Zaradi Trumpa bo škoda hujša, kot bi morala biti

Danes, ko je svetovna pandemija zajela vseh 50 držav v ZDA, in primeri okužb s COVID-19 eksponentno rastejo, so ameriški mehanizmi za obrambo napeti kot še nikoli prej.

ZDA »razpadajo«, prihod novega koronavirusa pa je le eden izmed vzrokov za nastalo situacijo. Ameriško prizadevanje za boj proti virusu je padlo na predsednika, nepripravljenega na izziv in preobremenjenega s pripravami na naslednje volitve. Položaj ZDA je obupen. A nekaj luči je še vedno prižgano – zahvaljujoč odmevnosti guvernerjev in županov, strokovnjakov iz javnega in zasebnega sektorja ter poslovodnih direktorjev, izvršnih direktorjev podjetij in neprofitnih uradnikov – ki zdaj služijo kot protiutež predsedniku, ki se je zapletel v lastnem kaosu.

Vsi si želijo, da bi predsednik ravnal drugače. Vejo pa tudi, da ga ne morejo spremeniti. Nimajo časa za razpravljanje in vedo, kaj morajo narediti – posamično in skupaj -, da zmanjšajo škodo.

Donald Trump sebe in svojo upravo skuša prikazati kot žrtev te neznane invazije brez primere. A čeprav je Covid-19 nov virus, samo krizno upravljanje ni. V idealnem primeru bi se na pandemijo odzvala in uskladila zvezna vlada – na podlagi načrtov za izredne razmere in simulacijskih vaj, ki so nastale po prejšnjih krizah javnega zdravja, kot so SARS, H1N1 in ebola. Osnovni pristop za obvladovanje pandemije – nedavno so jo potrdile druge države, za katero se zdi, da so dosegle vrhunec izbruha koronavirusa – je prepoznavanje, izolacija in zdravljenje ljudi, ki so okuženi, pošiljanje nabora virov na najbolj prizadeta mesta in pridobivanje časa za omilitvene ukrepe. Vsi ustrezni načrti predvidevajo močno zvezno vlogo pri podpori državnim in lokalnim odzivom.

Trump je na različne načine izrecno prezrl ta uveljavljen načrt. Še naprej išče lahek izhod – neobstoječe cepivo in čudežno izginotje virusa. Njegova uprava izdaja domiselne številke o razpoložljivosti testov. Trump se odpoveduje mednarodnemu sodelovanju in vztraja, da se Covid-19 v resnici imenuje »virus Wuhan« oziroma »kitajski virus«. Zaničuje znanstvenike in stroko. Se maščuje guvernerjem, ki ga ne podpirajo … Od Trumpa ni bilo moč pričakovati, da bo povedal resnico. Toda kot predsednik, bi verjetno lahko naredil več, kot je.

Kaj se dogaja medtem ko …

Medtem ko se Trump pretvarja, da je vse pod kontrolo, države prevzemajo vodstvo med nacionalno katastrofo, zvezna agencija za upravljanje izrednih razmer in vojska pa tiho premikata medicinsko premoženje v predhodno določena območja, ki temeljijo na dolgoletnih načelih upravljanja nujnih primerov, za katera ni potrebno nobeno dovoljenje predsednika.

Še več Trump posega po dvomljivih pravnih sredstvih, zasebni laboratoriji kažejo znake izjemnega napredka tako pri zmogljivostih za testiranje, respiratorjih, kot pri prihodnjem zdravljenju.

In medtem ko Trump vodi tiskovne konference, katerih očitni namen je pritegniti pozornost nase, se države obračajo na guvernerja New Yorka, Andrewa Cuomo, katerega vsakodnevna poročila o položaju poudarjajo nujnost ukrepanja javnosti.

Trumpove nedosledne izjave o Covid-19 prav tako niso v pomoč pri tem, da bi ljudje grožnjo zdravju jemali resno. Od začetka je prikrival dejansko širjenje virusa, medije označil z lažnivci ter iz tedna v teden spreminja svoje stališče in izjave.

Zadnje stališče predsednika

Na začetku se je Trump osredotočil na virus. »Znebimo se virusa,« je dejal. Nato je 16. marca napovedal 15-dnevni načrt za upočasnitev širjenja koronavirusa. Takrat je bilo v ZDA več kot 3000 potrjenih primerov virusa in več kot 60 smrti.

Skoraj čez noč se je življenje Američanov spremenilo. Šole in restavracije so se zaprle. Veliko ljudi je začelo delati od doma, a več kot 3 milijone jih je hitro izgubilo službo. Anksioznost je zaradi naraščanja števila umrlih in števila bolnikov, ki so preplavili bolnišnice – naraščala.

Predsedniku, ki je pred dobrim mesecem napovedoval čudež, zaradi katerega bo virus izginil, so bile predstavljene kataklizmične številke, da bi lahko 2,2 milijona Američanov umrlo, če ne začne ukrepati takoj.

Trump je še pretekli teden pošiljal mešane signale o tveganjih in o tem, kako dolgo bodo Američani morali ostati v samoizolaciji. Toda v nedeljo je zavzel novo stališče in do 30. aprila razširil stroge smernice za socialno distanciranje. Dr. Anthony Fauci, dolgoletni direktor Nacionalnega inštituta za alergije in nalezljive bolezni in novi predsednikov svetovalec, je namreč pred tem javno ocenil, da bi od Covid-19 lahko umrlo od 100.000 do 200.000 ljudi v ZDA – tudi z agresivnimi ukrepi za ublažitev.

»Današnje številke niso jutrišnje številke in medicinski strokovnjaki se morajo veliko naučiti o obnašanju tega novega koronavirusa. Način delovanja na eni lokaciji ni zagotovilo, da bo enako deloval tudi na drugem,« je dejal dr. Fauci.

Trump je odločitev za izdajo smernic označil za eno najtežjih odločitev, kar jih kdaj sprejel in končno nehal omenjati veliko noč, ki je bila do nedavnega po njegovo točka, ko bo spet vse v normalnem stanju.

Podpredsednik Pence, ki vodi delovno skupino za koronavirus Bele hiše, je dejal, da bo odločitev o nadaljnjem ukrepanju temeljila na podatkih, država pa se bo znova odprla le po odsekih, ko bo to mogoče storiti odgovorno.

Kakšne bodo posledice?

Vse več ekonomistov opozarja na recesijo v ZDA, Evropi in po vsem svetu, saj ukrepi za zajezitev koronavirusa zaustavijo celotne sektorje svetovnega gospodarstva. Mnogi so hitrost in resnost primerjali tudi z Veliko depresijo, ki se je začela leta 1929.

Recesijo tradicionalno opredeljujemo kot dve zaporedni četrtini ali šest zaporednih mesecev negativne gospodarske rasti. V ZDA pa Nacionalni urad za ekonomska raziskovanja (NBER) recesijo opredeljuje kot »pomemben padec gospodarske aktivnosti, ki se širi po gospodarstvu in traja več kot nekaj mesecev, običajno je viden v realnem BDP, realnem dohodku, zaposlovanju, industrijskih proizvodnja in veleprodajna prodaja«.

Za »depresijo v gospodarstvu« ni postavljene definicije, toda ko se država sooči z daljšim gospodarskim nazadovanjem, ki se meri v letih in ne v četrtinah – potem smo lahko prepričani, da doživlja depresijo. Velika depresija se je na primer začela leta 1929 in trajala do leta 1939.

Prejšnji teden je Mednarodni denarni sklad dejal, da opaža negativno globalno rast v letošnjem letu, ki bo verjetno dolgotrajna in opozoril, da se soočamo z recesijo, ki je vsaj tako huda kot med svetovno finančno krizo – morda še hujša.

Nihče ne more zagotovo reči, kakšna bo prihodnost. Nekateri ekonomisti menijo, da bi se gospodarska aktivnost v drugi polovici letošnjega leta lahko povečala – odvisno od državnih spodbujevalnih paketov in trajanja karantene. Spet drugi napovedujejo recesijo, kot je še ni bilo.