Naprej na vsebino

Strah – največji zaviralec življenja

Človek velik del življenja preživi v strahu. Zanimivo je, da se to dogaja predvsem tistim, ki živijo v stanju blagostanja, preprosto povedano, tistim, ki jim nič ne manjka. Večino svojega življenja namreč preživimo v strahu, pred izgubo imetja, ko smo starejši se pridruži strah pred izgubo zdravja in končno tudi pred izgubo življenja. V ozadju omenjenih strahov se skriva največji strah, ki je strah pred izgubo ljubezni, predvsem po izgubi občutka, da bi bili ljubljeni.

Izoliranost v lasten svet povzroča strah

Vsi ti strahovi izvirajo iz dejstva, da človek živi zaprt v svojem svetu, v svojih zamislih, idejah, kjer sicer živi v iluzornem pričakovanju, da se mu bo življenje nekoč spremenilo na bolje. Vendar to bolj spominja na stil življenja Vladimirja in Estragona iz tragikomedije Čakajoč Godota, Samuela Becketa. Vse življenje sta namreč čakala »Godota«, rešitelja življenja po njunih zamislih, vendar »Godota« ni bilo. Njuno življenje je bilo kot avto v prostem teku, ki sicer brni, ne premakne se pa nikamor.

V podobnem položaju so se znašli apostoli, potem, ko je, proti vsem njihovim pričakovanjem, njihov vodnik in učitelj Jezus Kristus klavrno končal svoje življenje na križu. Ker so stavili vse upanje vanj in na lastna pričakovanja, ki naj bi jim jih uresničil, se je njihov svet povsem sesul. V sodobni govorici lahko rečemo, da so se znašli v globoki depresiji. V življenju apostolov je zavladal strah.

Napačna predstava Boga kot heroja

Apostoli so se depresivnem stanju znašli predvsem zato, ker niso v celoti poslušali Jezusovega oznanila, poleg tega so si predstavljali Jezusa kot heroja, ki bo s svojim mogočnim nastopom pokoril vse, ki delajo na svetu kakršno koli krivico. To je skušnjava, ki je aktualna v vsakem času, tudi danes.

Kolikokrat smo že kar pokali od jeze, ko smo spremljali različno trpljenje in preizkušnje v različnih delih sveta in se jezili, zakaj Bog ne poseže in ne naredi reda. Še bolj smo bili razočarani, če se je nam v življenju zgodila kakšna krivica ali smo doživeli hud neuspeh, mogoče nas je zadela celo huda bolezen, morda smo doživeli celo smrt najdražje osebe; ob vsem tem smo pričakovali, da bo posegel Bog in bo čudežno  uredil stvari po naših zamislih.

Vsi našteti primeri in naša pričakovanja, so pokazatelj, da ne razumemo, kaj je pravzaprav Božje bistvo in njegova vloga v našem življenju. Ob tem bodimo potolaženi, saj tega niso razumeli niti apostoli, čeprav so bili Jezusovi najožji sodelavci.

V središču Jezusovega oznanila je trpljenje, smrt in vstajenje

Jezus je apostolom, ves čas svojega javnega delovanja, govoril, da je njegov končni cilj Jeruzalem, kjer bo trpel, umrl in tretji dan vstal od mrtvih. Sinoptični evangeliji (Matej, Marko, Luka), o tem trikrat poročajo. Število tri je simbolično, kar pomeni, da jim je Jezus to govoril vedno, se pravi, da je bilo to središče njegovega oznanila.

Iz reakcije apostolov, ko so v trenutku Jezusove aretacije, praktično vsi zbežali, je razvidno, da tega oznanila enostavno niso slišali v celoti. Slišali so samo, da bo trpel in, niso pa slišali, da bo na koncu premagal smrt. Zato so se, potem, ko je bil Jezus križan, skrili in se zaklenili, ker jih je bilo strah, da ne bi enaka usoda doletela tudi njih.

Gospod prinaša mir v srca ljudi

V strah in negotovost apostolov vstopi Jezus, ki je, tako kot je napovedal, tretji dan vstal od mrtvih. Jezus je vstopil v njihovo »temno noč« življenja in jih opogumil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,19).

V evangeljskem odlomku (Jn 20,19–31), ki ga poslušamo na 2. velikonočno nedeljo, se te Jezusove besede ponovijo trikrat, kar zopet pomeni, da je osrednje sporočilo vstalega Kristusa mir. To ni mir, ki ga razumemo, kot odsotnost zunanjega hrupa ali celo odsotnost vojne, ampak je tisti mir, ki se naseli v človeku, potem, ko izgine strah iz njegove notranjosti. Bistveni razlog za strah v človeku je osamljenost, kot posledica ne-ljubljenosti. Osamljenost v največji meri povzroča greh, ki človeka ločuje od Boga, ki je izvir ljubezni.

Človek začne živeti takrat, ko se začne veseliti

Evangelist Janez poroča: »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 19,20). Sprejetje vstalega Kristusa v prvi vrsti pomeni, da strah, ki ubija, zamenja veselje, ki daje življenje. S tem, ko so učenci prepoznali in sprejeli Vstalega, so v prvi vrsti začeli živeti. Torej ni nujno, da človek živi, če mu delajo zgolj funkcije, ki ga ohranjajo pri življenju. Živi predvsem takrat, ko se njegovo srce resnično veseli.

Problem človeštva, ki sicer živi v materialnem izobilju, je v tem, ker ne živi, ampak životari. Ne živi zato, ker se ne zna veseliti. Starejši ljudje se še spominjajo, kako so bili veseli, če so kot otroci od koga prejeli kakšen sadež. Danes bi tisti, ki bi komu v dar poklonil jabolko, bil prej kot zahvale, deležen posmeha.

Zasičenost z materialnimi dobrinami in zadovoljevanje čustev ter strasti, sta pripeljala človeka do stanja otopelosti. Marsikdo danes sploh ne ve, kaj pomeni biti vesel, ampak veselje zamenjuje z veseljačenjem. Veseljačenje, v nasprotju z veseljem, v človeku pušča strah, negotovost in žalost. Človek ima lahko v lasti ves svet, vendar, če nima veselja v srcu, je največji revež.

Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

Če smo na velikonočni praznik strmeli v največji čudež vse svetovne zgodovine, v prazen grob, ki je znamenje Gospodovega vstajenja, na 2. velikonočno nedeljo v svojo sredo sprejemamo vstalega Kristusa. Ta nedelja se imenuje tudi bela nedelja.

Izraz bela nedelja izvira iz starokrščanskih časov. Včasih so namreč krščevali le na veliko noč in ob krstu so novokrščenci oblekli bela oblačila, v znamenje sprejema čistega Božjega življenja. Novokrščenci so potem ves teden vse do naslednje nedelje prihajali k bogoslužju v belih oblačilih.

Od leta 2000 se bela nedelja imenuje tudi nedelja Božjega usmiljenja, s čimer je še bolj poudarjeno, kaj pomeni za človeka sprejem Božjega življenja. Gospod je namreč umrl na križu zato, da bi uničil zlo vsega človeštva. H kopičenju zla prispeva vsak človek. Ker zlo izhaja iz človekovega srca, se želi Gospod usmiliti vsakega človeka in se naseliti v njegovem srcu.

Sprejeti vstajenje, pomeni, sprejeti življenje

Bog nam je ravno v svojem sinu Jezusu Kristusu pokazal, da njegov način delovanja ni herojski, ampak se popolnoma svobodno prepusti človeku. Če bi Jezus npr. stopil iz križa, v kar so ga celo njegovi ubijalci provocirali (Mt 27,40), bi pred vsem izpadel kot največji heroj. Vendar, tudi On dopusti, da ljudje naredijo z njim, kar hočejo. Zanj je bistveno, da človeka ljubi, ne glede na to, kakšen odnos ima človek do njega.

Kljub temu da bi si po pravni zakonodaji človek zaslužil kazen zaradi osebnega zla, se ga Gospod usmili in mu namesto zla prinaša v srce usmiljeno ljubezen. Sprejeti ljubezen, pomeni, sprejeti Gospodovo vstajenje, kjer je uničeno vsako zlo, ki povzroča v človeku strah. Kdor sprejeme vstalega Gospoda, lahko dokončno sprejeme vase polnost življenja.

Bog ne rešuje zunanje podobe sveta, ampak človekovo notranjost

Na ta način Bog ni nekdo, ki bi na zunaj reševal zunanje nepravilnosti v svetu, ampak prihaja izključno v človekovo notranjost. Po stvarjenju je namreč Bog svet zaupal v upravljanje človeku in mu pri tem podelil vso svobodo. Urejati zunanjo podobo sveta, bi pomenilo, da Bog s tem omejuje človekovo svobodo.

Zato za zlo na svetu ni na noben način odgovoren Bog, ampak je za zlo odgovoren izključno človek, ker lahko svobodno izbira med dobrim in zlim. Nenazadnje nam pogled na križ govori, da Bog spoštuje človekovo svobodo do te mere, da človek ubije celo Boga.

Zunanja podoba sveta je tako odvisna izključno od človeka in od njegovega odgovora na oznanilo o Gospodovem vstajenju. Vera v Gospodovo vstajenje ni v tem, da to dejstvo samo priznavamo. Če samo priznavamo vstajenje, še ni nujno, da ima kaj opraviti z našim življenjem. Če pa v moči krsta sprejemamo Gospodovo vstajenje, kot bistveni del našega življenja, potem naše življenje svobodno prepuščamo Gospodovi roki.

Človek, ki sprejme Boga, postane misijonar

V tem primeru človek dovoli Gospodu, da preoblikuje njegovo srce. To pomeni, da s sprejetjem Božjega življenja postanejo misli, besede in dejanja Božje. Božja volja postane moja volja. Kadar Gospodu dopustim, da vodi moje življenje, postanem hkrati pričevalec vstajenja in prinašalec življenja.

Samo človek, ki sprejme Boga, lahko postane misijonar, ker s svojim življenjem svetu razodeva Boga. Svet lahko postane drugačen, bolj Božji, v kolikor kristjani, kot občestvo razodevamo življenje, na način, ki ga je s krstom Bog zapečatil v naša srca. Kdor je krščen in pusti, da Bog deluje v njegovem življenju, pričuje, da v njegovem srcu ni prostora za strah, ampak je poln veselja, ki je sad Božje ljubezni.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice