Naprej na vsebino

Učitelji delajo tudi po 11 ur dnevno, da šola na daljavo steče

Ko so se šole zaprle svoje vrata, smo laična javnost pomislili, da bo to trajalo le kratek čas, šolniki pa so že takrat predvideli, da temu ne bo tako. Nekatere šole so že za prvi teden prepovedi klasičnega pouka našle način, da so učencem posredovale gradiva za šolanje od doma – vse s ciljem, da se šolsko leto ne bi podaljšalo in tudi, da bi otroci ta čas preživeli kolikor toliko »normalno«.

Veliko zgodb o šolanju od doma je zaokrožilo po socialnih medijih. Veliko večino teh so napisali starši, ki so se nenadoma znašli v vlogi učiteljev. Nekateri izmed teh zapisov so bili vse prej kot prijazni, veliko jih je bilo tudi v smislu: A niso učitelji še vedno plačani za svoje delo? Plačani za to, da so doma in ne počnejo nič, jaz se pa mučim z otrokom? Verjetno ste kakšnega teh zapisov opazili, morda ste kakšnega tudi delili in celo še kaj dodali. Vas ne obsojamo, saj krizne razmere iz nas vlečejo tako najboljše, kot tudi najslabše. Ampak, a ste morda opazili, kako zelo malo je bilo na socialnih medijih odgovorov učiteljev? Kako se niso izpostavljali sami sebi v bran? Ste se vprašali, zakaj je temu tako? Mi smo se. In odgovor boste odkrili v nadaljevanju prispevka.

Nismo želeli kar nečesa sklepati, zato smo povprašali učitelje, kako jim minevajo dnevi šolanja na daljavo. Učiteljica razrednega pouka, ki trenutno poučuje 5. razred osnovne šole, gospa Branka Horvat, nam je zaupala sledeče:

»Te dni smo bili vsi bolj ali manj prisiljeni v izobraževanje na daljavo. Sama sem predvidevala, da delo ne bo toliko zahtevno, kot se je dejansko izkazalo v zadnjih dveh tednih. Velikokrat slišim, da zdaj tako ali tako starši opravljajo večino učiteljevega dela. Da se morajo učiti z učenci in z njimi sedeti, da delajo.

Pa vendarle ni tako enostavno.

Delo preko spleta zahteva od učitelja dodatne priprave. Snov, ki jo je potrebno obdelati, mora učitelj podati preko elektronskih kanalov na način, da bodo učenci razumeli. Torej po didaktičnih korakih. Seveda tako učenje in priprava na to zahteva veliko več časa, kot da bi učitelj bil fizično prisoten in jim to razložil v razredu. Poslužujemo se tudi videoposnetkov. Za takšen način moraš biti kot učitelj tudi računalniško opismenjen. Pa še takrat naletiš na ovire, na nove programe, ki jih je potrebno usvojiti.

Izredno moraš paziti tudi, na kakšen način boš učencem podal navodila, da bodo ta jasna.

Na drugi strani moraš upoštevati predznanje učencev. Vedeti moraš, koliko učenci že znajo, da lahko jemlješ tiste snovi, ki jih samo malo nadgradijo. Da jim je lažje.

Učenci so si različni, nekateri tudi ne zmorejo toliko narediti in se naučiti, kot ostali. Zato je potrebno delo tudi diferencirati, kar pomeni prilagoditi učenčevim sposobnostim.

To spet zahteva od učitelja dodatno delo.

Pozabiti pa tudi ne smemo, da učencem ne nalagamo preveč dela in obveznosti. Na razredni stopnji še je to enostavno, ker vse predmete poučuje razrednik in se mora samo sam s sabo dogovoriti, koliko bo učencem naložil dela, veliko več usklajevanja pa je potrebno med učitelji predmetnega pouka, kjer se morajo še zraven vsega dogovarjati, da ne naložijo preveč.

Vse opravljene naloge učenci pošiljajo nazaj in moja naloga je, da jih pregledam in dam povratno informacijo. V razredu je od 24 do 29 učencev in lahko si zamislite, koliko časa to vzame.

