Naprej na vsebino

Medvrstniško nasilje v porastu?

V zadnjem tednu so v javnost ponovno pricurljale zgodbe medvrstniškega nasilja in ponovno se je javnost zgražala nad tem, kako je lahko prišlo do tega, da je fant za katerega se je vedlo, da je nasilen in je že v preteklosti »ušpičil« marsikaj, zabodel drugega najstnika, domnevno zaradi nasilja. Dejstvo je, da je medvrstniško nasilje veliko bolj alarmantno, kot se upamo priznati. A so večino zakrije v duhu mišljenja, da zmerljivka ali dve, zaušnica, dve tri, poniževanje, izločanje, obrekovanje … vse to in še več naj bi bilo del odraščanja. Trenutki s katerimi naj bi se otroci nujno morali soočiti že v osnovni šoli, ker v življenju ni vedno vse z rožicami posejano in se mora otrok tega naučiti, ker je to del socializacije, odraščanja in razvijanja. No, vsaj tako želijo nekateri opravičiti nasilje, ki se dogaja med vrstniki, predvsem v šoli. Marsikdo se strinja, da je ravsanje, zmerjanje in nasilje del otroštva, del, ki smo ga preživeli mi, naši očetje in ga morajo naši otroci, vnuki. A vendar meja je med to »socializacijo«, nujnim delom odraščanja in nasiljem?

Meja med odraščanjem in nasiljem je zelo tanka

Postavitev natančne meje, kje se konča otroška igra in kje začne nasilje je zelo težko, saj ni moč vzpostaviti homogenega pravila. Če nekomu rečeš »kmet«, ali »čefur«, bo v nekaterih okoljih to čisto sprejemljivo, v drugem zmerljivka. V neki starosti bo pretep igra, v drugi nasilje. Zato je potrebno vsak posamezni primer preučiti posamično in v luči vseh okoliščin presoditi, ali gre za igro, ali za nasilje. Vsekakor bi moral biti vzpostavljen enoten način obravnave takšnih situacij, ne da vsaka ustanova/institucija počne to po svoje in dostikrat naredi več škode, kot koristi.

Dodatna zmeda je narejena, ko se posamezniki, vključijo v to dinamiko populistično in všečno, ter na veliko razpravljajo, da so pravila zapisana v ne vem kateri konvenciji otrokovih pravic in ne vem katerem zakonu. Dejstvo je, da kazenski zakonik v Sloveniji kot povzročitelje dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja, obravnava le polnoletne osebe, oziroma otroke starejše od 14. let. Namreč 21. člen Kazenskega zakonika pravi: »Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja.« Dostikrat kadar se pogovarjamo o medvrstniškem nasilju govorimo o otrocih, mlajših od 14. let. Tudi vse konvencije, ki so posredno ali neposredno povezane s pravicami otrok, govorijo o tem, kaj so pravice otrok v odnosu do odraslih, ne kaj so njihove pravice v odnosu s sovrstniki, razen seveda tega, da bi naj imeli enake pogoje kot vrstniki. Torej je dolžnost starše, da poskrbi za potrebe otroka in v primeru nasilja v šoli, za to da najde način, da ga zaščiti.

Foto: Pixabay

Napačnemu pristopu obravnavanja medvsrtniškega nasilja botruje napačno razumevanje le-tega

Starši prevečkrat informacije o pravilni vzgoji, pravilnih ukrepih iščejo na internet in na različnih forumih. Žal se prevečkrat zgodi, da so ti viri informacij napačni. Starši postanejo še bolj zmedeni, ker na neki točki ugotovijo, da so mogoče krivi njihovi otroci, so oni kot starši zatajili in imajo preveč občutljive otroke. Medvrstvniško nasilje je vedno potrebno vzeti skrajno resno, saj ga le na ta način lahko ustavimo. Ob tem pa moramo upoštevati, da vse kar beremo, slišimo ni vedno res. Zato je nujno, da starši poznajo vsaj nekaj zmot, ki krožijo tako na spletu, kot med kvazi strokovnimi delavci:

  • »Pretepanje, zmerjanje in druge oblike nasilja so nujen del odraščanja, kjer se otrok utrdi, ker so dandanes otroci preveč pomehkuženi in občutljivi.«

Zelo tanka je meja med igro in nasiljem. Konča se v tistem trenutku ko ena stran ne soglaša s to »igro« in je ob tem prizadeta. Ne gre tukaj za občutljivost, ampak za osnovno spoštovanje. Nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur in ni prav da kdorkoli komerkoli reče, da je »mevža«, ker pretep ali zmerljivke doživlja kot nasilje. Otroku, ki nasilje doživlja, le-ta povzroči ogromno škode in trpljenja.

Zato je dobro, da poznamo bistvene značilnosti medvrstniškega nasilja:

  • neravnovesje psihične, socialne ali fizične moči med rabljem in žrtvijo,
  • zavestno namensko povzročanje škode drugi osebi in
  • v daljšem časovnem obdobju se enako vedenje pojavi večkrat, včasih je dovolj le enkraten hujši dogodek.
  • »Otroci so se samo igrali in hecali. Vsega ni potrebno vzeti resno. To smo tudi mi počeli.«

Dostikrat se rablju povzročanje nasilja zdi zabavno in v tem ne vidi nič slabega. Svoje vedenje tudi prestavi na ta način. A žrtvi se takšno vedenje ne zdi preveč zabavno in mu povzroča stisko. Še enkrat nasilje se začne tam, ko eni strani ni več O.K., pa naj zgleda še tako zabavno.

  • »Starši svojim otrokom dostikrat dajo nasvet »Udari ga/jo nazaj«, ker naj bi pomagalo.«

V praksi se je pokazalo da temu ni tako. Ali se nasilje zaradi tega udarca stopnjuje, ali pa žrtev postane rabelj. Problem nasilja se v tem primeru nikakor ne reši. Nihče se v tej zgodbi ne počuti varnega, močnega in svobodnega. Nasilje zaradi nasilja je že vedno nasilje. Mogoče kdaj hipna rešitev, a nikoli n na dolgi rok. Vedno imejte v mislih, da tudi vaš šef kdaj izvaja nasilje, pa bi vaša klafuta njemu se končala s kakšno ovadbo in kaznijo.

  • »Si je že zaslužil/a, ker je izival/a.«

Za nasilje je vedno izključno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če nam je jasno, da žena ali mož, svojemu partnerju prigovarja, ko je pijan in je za to deležen nasilja, ni kriv za to nasilje, potem mora biti tudi kristalno jasno, da moteči otrok ne more biti kriv za nasilje, ki se nad njim izvaja. Vprašanje tu je, zakaj je nekdo komu moteč in če je za širšo okolico moteč, se z njim pogovori, s predpostavko, da se natančno ve, zakaj je moteče. 

  • »Rablji imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin.«

Težko bi rekli, da kaj takšnega drži. Res je, da jih dostikrat ostali zbadajo zaradi tega in v stiski udarijo, a to še ne pomeni, da so po neki statistki oni tisti, ki izvajajo nasilje. Vse prevečkrat se zgodi, da izvajajo nasilje tisti otroci, ki imajo odličen uspeh, ter vsaj navidezno izhajajo iz uglednih družin in veljajo za pridne in vzorne otroke. Dostikrat takšni otroci izvajajo nasilje nad vsemi, a so v očeh odraslih t.i. pridni otroci, ki že ne bi storili kaj takšnega. Ti otroci si naredijo svoj »geto« in spadajo med »fejmiče«.

  • »Nasilje se dogaja le otrokom, ki se ne znajo vključiti v skupino.«

Ni pravila, kdo je lahko žrtev nasilja. So sicer bolj dovzetni tisti otroci, ki so žrtve tudi doma, a hkrati so lahko le ti tudi rablji. Vsak otrok je lahko žrtev, tudi še prejšnje leto zelo popularen otrok, ki so ga vsi imeli radi, se vsi z njim razumeli, je uspešen, vljuden, spoštljiv, prijateljski … na neki točki se v kakšnem otroku prebudi ljubosumje in v stiski napade, ter postane rabelj.

  • »Otroci, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče/sive/nemoderne lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za medvrstniško nasilje.«

Kot že povedano, ni pravil, kdo je lahko žrtev nasilja. Prav tako nobena raziskave ni pokazala, da bi otroci z določenim videzom bili bolj ogrožene za doživljanje medvrstniškega nasilja.

  • »Naša šola zna poskrbeti za otroke in pri nas ni nasilja na šoli. Mogoče na poti v šolo in iz nje. Kar pa ni več težava šole.«

Nasilje se lahko zgodi in dogaja na vsaki šoli, ne glede na to, kako dober vzgojni načrt imajo in kako izoblikovan imajo protokol. Prepričanje, da na nekaterih šolah ni nasilja je prej pravljica, ki omogoča, da se nasilje pometa pod preprogo. Običajno takšno prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Namreč največ vrstniškega nasilja se dogaja v šoli (na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih) in nekaj manj na poti v šoli in iz nje. A tudi ta pote je zajeta v poimenovanja nasilja na šoli, kajti otroci so učenci določene šole od 1 do 9 razreda, 24 ur na dan.

Foto: Pixabay

Medvsrtniško nasilje ne morejo zajeziti policija, šola, CSD in sodstvo, ampak starši sami ob ustrezni pomoči

Zavedati se je potrebno, da otroci sami po sebi niso zlobni in je nasilje le posledica njegovega primanjkljaja socialnih veščin. Nasilje zanj pomeni način preživetja, kajti veliko lažje mu je biti takšen, kot se dejansko soočiti s težavami. Nasilje je zanj najlažja pot, pot, ki ga pripelje do želenega cilja, hkrati je prepričan, da je njegova pot prava, ter da je tudi žrtev kriva za to, ker mu dopušča dejanja sama.

Nasilje je za otroka v prvi vrsti način preživetja, ki mu je varno in prinaša vsaj trenutne rezultate. Vendar je ta nasilnež bil pred tem otrok, ki je bil zelo osamljen, neopazen, tih. Želel je imeti prijatelje, želel se je igrati, a ni vedel kako to storiti, poskusil je tisto, kar je opazil drugje. Vmesna faza med tihim otrokom in nasilnežem so t.i. nadležni otroci, tisti otroci, ki se hvalijo, kaj imajo, kaj znajo, ki non stop nekaj prinašajo, želijo »podkupovatI«, želijo vsem ustreči in se povsod vrivajo in želijo biti poleg. In šele, ko nič od družbeno sprejemljivega ne »užge« postane otrok nasilen. Na kateri fazi ostane, kako dolgo potrebuje za preskok iz mirnega, vljudnega otroka do nasilneža je odvisno od njegove starosti, primarne družine, pričakovanj okolice in seveda od temperamenta.

Res je, da se otrok večino nauči v primarni družini, a ko pridemo do nasilja, le redko kdo upa priznati, da je kanček krivde tudi tam. Običajna obramba je, da pri nas ni nasilja. A v primarno družino šteje marsikaj – vsi odnosi, ki so del te družine, tudi strici, tete, dedki, babice, bratranci, sosedje … osebe, ki so v prvih letih otrokovega življenja tam. Ena izmed nasilnih oblik je tudi »vzgojni« udarec, če tudi je namenjen živali. In mislim, da večina svoje živali dresira po principu udari po tački. Marsikje je tudi običajno, če otrok prime v roko nekaj kar ne bi smel, da se ga udari po roki … momentov je ogromno, a otrok se je naučil, da je ena izmed oblik, kako doseči svoje, da udariš.

Zelo problematično je tudi mišljenje – »kako je luškan/a«, »lej, ko je apal/a medeka«… Nič, ampak absolutno nič, kar ima elemente nasilja ni luškano, če je otrok majhen. Če otrok tepe, ali se dere na igračko, prijatelja … ni luškano, ali normalno, ko je star 1. leto, 3, ali 12. Faze trmarjenja in postavljanja zase res so, a dolžnost starša je, da ga nauči regulirati jezo in stisko. In tu ni veliko manevrskega prostora. Je pa seveda moč zaslediti ogromno izgovorov, ter teorij, ki potrjujejo, da je to del razvoja in, da bo minilo. Ne bo, se bo pa manifestiralo na drugačen način.

Otrok tudi postane nasilnež, če je bil sam žrtev in se je odločil, da si tega več ne gre. Začne delati ravno to, kar so drugi delali njemu, ker z njegovega zornega kota to prinaša rezultat. Namreč ugotovil je, da je nasilje način, kako zadovoljiš potrebe in uresničiš svoje želje.

Nekateri otroci so po svoji naravi impulzivni, glasni in vzkipljivi. Včasih preprosto ne razumejo, da so njihova dejanja za nekoga boleča, saj v prvi vrsti vidi le sebe in je on sam merilo za vse. Torej, če je meni OK, potem je tudi drugim.

Ne smemo pozabiti tudi na to, da je kakšen otrok nasilen, ker na ta način ureja notranji nemir staršev. Namreč s tem, ko je on nemogoče, se starša tako ukvarjata z njim, sta skupaj in se jima ni potrebno ukvarjati s težavami partnerskega odnosa. Otrok je žrtveno jagnje, ki se žrtvuje, ker dve odrasli osebi nista sposobni prevzeti odgovornosti za svojo bolečino in se pogovoriti o njej.

Vsekakor pa imajo svojstveno vlogo vrstniki. A predpostavka je ta, da si glede na pridobljene vzorce poiščemo prijatelje, torej če želi otrok pripadati »klanu« nasilnežev je mogoče čas, da se vprašate, kaj ste naredili narobe. Če želi pripadati skupini, ki ga ne spusti blizu – le čigava želja je, da gre tja. Njegova, ali želi preprosto ustreči nekomu.

Kot zadnje, nekaj vpliva imajo seveda tudi mediji, igrice, nadaljevanke, risanke … a le v kolikor jih gleda sam, ter so njegova varuška. Otroku je potrebno ovrednotiti stvari. A to se začne, ko prvič gleda risanko, igra igrico … Ste pomislili, da je tudi v Tomažku, kar nekaj momentov, ko bi se lahko pogovarjali o psihičnem nasilju. Da sta v Nodiju Din in Don primer, kako na lahek način dosežeš marsikaj, tudi z nasiljem. Niso samo Marvelovi junaki tisti, ki so problematični zaradi nasilja, ali Fortnite in GTA. Koliko tega pregledate skupaj z otroci? In smo potem ponovno pri primarni družini.

Starši smo tisti, ki moramo poznati svojega otroka in si ne smemo zatiskati oči pred tem, da bi naš otrok lahko bil nasilnež. Če dobro poznate svojega otroka veste, kaj vse je zmožen in če ste iskreni sami do sebe, vsaj ti, ki imate že malo večje otroke, ste mu že kdaj svetovali – »pa udari nazaj, postavi se zase…«. Vedno preverite vsa dejstva in sprejmite odgovornost. Ni sramotno to, da se je vaš otrok stepel, koga ustrahoval, bil t.i.bully, napačno je, da pri tem podprete svojega otroka, ker ste prepričani, da »moj že ne«. Otroku ste dali dovoljenje, da lahko počne vse, ker on je le priden otrok in ga tako niste vzgajali.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice