bi jih Slovenija podprla.

Tudi Ivan Cankar za časa svojega življenja ni bil cenjen,

A četudi so prej omenjena in mnoga druga pomembna dela slovenskih umetnikov, hvalabogu, uzrla luč v svet, se lahko le vprašamo, koliko umetniških zarodkov je zavoljo nenaklonjenih razmer v tem ali onem obdobju doživelo kulturni splav. Še pomembneje si je zastaviti vprašanje, kaj se bo dogajalo z gojenjem kulture na slovenskem območju v bodočnosti? Ali naša družba in politika ustvarjata novodobnim ustvarjalcem ugodne razmere, primerne za njihovo kulturno rast? Ob slovenskem kulturnem dnevu je poleg preteklih dosežkov naših preminulih ali še zmeraj živečih kulturnikov treba opozoriti tudi na pomembnost kulturnega udejstvovanja in podpiranja naše kulture v neposredni in daljni prihodnosti.

Obiski gledališč so postali zelo redki. Slovenci raje hodimo na koncerte tujih ustvarjalcev,

In vendarle se zdi, da Slovenec ponavlja napake njegovega prednika, ki je pripomogel k pokopu mnogoterih kulturnih ustvarjalcev sredi njihovega zanosa. Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije v gledališča obiskuje le okrog četrtina Slovencev, starejših od 16 let, treba pa je povedati, da so se v to kategorijo uvrstili že tisti, ki so v zadnjih 12 mesecih v gledališče zavili enkrat samkrat. Že od leta 2008 število obiskovalcev slovenskih muzejev pada, velik del obiskovalcev pa predstavljajo tujci. V slovenski bralni raziskavi Knjiga in bralci VI so leta 2019 odkrili, da je 43 odstotkov Slovencev nebralcev, kar pomeni, da v zadnjih dvanajstih mesecih niso prebrali nobene knjige ali brali vsaj enkrat mesečno, 53 odstotkov Slovencev pa ne kupuje knjig. Situacija je podobna, kar se tiče galerij, glasbenih prireditev in drugih umetniških dogodkov. Bo 8. februar res še dolgo »živel«?

V kolikor praznik dojemamo v njegovem ozkem pomenu, torej obujanju obstoječe slovenske umetnosti, že. A vendar ne gre zgolj za Franceta Prešerna, pač pa za vse bodoče Francete Prešerne, in za ustvarjanje okoliščin, v katerih bo umetnost na Slovenskem lahko preživela ter se razvijala, skupaj z njo pa tudi naš narod.

Tako kot obiski gledališč, so obiski muzejev prava redkost.

To lahko storimo tako, da se večkrat namenimo v gledališče, v filharmonijo, v opero, v knjižnico. Da bodo čez nekaj desetletij Slovenci še zmeraj lahko postali pisatelji, je treba kupovati knjige danes, pa ne tistih, ki jih po žaljivih cenah prodajajo v trgovinah z živili, in ne tistih, ki jih za ceno enega evra dobimo v antikvariatih – ampak na pristnih, prodaji knjig namenjenim tržiščih – torej v knjigarnah. Le tako resnično podpiramo vso knjižno industrijo in jo ohranjamo, da bo za umetnike naslednjih desetletij mogoče v svet poslati novo Zdravljico, nove Hlapce, novega Desetega brata. Veliko naših mladostnikov, ki so za to sposobni, se želi izobraževati v smeri gledališča, pa jim to ni omogočeno; v lanskem letu se je na program dramske igre na AGRFT vpisalo 120 dijakov, ponujenih mest pa je bilo le 12. Zakaj je situacija takšna? Tako malo se jih lahko poda v te vode, ker slovenski gledalci podpiramo le toliko igralcev, le toliko režiserjev, le toliko scenaristov. Da bodo otroci prihodnjih generacij lahko uresničili svoje gledališke sanje, je treba podpirati gledališčnike in zahajati v gledališča ter kulturne domove. Zatem pojdite še v galerijo, pojdite v muzej, pojdite na koncerte slovenskih šele razvijajočih se glasbenikov, ki jim vsaka kupljena karta predstavlja naslednji dan njihovega obstoja, namesto na koncert ameriških pop glasbenikov, ki jim kupljena karta, vsaj sto evrov dražja, ne pomeni prav ničesar. Seveda, če to želite, poglejte tudi njih, seveda naj žive vsi narodi, a ne na račun naših Francetov Prešernov, ki so nam osebno bliže, ki ohranjajo našo kulturo, naš jezik, ki ustvarjajo za nas, za Slovence. Naša odgovornost je, da odpremo oči zanje in za njihovo umetnost, ter da se kulturno udejstvujemo – za narodov blagor.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice