Dr. Andrej Grebenc: Življenje v ZDA v času covida-19

Kar nekaj časa smo načrtovali pogovor z dr. Andrejem Grebencem, ki skupaj z ženo Marijo živi v ZDA. Nedavno pa je izbruhnila pandemija koronavirusa, ki je posebej močno prizadela prav to  svetovno gospodarsko velesilo.

To je bila dodatna spodbuda, da smo med velikonočnimi prazniki dr. Grebenca povabili, da nam odgovori na nekaj vprašanj. Seveda so bila najprej povezana s številnimi spremembami, ki jih je pandemija prinesla v ZDA, ob tem pa smo odprli tudi nekaj razvojno-ekonomskih tem, ki jih preučuje kot profesor na Sacred Heart University. Dr. Grebenc je doktoriral s področja inovacij. Preden je prišel v ZDA, je veliko let deloval v Bruslju, na različnih položajih se je ukvarjal z raziskovalno politiko EU, inovacijami, tehnologijami prihodnosti, umetno inteligenco in informacijskimi tehnologijami. Še posebej se je osredotočal na projekte v okviru programa Obzorje 2020.

Dr. Grebenc, nam lahko zaupate, kako vas je usoda zanesla v ZDA? Skupaj z ženo živite v bližini New Yorka, območja, ki ga je še posebej močno prizadela pandemija covida-19.

Z ženo sva se potem, ko sem končeval svojo poklicno pot, odločila, da se javiva za delo kot prostovoljca. Na mednarodnem srečanju v Italiji so naju vprašali, ali bi šla v ZDA, kjer bi sodelovala pri uvajanju odraslih v krščanstvo, kar sva že prej počela v Sloveniji in Belgiji. Pritrdila sva in tako pristala v bližini New Yorka.

Najprej sva delovala v semenišču, sedaj pa delujeva na župnijskem nivoju.

Kasneje sem se pridružil tudi univerzi Sacred Heart, kjer delam kot raziskovalec.

Kako se vam je v zadnjem mesecu, ko so tudi ZDA sprejele zelo drastične ukrepe za zajezitev pandemije, spremenilo življenje? Kako običajni ljudje sprejemajo te ukrepe ?

V začetku krize je življenje potekalo precej normalno. Kitajska je 31. decembra lani Svetovni zdravstveni organizaciji sporočila, da je izbruhnil nov virus, in ta je 30. januarja letos razglasila nevarnost širjenja virusa po vsem svetu. Potem ko so se pojavili prvi smrtni primeri, je administracija ZDA 31. januarja razglasila izredne zdravstvene razmere, predsednik pa prepoved prometa s Kitajsko in malo kasneje tudi z Evropsko unijo in Združenim kraljestvom. Svetovna zdravstvena organizacija je 11. marca razglasila pandemijo covida-19, predsednik ZDA pa 13. marca izredne nacionalne razmere zaradi covida-19. Začeli so veljati ukrepi vzdrževanja varne razdalje med ljudmi in omejevanje druženja. Guvernerji posameznih zveznih držav so za svoja področja sprejemali individualne ukrepe.

Kar se naše zvezne države Connecticut tiče, imamo zmerne ukrepe, čeprav smo v bližini New Yorka in veliko ljudi tam dela. Zato imamo zlasti v južnem delu zvezne države precej obolenj in tudi smrti. Sicer lahko gremo v trgovine in k zdravniku, opravimo lahko nujne zadeve in predvsem lahko gremo v parke in v naravo, vendar moramo upoštevati socialno razdaljo. Prireditev in športnih dogodkov ni, šole in univerze so zaprte, veliko ljudi dela od doma. Nastaja pa socialna kriza. Veliko je odpuščenih z dela. V družini naših prijateljev sta odpuščena mati in sin, učitelja, in drugi sin fizioterapevt. Brezposelnost je že ogromna. V New Yorku je hudo. Nekoč utripa polne ulice so strašljivo prazne, ljudje nosijo maske in upoštevajo stroga navodila župana. Restavracije in mala podjetja se zapirajo, življenje je zastalo. Socialne kuhinje ne zmorejo več slediti potrebam, ker je vedno več ljudi potrebnih pomoči.

Pripravljenost za pomoč je velika. Dnevno se pojavljajo nove iniciative, kako pomagati ljudem. Mladina organizira prostovoljsko pomoč z raznašanjem hrane na dom starejšim in onemoglim državljanom, glasbeniki izvajajo spletne koncerte, podjetja ponujajo brezplačne storitve po internetu.

V začetku krize so v ZDA primanjkovala zaščitna in medicinska sredstva. Medicinsko osebje je v začetku delalo brez zaščite in je bilo izpostavljeno virusu. Mnogi so zboleli. Težko je, vendar ljudje niso obupani. So pa previdni. V zadnjem času so vedno glasnejše zahteve po vrnitvi zaposlenih na delo.

Za ZDA velja krilatica, da lahko taki izzivi, kot je pandemija nepredvidljivega koronavirusa, zaradi ranljivosti njihovega zdravstvenega sistema povzročijo veliko težav in da se bo revščina povečala. Ali res velja za mnoge, ki so sedaj v bolnišnicah in bodo, hvala Bogu, bolezen preživeli, da jih po prihodu domov čaka plačilo visokih stroškov zdravljenja in jim grozi bankrot? Ni možnosti, da bi posredovala zvezna država in vnaprej napovedala, da bodo vsa ta zdravljenja plačana iz državnega proračuna?

Kar zadeva zdravstveno zavarovanje, je Amerika veliko za Evropo. Če nisi dovolj bogat, da bi sklenil zasebno zavarovanje, nastane velika težava. V Evropi je zdravstvena in druga solidarnost veliko večja kot v ZDA. Ker je večina obolelih starejših in torej upokojencev, je vsaj nekaterim od njih nekoliko lažje, če so vključeni v Obamov sistem javnega zdravstva. Običajno je zdravstveno zavarovanje v ZDA zasebno.

Nedavno tega so objavili, da je testiranje na okuženost s covidom-19 brezplačno. Samo testiranje. Zdravljenje pokrijejo zavarovalnice, vendar samo do okoli 80 %. Ostale stroške morajo kriti bolniki sami, razen če niso zavarovali tudi doplačila s posebno zavarovalno pogodbo. Problem je seveda nastal za ljudi z nizkimi dohodki, pa še velika večina teh ljudi je že ali pa še bo brezposelna. Samo v ilustracijo: zdravljenje covida-19 lahko stane med 20.000 in 40.000 dolarji. Za evropske in slovenske razmere nepojmljivo. Trenutno še ni slišati, da bi se na ravni zveznih držav ali federacije dogovarjali glede tega, da država plača stroške zdravljenja. Celoten nacionalni politični sistem se trenutno ukvarja s finančnimi nadomestili posameznikom, malim podjetjem pa tudi prizadetim gospodarskim panogam.

ZDA so letos tudi pred predsedniškimi volitvami. Znano je, da bo tekmec aktualnega predsednika Donalda Trumpa na strani demokratov Joe Biden. Če bi spremljali samo slovenske medije, ki so Trumpu v veliki večini dosledno nenaklonjeni, potem bi se dalo zaključiti, da se je tudi zaradi prepozne odločne reakcije svoje administracije proti koronavirusu pokazal za slabega voditelja in da ima zato manjše možnosti v volilni tekmi z Bidnom. Je ta ocena točna? Ali pa bo odločilno za zmago to, kako se bodo ZDA soočile z veliko gospodarsko recesijo, ki bo očitno sledila pandemiji?

Tudi sam sem kritičen do poročanja dopisnika RTV SLO v ZDA. Ne poroča nevtralno, njegovi komentarji so pristranski. Dopisnica Dela je, tako kot je treba, bolj nevtralna. Sam spremljam osrednje elektronske medije pa tudi spletne strani tiskanih medijev na obeh polih. Dejstvo je, da je resnica nekje vmes. Nekateri mediji in Demokratska stranka so bili zelo razočarani, ker je ta stranka leta 2016 izgubila na volitvah. To razočaranje človeško popolnoma razumem. Prekinile so se utečene povezave, v Republikansko stranko in v politiko je vstopil nekdo, ki ni imel političnih izkušenj in jim je z dominantnega položaja začel rušiti ustaljene povezave. Njegov slog vladanja je v stilu gesla »jaz in Amerika sva najboljša, nobena kritika na moj račun ni dovoljena, država je kot moje podjetje«. To je seveda moteče za establišment. Na drugi strani pa je ta podjetniška miselnost kar učinkovita: kar sem obljubil, sem izpolnil. Izpolnjujem svojo družbeno pogodbo. Ne glejte na moje vedenje.

Glede odziva ne samo ZDA, ampak večine držav na pandemijo pa naslednje, upam si trditi, razumno razmišljanje. Covid-19 je veliko presenečenje za vse. Pandemije niso vsakodnevni pojav, da bi ga obvladovali. Zato je treba upoštevati faktor presenečenja in negotovosti. To je klasičen primer odločanja ob pomanjkanju informacij.

V času, ko razvijam nov model za covid-19, sem pogledal na spletno stran Svetovne zdravstvene organizacije oziroma WHO in lahko bi ocenil, da je bilo sosledje njihovih aktivnosti ustrezno. Vprašanje, ki si ga lahko v luči najnovejših informacij postavimo, je, ali so kitajski organi ustrezno ukrepali in ali morda niso hoteli zamolčati in prikriti novega virusa. Ključni zdravnik, ki je virus odkril, je za posledicami virusa umrl, druga ključna zdravnica je izginila. Iz sosledja dogodkov je razvidno, da sta predsednik ZDA oziroma njegova administracija ukrepala en dan potem, ko je WHO razglasila pandemijo. Pred tem je namreč tudi WHO razglašala, da ni nevarnosti za epidemijo oziroma pandemijo. Večina držav je to upoštevala. Potem sta se dogodili Južna Koreja in Italija in kriza je bila tu. Ni bilo jasno, kakšna je inkubacijska doba covida-19 in kako hitro se širi. Šele naraščanje števila smrtnih žrtev je vzbudilo pozornost nacionalnih institucij javnega zdravja, ministrstev za zdravje in nato vlad. Po moje ne moremo nikogar obtožiti malomarnosti zaradi neukrepanja. Upoštevati je treba, da so glavne informacije pritekale prek istih institucij, ki bi služile v vsaki vladi, bistveno število okužb pa se je dogodilo in razširilo že v času inkubacije covida-19. Samo pohvalimo lahko tiste vlade, ki so bolj smelo uresničile ukrepe, zlasti obvezno vzdrževanje razdalje med ljudmi. Za materialne ukrepe veljajo seveda nekoliko drugačni vatli. Pokazalo se je, da imajo različne države na zalogi različen odstotek nujnih tehničnih sredstev glede na število prebivalcev. Nenadna rast povpraševanja po tehničnih sredstvih je ustvarila krizo pri dobavi in posledično njihovo pomanjkanje. ZDA so se na tem področju pokazale izrazito nepripravljene. Zvezne države niso imele skoraj nobenih rezerv, čeprav bi jih morale imeti. Federacija namreč za to ni zadolžena, je pa intenzivno pomagala pri aktiviranju lastnih proizvodnih potencialov in je sprejela mednarodno pomoč – kar ni v ameriški mentaliteti. Beli hiši in predsedniku je treba dati tu priznanje, čeprav so bile obljube prenapihnjene in neresnične ali vsaj netočne. To je guvernerjem zveznih držav povzročalo težave. Ko je podjetje, ki je obljubilo določeno količino proizvodnje, potrdilo svojo obveznost, je predsednik to že objavil kot dobavljeno. Logistika dobav je izjemno zapletena za tako veliko državo, katere potrebe so dnevno naraščale na osnovi modelov, ki ne morejo napovedovati števila okuženih, števila hospitalizacij in števila mrtvih, ker parametri za modele novih epidemij nikakor ne morejo biti znani vnaprej, ampak šele post festum. Zato razvijam nov model, ki bo upošteval tudi plato in znižanje števila primerov, kar je svetovna novost.

