Ali je pandemija koronavirusa posledica uporabe biološkega orožja?

Med iskanjem nekega povsem drugega članka sem naletel na zelo zanimiv članek v znanstveni reviji Nature, ki je bil objavljen v tej reviji dne 12. novembra 2015, z naslovom Engineered bat virus stirs debate over risky research ( Razvoj virusa netopirev sproža razprave o tveganih raziskavah). Takrat je ta mednarodna, zelo cenjena in avtoritativna znanstvena revija poročala, da se v ZDA izvajajo poskusi, s katerimi naj bi spremenili koronavirus netopirja na ta način, da bi ga lahko prenašali iz osebe na osebo. Znanstveniki so proučevali virus imenovan SHC014, ki ga najdemo le v določeni vrsti netopirjev na Kitajskem. Raziskovalci so ustvarili himerični, hibridni virus, sestavljen iz površinskega proteina SHC014 in osnov virusa SARS, ki je bil prilagojen za rast v miših in za posnemanje človeških bolezni. Hibridni virus je pri poskusih okužil tudi človeške dihalne poti, kar je dokazovalo, da ima potrebno strukturo, da se veže na ključne receptorje na človeških celicah in jih okuži. Čeprav se skoraj vsi koronavirusi, izolirani iz netopirjev, niso mogli povezati s ključnim človeškim receptorjem, SHC014 ni bil prvi, ki je to lahko storil. Leta 2013 so raziskovalci o tej sposobnosti prvič poročali pri nekem drugem koronavirusu, izoliranem iz iste populacije netopirjev. Ugotovitve so okrepile sume, da so koronavirusi netopirjev, ki lahko neposredno okužijo ljudi (ne da bi se prej morali razvijati v vmesnem živalskem gostitelju ), pogostejši, kot so mislili prej.

Virologi so se takrat spraševali, ali podatki, pridobljeni iz poskusa, upravičujejo potencialno tveganje. Čeprav je bilo takrat obseg kakršnega koli tveganja težko oceniti, je Simon Wain -Hobson, virolog na Inštitutu Pasteur v Parizu, že takrat poudaril, da so raziskovalci ustvarili nov virus, ki v človeških celicah »izjemno dobro raste«. »Če bi virus ušel, nihče ne bo mogel napovedati njegovih poti,« pravi. Argument je v bistvu ponovitev razprave o tem, ali naj dovolimo laboratorijske raziskave, ki povečujejo virulentnost, enostavnost širjenja virusov ali virusov, ki gostijo vrsto nevarnih patogenov – kar je znano kot raziskava »gain-of-function«. Oktobra 2014 je vlada ZDA uvedla moratorij na zvezno financiranje tovrstnih raziskav o virusih, ki povzročajo SARS, gripo in MERS (respiratorni sindrom na Bližnjem vzhodu, smrtonosna bolezen, ki jo povzroča virus, ki sporadično prehaja iz kamel na ljudi). Ker pa so te raziskave že potekale prej, preden se je začel moratorij v ZDA, jim je Ameriški nacionalni zdravstveni inštituti (NIH) dovolil nadaljevanje, potem, ko so raziskave pregledali. Kot navaja Ralph Baric, raziskovalec nalezljivih bolezni na Univerzi North Carolina na Chapel Hillu in soavtor študije, je NIH je na koncu ugotovil, da njihov delo ni tako tvegano, da bi padlo pod moratorij.

Seveda poskusi takrat niso bili izvedeni z namenom, da bi povzročili epidemijo, ampak z namenom ugotoviti, kako nevaren je virus in Američanom vsekakor ne gre očitati, da bi spremenili in kjerkoli uporabili virus, ki je nastal v tej raziskavi, pa vendar: vedno se nekje lahko najde kakšen podjeten posameznik ali skupina teroristov, od katerih lahko pričakujete marsikaj.

Če se za trenutek potopimo v globine teorije zarote: Epidemija se je začela na Kitajskem, v državi, ki so jo ameriške oblasti do nedavnega razglašale za svojega glavnega nasprotnika. Tudi Rusijo ameriški oligarhi redno obtožujejo marsičesa, vendar Rusijo si lahko mirno pustijo za sladico. S kitajsko gospodarsko močjo in širjenjem njenega vpliva po svetu pa je bilo potrebno nekaj potrebno ukreniti takoj in zdaj, saj bo jutri morda že prepozno.

Sprva se je epidemija razvila tako, da je skoraj vsa ogromna gospodarska škoda padla samo na Kitajsko, ki naj bi bila izolirana, izgubila bi vse svoje tehnološke verige, skrbno zgrajene skozi leta, z drugimi državami, ki bi neizogibno morale razmišljati o tem ali naj si poiščejo druge, manj donosne, vendar bolj zdrave partnerje.

Spomnite se časa, ko je bilo na Kitajskem okuženih že na tisoče, deset tisoče ljudi, v tujini pa je koronavirus v tej fazi prizadel le nekaj drugih držav, pa še to le v Aziji. Takrat so zahodnjake, ki so jih na hitro evakuirali iz Wuhana, doma pozdravili z izrazi podpore in so se le ti med karanteno, če so v njej sploh bili, veselo zabavali ob hrani in pijači. In potem ni bilo v zahodnih državah o kakršnih koli omejitvah športnih prireditev in javnih prireditev niti govora – šole in javne ustanove v Wuhanu pa so že bile napolnjene s trupli, kitajske oblasti pa so uporabile vso moč državnega aparata in popolnoma izolirale ogromna mesta s ciljem obvladovanje epidemije.

Ni težko razumeti, da bi morala država, v kateri se je koronavirus začel širiti mnogo prej, preden so oblasti sploh razumele, s čim se ukvarjajo, veliko bolj trpeti zaradi epidemije, kot pa države, v katerih so se pojavili prvi primeri, ko so oblasti že sprožile alarm in sprejele karantenske ukrepe, ko je bilo že vzpostavljeno sledenje vsem, ki so bili nekako povezani s Kitajsko.

Potem pa je vse skupaj nekoliko ušlo izpod nadzora, kot se to rado zgodi pri biološkem orožju … ker, kdo pa je v 80. letih vedel, da se bo Osama bin Laden, ustvarjen in usmerjen v vojno proti Rusom v Afganistanu, pozneje razširil še na New York in Washington?

Ampak, gre le za teorijo zarote.