Nazadnje še pa moraš kot učitelj vedeti, da so mogoče otroci marsikje doma v stiski ali da je zdaj doma vsa družina in vsi potrebujejo računalnike za delo. Zato moraš biti strpen in med drugim tudi skrbeti, da si dosegljiv za tiste, ki bi morebiti potrebovali kakršnokoli pomoč.

Včasih delam tudi do 11 ur na dan, pa nič ne de. Dela je veliko, ampak ko vidiš, da učenci jemljejo delo resno, da se trudijo, so spoštljivi in napišejo, da bi rajši prišli v šolo, veš, da je trud poplačan.

Zraven vsega ne smemo pozabiti, da imamo učitelji tudi svoje otroke za katere je prav tako potrebno poskrbeti.

Moram pa povedati, da so nam v podporo tudi naši nadrejeni, ki nas spodbujajo, dajejo nasvete, nas bodrijo. Prav tako sem bila prijetno presenečena nad založbami, ki so solidarnostno odprla vsa elektronska učna gradiva, zaradi katerih je učencem lažje spoznavati nove vsebine. Prav nam pridejo tudi izvrstne gledališke/lutkovne predstav, ki jih gledališča objavljajo na spletu in seveda učitelji, ki delijo svoje posnetke učnih ur.

Kaj bo z ocenjevanjem in na kakšen način bomo ocenjevali, še ne vemo. Čakamo na smernice, ki jih pripravlja ministrstvo RS skupaj z Zavodom RS za šolstvo in pedagoško stroko, ki bodo pripravljene tekom tega tedna. Učitelji bomo seveda sledili njihovim navodilom in priporočilom. Seveda pa ni izločena ideja o ocenjevanju na daljavo.

Glede tega, če se bomo kmalu vrnili v šolske klopi, pa ne morem povedati ničesar, ker ne vem. Nihče ne ve. Samo upamo lahko, da se bomo do maja lahko vrnili v šolo in začeli z delom po ustaljenih tirnicah. Mogoče pa bo sonce pregnalo virus. Če ne sonce, ga pa bo naša dobra volja in optimizem. In srčni učenci.

Vseeno pa nas bo virus na koncu le nekaj naučil. Če ne drugega vsaj to, da sedeti v šolskih klopeh in poslušati učiteljico, le ni tako zelo slabo. In obratno. Z veseljem menjam tipkanje po tipkovnici, gledanje v ekran, s pisanjem po tabli, z razrednim truščem, z jezikanjem učencev, hahljanjem v zadnji klopi in še bi lahko naštevala. Komaj čakam, da se življenje spet vrne v staro obliko.«

Zanimalo nas je tudi, kako poteka delo na predmetni stopnji, tudi zato, ker je tam poleg jasnih navodil in poznavanja predznanja učencev v različnih razredih potrebno tudi usklajevanje med učitelji samimi, da otrokom ne naložijo preveč dela. Zato smo govorili z učiteljico angleščine, ki poučuje otroke od 7. do 9. razreda osnovne šole. Ta je na vprašanje o usklajevanju med učitelji odgovorila, da seveda, saj to počnejo tudi v času klasičnega pouka.

Na vprašanje, kolikšen delež otrok je delo od doma vzel resno, je presenetljivo odgovorila: »O deležu v številkah bi težko govorila, moram pa reči, da jih ne dela manj, kot sicer v razredu. Morate vedeti, da tudi v razredu ne delajo vsi. Je kar nekaj takih, ki se bolj pretvarjajo, da sodelujejo, kot da bi v resnici sledili in delali. Opažam pa, da so k delu resno pristopili tudi nekateri izmed tistih otrok, ki so v razredu med »porednimi«. Redno predelajo snov in so tudi ponosni, ko dobijo pozitivno povratno informacijo.«

Učiteljica, s katero smo govorili, je sicer dnevno v kontaktu s 120 učenci, nekateri njeni kolegi pa tudi z več kot 170 učenci na dan. To seveda pomeni pripravo gradiva, razlage in točnih navodil za delo za vsaj 3 različne razrede z razumljivo, različnim predznanjem. Pa tudi vsak izmed otrok je drugačen. Ko učenci opravijo naloge, je treba tudi vsako nalogo posebej pregledati in jim dati povratno informacijo. Tega se sicer pri klasičnem pouku vsakodnevno ne počne. Dela je torej vsekakor več, vsaj enajst ur na dan, je zatrdila.

Nekaj zadrege je povzročilo tudi to, da so na samem začetku uvajanja šolanja na daljavo prejeli ogromno priporočil, a več ali manj so se morali znajti sami. Seveda tudi glede na to, katera orodja so jim bila takoj dostopna. Večina se je v prvi fazi odločila za delo preko elektronskih sporočil, nekateri preko e-asistenta. Starši so, tudi v stiski, pričakovali, da bodo učitelji kar vse obvladali takoj, zato je bilo nekaj negodovanja. Sicer pa, je dejala, s starši izredno dobro sodeluje, in so se tudi takoj odzvali na opozorilo, da so njihovi otroci v zaostanku z delom.

Ob koncu pogovora je izpostavila tudi svetle točke izobraževanja na daljavo. Vsekakor se bo s takim načinom dela izboljšalo bralno razumevanje in tudi pisne sposobnosti, ki pri nekaterih učencih tudi v zadnji triadi sicer še vedno šepajo. Prav tako je dejala, sedaj poteka več komunikacije med učenci in učitelji, pa tudi med učitelji in starši, kot tudi med starši in njihovimi otroci, kar je lahko samo pozitivno. »Nekateri otroci, tudi nekateri, od katerih tega ne bi pričakovala, ko pošljejo rešene naloge, pripišejo tudi »Ostanite zdravi«, ali me vprašajo, kako se počutim, in to je izredno ganljivo. Hvaležna sem za te drobne a tako zelo pomembne pozornosti in sem ponosna na svoje učence.«

Se pa neznansko veseli trenutka, je dodala, ko bodo lahko spet skupaj. Da se bodo lahko sporazumevali tudi z obrazno mimiko in »smeškoti« kot tudi občasne VELIKE ČRKE v elektronskih sporočilih ne bodo več potrebni.

In sedaj se vračamo k prvemu vprašanju: Zakaj je bilo na socialnih medijih le malo odgovorov učiteljev? Kako to, da se niso izpostavljali sami sebi v bran? Zato, ker enostavno nimajo časa. Zato, ker se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi se tudi v teh dneh otroci česa naučili. In da bi jim dnevi tekli kolikor toliko normalno. V dobro otrok in staršev. Potrudimo se torej tudi mi, vsak po svoje, da jim delo olajšamo. In potrudimo se, da se iz te situacije tudi česa naučimo, recimo tega, da vsakič, ko govorimo slabo o učitelju pred svojim otrokom, otroku dajemo nezdravo potuho in zbijamo avtoriteto učitelja. In to nikakor ne more biti dobro.

Obema učiteljicama Osnovne šole Ljudski vrt Ptuj se iskreno zahvaljujemo za čas in odgovore.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Malozamalo
Malozamalo
10 months ago

To kaj je tukaj napisano je dokaz, da od tega novinarja nekdo v sorodu dela na šoli in išče izgovore za svoje ne delo. Kot starš si moram vzet dopust in prisilno čakanje da otroka opravita nalogo, saj oba s ženo imava delo dopoldan. Tako tudi izgubimo 50% prihotkov. Aplikacija na Arnesu, ki naj bi RS odštela 2.000.000,00 Eurov, ni vredna niti 2.000 Eurov saj je narejena na bazi, ki je praktično zastonj enako kot WordPress. Če primerjamo ostale spletne aplikacije ki zajemajo tudi mobilne telefone, stanejo približno 25.000 do 60.000 Eurov in se dnevno poveže več kot 500.000 povezav… Read more »

Prijava na e-novice