Mislim, da bi vsaka vlada, ne glede na njeno politično barvo, reagirala precej podobno. Treba pa je priznati, da je odločno in zgodnje ukrepanje bistveno pripomoglo k nerazširjanju covida-19. Izračunal sem, da bi lahko bilo ob nekem povprečnem številu dnevnih stikov v 15 do 30 dneh v celotnih ZDA okuženih vseh 319 milijonov Američanov, če bi bila nagnjenost k okužbi in število stikov 100-odstotna. Na srečo sta bila število stikov in nagnjenost k okužbi veliko pod 100 odstotki.

Ameriška družba je glede volitev 3. novembra letos seveda razdeljena. Mediji in javno mnenje priznavajo, da je covid-19 v ozadje potisnil demokratske primarne volitve in zasenčil demokratskega kandidata Bidna. Medijsko je zdajšnji predsednik neprimerno bolj izpostavljen v dobrem in slabem. Ta trenutek ni moč ugotoviti, kam se bo tehtnica na volitvah 3. novembra nagnila.

Osebnostno označujejo sedanjega predsednika za močnejšega in bolj energičnega, precej medijev mu očita laži in zavajanja. Biden ima zlasti med demokrati in nebelim prebivalstvom velik ugled kot bivši podpredsednik, zatika pa se pri njegovem zdravstvenem stanju. Njegova vitalnost ni ravno na najvišji ravni in vidne so težave z njegovim govorjenjem. Če se bo to njegovo stanje poslabšalo, bo sedanji predsednik gotovo ostal v Beli hiši še en mandat. Aktivnosti v zvezi s finančno pomočjo države prebivalstvu, ki jih je začel, mu gredo seveda v prid.

Dr. Grebenc, zavzemate se za kapitalizem s človeškim obrazom; lahko bi rekli za dobri »stari« model socialno tržnega gospodarstva z odgovornim odnosom do okolja in družbe kot celote. Kako iz te perspektive gledate na ameriški, če smemo uporabiti besedo »divji« model kapitalizma? Ne nazadnje gre za visoko razvito družbo z najboljšimi tehnološkimi, razvojnimi in inovativnimi programi.

Ne zavzemam se ravno za kapitalizem. Tudi ta ima slabe strani, samo drugačne od socializma.

Socialno tržno gospodarstvo mi je seveda bližje.

Če me že vprašate, bi rad poudaril, da sta Slovenija in Evropa – Amerika. Izkusil sem Evropo v Sloveniji, bivši Jugoslaviji, Nemčiji, Avstriji, Luksemburgu, Španiji in Belgiji, prepotoval večino evropskih držav in to lahko z gotovostjo trdim.

Evropski socialni modeli so neprimerno boljši od ameriških. Amerika je zaradi zgodovine svojega nastanka to, kar je: velika država in velika ekonomija z relativno malo gospodarsko-poslovne pa tudi osebne regulative. To je po eni strani prednost, po drugi slabost.

Ko so Evropejci naseljevali Ameriko, ni bilo nobenega socialnega omrežja in državnih institucij. Ljudje, ki so naseljevali Ameriko, so tveganje vzeli v zakup in jim je tveganje ostalo v krvi.

Pri tako veliki naciji je uspeh ob vložitvi velikega napora tako rekoč zagotovljen. Če ti propade posel, lahko začneš z novim, nihče te ne bo gledal postrani. Majhne ekonomije, kot sta na primer slovenska in luksemburška, so bolj občutljive na osebni uspeh oziroma neuspeh posameznika. Tu je tudi težje uspeti z inovativnimi idejami. Prav ta svoboda in tveganje, pa seveda model, ko primarni tehnološki napredek podpira država prek vojaških in administrativnih potreb, so porok ameriškega napredka. Evropa je tehnološko na ravni ZDA, včasih celo pred njo, ovira pa jo razdrobljenost. Nemčija na primer ne bo dopustila bistvenega tehnološkega preboja drugi državi, ne da bi tudi sama razvila svoje tehnologije. S svojim potencialom bo zlahka prehitela recimo Dansko ali Španijo.

Američane pa je treba pohvaliti za njihovo donatorstvo. Je zelo razvito in veliko bogatih ljudi zaradi davčnih olajšav ustanavlja fundacije, ki potem financirajo raziskovanje in podpirajo družbene aktivnosti. Pa tudi posamezniki precej donirajo za razne potrebe.

Zasledili smo, da izražate naklonjenost do univerzalnega temeljnega dohodka. Toda vedno s poudarkom, da samo ob predpogoju, da se oblikuje oziroma »izumi« tak ekonomsko-socialni model, ki bo podlaga njegove ekonomske vzdržnosti. Lahko poveste kaj več o tem? Tudi zato, ker številne vlade po svetu kot enega od začasnih orodij soočenja z gospodarsko in socialno krizo po zaključku pandemije ali celo za neko obdobje v času pandemije razmišljajo o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka.

Glede univerzalnega temeljnega dohodka sem še previden. Ideja je dobra, njeni učinki pa so neznani. Kolikor vem, je Finska izvedla pilotski projekt na relativno majhnem vzorcu.

Kje vidim največjo moč univerzalnega temeljnega dohodka? V slabljenju divjega kapitalizma, ki se razrašča predvsem v ekonomsko manj razvitih družbah. Plača delavca bi bila sicer manjša, bi pa zato prejemal univerzalni temeljni dohodek in bi imel zagotovljen vsaj neki življenjski mínimum. Trenutno vidim moč tega modela v tem, da bi lahko izkoriščani delavec izkoriščevalcu takoj dal odpoved in iskal novo delo. Pomembni so tudi odnosi. Če niso ustrezni, bi lahko sledila takojšnja odpoved s strani delavca. Poštenim delodajalcem se seveda ni treba bati velike fluktuacije, če so odnosi v podjetju urejeni in spoštljivi ter plačilo in nagrajevanje ustrezna. Je pa ta model precej obremenjujoč za državo in vprašanje je, ali se ne bi stopnje obdavčitve povečale. Mislim, da potrebujemo več študij in pilotskih projektov. Neko švedsko podjetje je skrajšalo delovni čas na 6 ur s ciljem ohraniti isto raven proizvodnje. Poročajo, da so uspešni. Elektronsko pošto preverjajo dva- ali trikrat dnevno, vmes ne odgovarjajo nanjo. Zanimivo, ljudje so bolj zadovoljni s svojim življenjem.

Ste številna družina, z ženo sta podarila življenje sedmim otrokom. Radi ste z mladimi, pomagate jim pri njihovih načrtih, da bi del ali celoten študij opravili v tujini. Kakšne so realne možnosti, da bi mladi ambiciozni Slovenci, ki študirajo doma, del študija nadaljevali na vaši oziroma na kateri drugi univerzi v ZDA?

Bivanje, delo ali študij v tujini odpirajo obzorja duha. Vsekakor to priporočam mladim, če imajo to možnost, ali pa naj si jo organizirajo. Samo trije od najinih otrok so vsaj deloma študirali v tujini.

Hči študira na isti univerzi, kjer sem profesor. Ni največja in najbolj znana univerza, je pa zelo mednarodno vpeta. Študentje prihajajo iz vsega sveta. Obiskujejo nas delegacije iz Indije, Kitajske, arabskega sveta.

Mladim pa vsekakor priporočam, da se po končanem študijo vrnejo v Slovenijo, kot sta se moja sinova. S svojim znanjem bodo lahko vsekakor pripomogli k razvoju Slovenije. Delodajalcem pa priporočam, da ustrezno izkoristijo to znanje in take sodelavce ustrezno nagradijo, da se ne bo dogajalo tako, kot se je Slovenki z doktoratom, ki je sodelovala pri projektu Obzorje 2020 in ji je delodajalec že dal vedeti, da je preveč izobražena za njihovo okolje in se je čutil zaradi nje ogrožen.

Tudi država mora narediti svoje in nehati z manipulacijami. Kolikor mi je znano, če ni res, se opravičujem, še vedno velja pravni akt bivše ministrice Maje Makovec-Brenčič, ki dovoljuje, da se matura in uspehi spričeval na Evropski šoli, ki je sestavni del slovenskega šolskega sistema, obravnavajo drugače kot v slovenskih srednjih šolah. Vse pripombe staršev v postopku usklajevanja je pravnica, ne šolniki, brutalno zavrnila, razen ene ali dveh minornih. To seveda sili maturante na tuje univerze in zaradi takih krivic zato ostanejo v tujini. Škoda.

Kako bo v prihodnje s šolanjem na naši univerzi za tuje študente, ne vem. Trenutno je možen na naši univerzi celoten študij. Moje prizadevanje, da bi omogočili polletno ali enoletno izmenjavo študentov v obe smeri, še ni rodilo uspeha zaradi licenc, ki jih univerza pridobiva na nacionalni ravni.

Zaradi covida-19 imamo izpad prihodkov na kampusu. Univerze v ZDA se pripravljajo na upad števila študentov. Pričakujemo, da bo na osnovi izkušenj z učenjem na daljavo v času krize zaradi covida-19 število univerz s študijem na daljavo naraslo.

Del izobraževanja v tujini bi moral biti tudi pogoj za nekatera ključna delovna mesta v javni upravi in javnih službah, še zlasti tam, kjer lahko pride do zlorab ali popačenja javnega namena.

Tako bi po moje za vse ključne položaje v slovenskem sodstvu morali imeti v razpisnih pogojih določeno, da morajo imeti kandidati opravljen magisterij ali doktorat na kakovostni mednarodni pravni univerzi, ki je na frontni črti raziskav. Marsikaj bi se lahko naučili od pogojev za napredovanje univerzitetnih učiteljev v Sloveniji, ki morajo za napredovanje v naziv opraviti mednarodno izmenjavo.

Dr. Grebenc, v zadnjem času smo slišali veliko različnih ocen o dejavnosti katoličanov v ZDA. Še posebej zato, ker je šla ameriška Cerkev skozi različne težke preizkušnje. Sedaj je pred velikim izzivom, kot tudi številne krajevne Cerkve po Evropi, zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev. Kako vi na osebni in občestveni ravni doživljate krščanstvo in katolištvo v ZDA?

Najprej je treba razumeti, kaj pomeni krščanstvo v ZDA. Obstaja okoli 30.000 različnih krščanskih denominacij oziroma cerkva, kar predstavlja erozijo. Katoličani so največja krščanska denominacija, sledijo ji baptisti. Vse cerkve imajo problem z upadanjem števila vernikov. Amerika je tudi zibelka nove oblike cerkva, tako imenovanih  »mega cerkva«. Te so večinoma bolj podobne rokovskim koncertom, saj je glasba osrednji del bogoslužja. Sledi običajno še zelo dobra pridiga in nato druženje po bogoslužju.

Katoliška cerkev v ZDA ima iste težave. Mladih in mlajših zakoncev skoraj ni več v cerkve tam, kjer je bogoslužje zelo klasično in ni drugih aktivnosti. Naj povem, da z ženo in prijatelji že več kot dve leti poskušamo prenesti metodo majhnih krščanskih občestev v ameriške župnije, pa ni posluha, kljub podpori lokalnega škofa. Kaže, da se bo to jesen odprla nova župnija. Posledice pandemije še niso jasne, toda kot kaže, bo upad le še narasel. Problem vernikov je pomanjkanje osebnega izkustva z Bogom. To ni težava samo v ZDA, z ženo sva to opazila tudi v določenih delih Španije, v Belgiji in v Sloveniji.

Katoliška cerkev v ZDA ima po moje še eno težavo: precejšen del je zelo tradicionalističen in teži k teologiji in praksi papeža Pija XII., drugi del je v skladu z 2. vatikanskim koncilom, tretji del, katerega vpliv pa, kot kaže, raste, je liberalistično usmerjen. Največja težava so finance in seveda spolne zlorabe. Cerkev mora zato plačevati milijone. Nekatere škofije so razglasile stečaj.

Pa tudi med protestantskimi cerkvami ni glede spolnih zlorab kaj bolje. V baptističnih cerkvah na jugu ZDA so ugotovili 380 spolnih zlorab, pa so tam pastorji poročeni.

V ZDA se tudi v Cerkvi skoraj vse plača. Tajniki, zborovodje, učitelji verouka prejemajo plačo. Niso sicer polno zaposleni, za delno zaposlitev pa se odvaja za socialno zavarovanje in prispevke. Brez spremembe tega modela, brez zagona evangelizacije in pričevanja bo zelo težko. Bogatejše župnije imajo seveda programe za mlade, za mlajše zakonce, družine itd. Tam je resnično upanje. Kjer je župnija razdeljena na več manjših skupin, kot je to precej razvito v nekaterih delih zvezne države New Jersey, je bolje. Je pa izražanje vere zelo prisotno v javnosti. Na televiziji, na cesti, v trgovini, v politiki, v javnosti ljudje povedo, da molijo. Bog vas blagoslovi je vsakdanji pozdrav. Parlament ima celo svojega kaplana in pred pomembnimi odločitvami molijo. Predsednik je zastavil svojo besedo za svobodo veroizpovedi tudi v javnem šolstvu, ker v nekaterih šolah ni bilo dovoljeno izražati vernosti.

Delamo postopoma, molimo za ljudi, vzpostavljamo stike z odraslimi, z ženo sodelujeva v majhnih skupinah za novo evangelizacijo (Neokatehumenske in druge skupine). Trenutno z ženo raziskujeva in piševa priročnik za tečaj za uvajanje odraslih v krščanstvo s poudarkom, kako vzpostaviti osebni stik z Bogom.

Letošnja Velika noč je bila za veliko večino kristjanov po vsem svetu prav posebna. Najbolj jo je zaznamoval blagoslov papeža Frančiška na praznem trgu Svetega Petra v Rimu. Novo veljavo in priložnost pa je dobila dimenzija osebnega, poglobljenega praznovanja.

Spoštovani Andrej, kakšno je vaše velikonočno voščilo našim bralcem iz daljne Amerike? In ostanite zdravi.

Malo zamujam s svojim voščilom, ampak Velika noč ni neki dogodek, je čas vstajenja, ki traja do Binkošti.

Letos smo Veliko noč praznovali na poseben način. Ker so vsa bogoslužja v cerkvah prepovedana, smo praznovali tako kot prvi kristjani – po domovih.

K hišnemu bogoslužju smo povabili tudi stanovalke v naši hiši. Odzvala se je ena. Imeli smo velikonočno vigilijo, ki smo jo začeli ob 23. uri in je trajala do 2. ure zjutraj. Nato smo eno uro imeli še agape.

Bogoslužje z berili in molitvami iz misala sem kot oče vodil jaz. Žena je vodila lučernarij -prižiganje velikonočne sveče, hči je pela psalme, v vsako berilo je nekdo naredil kratek uvod, da so se nam odprla ušesa za poslušanje. Vmes smo molili in v zadnjem delu smo imeli obhajilo.

Enkraten dogodek, poln upanja in veselja ter pričakovanja vstajenja …

Manjkal pa nam je duhovnik in posvetilne besede za Kristusovo telo in kri.

Slovencem v domovini in po svetu želim blagoslovljen in upanja poln velikonočni čas. Naj vam bo ta »ječa«, v kateri se nahajamo, v spodbudo, da se oklenete in zaupate Kristusu, vašemu  odrešeniku, in se vprašate, kakšno je njegovo sporočilo glede koronavirusa za nas. Pogum in veselje, Kristus je resnično vstal, aleluja.