Ameriški vojaki zapeli Lipa zelenela je

Bi jezik moral biti preprost ali kompleksen? Človek je besedno govorico izumil iz praktičnih razlogov, torej zaradi neizogibne potrebe po komunikaciji z drugimi ljudmi. Razvoj njegove dejavnosti, širjenje njegovih obzorij in napredek njegovih sposobnosti mišljenja so zahtevali razvoj jezika, obenem je prav jezik omogočal nadaljnji in vse hitrejši razvoj človeka in njegove človeškosti. Skupaj z njegovim jezikom je človeško bitje postajalo vse kompleksnejše in nazadnje je prepoznalo, da jezik ni zgolj sredstvo sporazumevanja, pač pa je v njem tudi nekaj estetskega, da je lep sam po sebi, in da je uporabljen in zložen na pravi način lahko sestavljen v nekaj resnično lepega, kar nima pragmatične vrednosti. Takrat je jezik zaradi svoje kompleksnosti pridobil še umetniško vrednost. Čeprav ga je napravil človek, je jezik zmerom en korak pred človeškim umom; razumemo namreč lahko le toliko, kolikor nam naš jezik dopušča razumeti. Čeprav se nam mnoge kompleksne lastnosti jezika včasih zdijo odveč, še posebej takrat, ko se skušamo naučiti novega jezika, je razumeti jezik torej nujno, če hočemo razumeti, kaj vse sploh lahko razumemo. 

Pravimo, da vsi jeziki tega sveta niso enako kompleksni; za slovenščino Slovenci s ponosom govorimo, da je en najzahtevnejših jezikov. Na to dejstvo smo lahko upravičeno ponosni le tedaj, če jo obvladamo, sicer je naše ponašanje z njegovo težavnostjo prazno. Tukaj je treba omeniti raziskavo o bralni pismenosti odraslih med 16. in 65. letom starosti, ki je bila narejena pod okriljem OECD v Sloveniji med letoma 2013 in 2016, in je pokazala, da okrog 25 odstotkov Slovencev ne dosega niti najnižje ravni bralne pismenosti.

Je slovenščina res tako težaven jezik?

Slovenščina ima šest sklonov. Mnogim tujcem prav sklanjanje samostalnikov in pridevnikov povzroča težave, namreč mnogi tuji jeziki sklanjanja ne poznajo. Med takimi se znajde tudi angleščina, nemščina ima štiri sklone, ruščina jih ima šest, a preden slovenščino okronamo za najbolj zapleteno, omenimo še najbogatejše sisteme, ki jih najdemo pri dagestanskih jezikih na Kavkazu in imajo preko štirideset sklonov. V primerjavi z njimi se tudi slovenščina zdi dokaj preprosta.

Slovenci smo nanjo ponosni predvsem zaradi njene posebnosti, dvojine, ki se pojavlja le pri redkih jezikih. Dvojina torej dela slovenščino posebno, ne pa tudi tako kompleksno, saj kakor pri ednini in množini gre za jasen sistem, ki se ga da naučiti, in je povsem logičen. Posebnost slovenskega jezika so tudi šumniki, ki jih nekateri tujci nimajo.

Slovenščina je precej prizanesljiv jezik, kar se tiče časov, saj pozna le sedanjik, preteklik in prihodnjik. V nekaterih drugih jezikih je časov veliko več; francoščina jih pozna okrog sedemnajst. Tudi izgovorjava in zapis slovenskih besed sta precej usklajena.

Vsakdo, ki v učenje jezika vloži nekaj časa in truda, se lahko nauči še tako kompleksnih jezikovnih sistemov. Večja težava, ki se pojavlja tako pri slovenščini kakor pri marsikaterih drugih jezikih, so primeri, ki se obnašajo nekoliko nenavadno in pri katerih poznavanje splošnih slovničnih pravil ne pomaga. Take izjeme so za tujce trn v peti, težave pa povzročajo tudi naravnim govorcem. V slovenščini so to na primer sklanjatve besed mati, otroci, dete in drugi podobni primeri.

Na svetovni lestvici težavnih jezikov se slovenščina pojavlja nekje na njeni sredini. Kljub temu je učenje slovenskega jezika tujcev oteženo iz drugih razlogov. En takšnih razlogov je, da ni razširjen, in da se z njim ni mogoče srečati skorajda nikjer drugod po svetu razen pri nas. V nasprotju z geografsko omejeno slovenščino je na angleščino mogoče naleteti kjerkoli na svetu, pravzaprav se je skorajda ni mogoče izogniti, takšna izpostavljenost tujemu jeziku pa nam pomaga pri njenem učenju. Drugi razlog, ki tujcem otežuje učenje slovenščine, je redkost knjižne slovenščine v vsakdanji rabi in pester spekter slovenskih narečij, ki so od knjižnega jezika močno oddaljeni. Četudi se tujec nauči knjižne slovenščine, bo le stežka razumel Slovenca, ko se bo ta pogovarjal z njim in pri tem govoril v svojem narečju, slengu ali žargonu, izpostavljenost neknjižni slovenščini pa bo gotovo otežila tujčevo učenje knjižne slovenščine. K zahtevnosti učenja slovenščine prispeva tudi dejstvo, da smo še Slovenci v znanju slovenskega jezika precej šibki in našega znanja ne moremo efektivno prenesti na druge.

Kljub temu tujci slovenščino običajno vidijo kot zanimiv jezik, ki se ga v nekaj letih človek lahko priuči. Mnogi priseljenci se ga naučijo z lahkoto, drugim je spet nekoliko težje, kar je bolj odvisno od načina učenja in truda, ki ga vložijo v učenje slovenščine, kot od težavnosti jezika samega. Pred kratkim nas je pozitivno presenetil ameriški vojaški zbor, ki je na svoj YouTube kanal objavil svojo izvedbo slovenske ljudske pesmi Lipa zelenela je, da bi gledalcem po svetu malce krajšal čas v izolaciji. Njihova izgovorjava je presenetljivo dobra, kar kaže na veliko količino vloženega truda in njihovo prepoznavanje posebnosti našega maternega jezika, obenem pa tudi na prodor slovenskega jezika na tuje in njegovega postopnega uveljavljanja v drugih državah.