»Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« gre znana misel avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina, in človek prav res le s težavo nasprotuje njegovemu revolucionarnemu izreku. Vse, česar se človek v življenju nauči, naredi, razmišlja, ves človekov intelektualni svet, prav ta svet, ki človeka dela človeka – vse to stoji na temeljih besed in črk. In če je jezik to, kar bitje vrste homo sapiens naredi za človeka, potem materinščina napravi človeka za pripadnika tega ali onega naroda. Prida mu identiteto, kulturo, občutek pripadnosti, obenem pa mu odpre vrata v svet, k drugim intelektualnim bitjem, k drugim jezikom, k razvoju in k spoznanju.

Materinščine se naučimo od staršev

Materinščina ali materni jezik je jezik, v ki se ga v zgodnjem otroštvu od svojih staršev ali skrbnikov naučimo prvega, v katerem se izražamo jasneje in laže kakor v katerem koli drugem jeziku. Je jezik, v katerem razmišljamo, v katerem izrečemo najresnejše stvari, pomembne besede, ki ne bi imele tolikšne vrednosti in pomena, ko bi bile izgovorjene v katerem koli drugem jeziku. Slovenščina je jezik, ki ga Slovenci edini na tem svetu resnično čutimo, in čeprav tudi ljudje drugih narodnosti morda razumejo in obvladajo njeno sintakso, ne začutijo, kako drugače je, če namesto »I love you« rečeš »ljubim te.«

Svetovni dan materinščine opozarja na pomen materinega jezika, kulture

Bangladeški študentje, ki so se zavedali pomembnosti maternega jezika, so 21. februarja 1952 protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine, v Bangladešu. V spomin na pet ubitih in stotine poškodovanih v protestu je UNESCO leta 1999 razglasil 21. februar za svetovni dan materinščine, prvič pa smo ga po vsem svetu obeležili leta 2000.

Svetovni dan materinščine opominja na potrebo po ohranjanju kulture in jezikovnih različnosti posameznih svetovnih kultur, opozarja pa tudi na vse zapostavljene jezike, ki jim v bližnji ali daljni prihodnosti grozi izumrtje. Tej nevarnosti so posebej izpostavljeni jeziki, ki jih govori le peščica ljudi in tisti, ki nimajo nacionalnega oziroma formalnega statusa. Prav zaradi skritosti in nedostopnosti številnih ogroženih jezikov je jezikologom težko oceniti število materinščin na svetu; ocene Unesca se gibljejo okoli 6000. Vsako leto pa bi jih naj skupaj z njihovimi poslednjimi govorci umrlo okoli trideset, ali pa utonilo v naraščajočem morju angleščine kot globalnega jezika. Po podatkih UNESCA okrog 40odstotkov svetovnega prebivalstva nima možnosti izobraževanja v materinščini, 43 odstotkov od približno 6000 govorjenih jezikov pa je ogroženih.

Na našo srečo številke pravijo, da slovenščina ni na tem seznamu, saj je materinščina približno 2,4 milijona ljudi, od katerih okoli 1,85 milijona ljudi živi v Republiki Sloveniji, kjer velja za uradni in državni jezik. Na območju Slovenije je v majhnih deležih moč najti tudi vrsto drugih materinščin; zadnji podatki, ki so jih s klasičnim popisom prebivalstva na terenu pridobili na temo palete materinščin na področju Slovenije pričajo o močni prevladi slovenščine z 88 odstotki, 8 odstotkom prebivalcev Slovenije je materinščina eden od jezikov nekdanje Jugoslavije, 0,6 odstotka prebivalstva je kot njihovo materinščino navedlo jezik naših narodnih manjšin (italijanščina ali madžarščina), v nižjih deležih pa se na naših tleh kot materinščina pojavljata tudi nemščina in romščina.

Slovenci smo nepismen narod?

Kljub na pogled dobrim statističnim podatkom še zmerom ne moremo trditi, da slovenščini trda ne prede, kajti omenjene številke so pomirjujoče zgolj v primeru, da 88 odstotkov Slovencev, ki jim je slovenščina materni jezik, le-tega obvladajo dovolj dobro, da znanje predajo na naslednje generacije – pa je situacija res takšna? Med letoma 2013 in 2016 je bila pod okriljem OECD v Sloveniji narejena raziskava o bralni pismenosti odraslih med 16. in 65. letom starosti ter prinesla nekaj zaskrbljujočih rezultatov. Od 5300 sodelujočih Slovencev je bilo tistih, ki so pokazali visoko stopnjo spretnosti pri branju, razumevanju in sintetiziranju daljših in kompleksnih besedil, le 5,6 odstotkov, medtem ko je bilo povprečje vseh sodelujočih držav skoraj dvakrat boljše, 10,6 odstotkov. Le slaba tretjina sodelujočih Slovencev se je uvrstila na tretjo od šestih ravni – to so tisti, ki so ustrezno odgovorili na vprašanja, ki so se nanašala na gostejše in daljše besedilo, interpretirali dele informacij ter pokazali poznavanje besedilnih struktur in retoričnih sredstev. Žal pa prve ravni bralne pismenosti ni doseglo kar 25,8 odstotka anketirancev, kar po statistični posplošitvi pomeni, da je četrtina prebivalcev Slovenije komajda pismena. Mar na tak način tudi 2,4 milijona naravnih govorcev res lahko ohrani naš materni jezik v vsej njegovi posebnosti, kompleksnosti in uporabnosti?

Čeprav drži, da je slovenščina en zapletenejših jezikov, s tem dejstvom naše šibke pismenosti ne moremo opravičevati. Razlogov, ki pojasnjujejo klavrno stanje našega poznavanja lastnega jezika je mnogo, vrstijo pa se vse od globalnih, kakor je prodor drugih jezikov v naše življenjsko okolje, do povsem osebnih, kakor je pomanjkanje ohranjanja znanja, ki ga v mladosti pridobimo bodisi v učnih ustanovah bodisi od staršev. Nad prvimi vplivi nimamo veliko moči, kar pa se tiče slednjih, pa bi se vsak pri sebi zmogel odrezati bolje. V vsakdanjem življenju smo vse redkeje izpostavljeni oz. se premalo ukvarjamo z daljšimi in zapletenejšimi besedili v zborni slovenščini. Slovenci vse manj beremo, še redkeje tvorimo besedila, v katerih moramo tvoriti kompleksnejše stavčne strukture, tako pa naše sposobnosti pismenosti sčasoma oslabijo.

Svetovni dan materinščine naj nam bo v opomin, da smo dolžniki našega maternega jezika. Naši predniki so se na vse kriplje borili za uveljavitev našega maternega jezika, zatorej je naša dolžnost, da ga ne zanemarjamo, pač pa ga gojimo in razvijamo ter pustimo, da jezik vzajemno razvija in goji nas – naš narod in posameznika.