Naprej na vsebino

Praznik dela, ko delo ni več vrednota

Vrednote se z vsako novo generacijo spreminjajo, dopolnjujejo in pozabljajo. Tako sem bila jaz še vzgojena v duhu, da je delo vrednota in da »kdor ne dela, naj ne jé«, zdajšnje generacije pa izhajajo čisto iz drugega zornega kota. In nedavno je še veljalo, da kdor ne dela, je lenuh, kdor pa je našel drugačen način do hitrega dobička, pa prevarant, zdaj pa se je to bistveno spremenilo. Višina denarne socialne pomoči in ostali socialni transferji v primerjavi z minimalno plačo ljudi v bistvu silijo v to, da raje izbirajo ne-delo. To potrjuje že samo dejstvo, da nekdo, ki ima štirideset let delovne dobe, je bil vedno pošten in delaven, dobi nižjo pokojnino kot nekdo, ki nikoli ni delal, saj je slednji upravičen tudi do socialne podpore, varstvenega dodatka in še česa in v življenju razen tega, da se je preživljal s socialnimi transferji, ni ustvaril, ni naredil nič. Zato je te dni praznovati praznik dela zelo ironično, a saj se je pomen že davno izgubil in so v ospredju le zabava in nepredstavljive količine alkohola.

Zgodovina govori o boju za delavske pravice

Prvi boj za delavske pravice je treba pogledati v luči takratnega družbenega dogajanja, ko delavec ni imel pravic, ko so bili delavci sužnji in so delali po cele dneve. Leta 1886 so se delavci na 1. maj podali na ulice in pričeli splošno stavko – z jasnim sporočilom, da zahtevajo več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delovnik, ki naj bi bil uveden ravno na prvi maj.

4. maja so se nezadovoljni delavci ponovno podali na ulice, kjer je po sprva mirnem protestu pred policijsko četo eksplodirala bomba in ubila osem policistov. Policisti so se odzvali, število žrtev boja se je ustavilo pri številki 11. A cilj je bil dosežen, pravica do 8-urnega delovnika je bila uveljavljena. Od takrat dalje se 1. maj – praznik dela po svetu praznuje različno, vsaka politična ureditev je dodala nekaj svojega in prazniku dala svoj pomen. Cerkev je med drugim prvi maj razglasila za dan Svetega Jožefa Delavca. Na Slovenskem pa že desetletja na večer pred prvim majem gorijo kresovi in prvi maj zaznamujejo rdeči naglji.

Smo postali pomehkuženi, ali je današnje delo res napornejše?

Delo v človeku prebudi občutek vrednosti

Denar je sveta vladar in do njega običajno pridemo z delom. Ravno z delom in plačilom zanj lahko posameznik poskrbi zase. V ozadju tega dela je poleg zaslužka tudi občutek sposobnosti, pomembnosti in varnosti. Delo namreč ohranja smisel življenja. Žal pa se v zadnjih letih občutek varnosti in pomembnosti enači z višino plačila. Nehote se s tem delo razvrednoti.

Ob tem si moramo priznati, da je težava veliko širša, kot si to znamo predstavljati, in razmišljanje v smeri »v Jugoslaviji nam je šlo boljše« je treba spremeniti in delo pogledati v luči konkretnega obdobja – tako Jugoslavije kot sedanjega trenutka.

V času Jugoslavije je delo dejansko potekalo le osem ur. Ljudje so službe dobili z lahkoto, oni ta leni pač niso delali in so iskali načine, kako ne delati. A tudi takrat je bilo ogromno ljudi, ki so opravljali dve ali tri službe, ali pa so hkrati sprejemali več nadurnega dela, ter tudi invalidov, ki so bili nezaposljivi, a se o tem ni govorilo, ker se ni smelo. Le zakaj je bil Goli otok? Na splošno je bilo časa za družino bistveno več. Nihče se ni ukvarjal s tem, ali so trgovine odprte ob nedeljah in zakaj so ob sobotah odprte le do 12. ure. Nakupi v trgovinah so bili premišljeni, saj so se ljudje zavedali, da ni moč vsega kupiti, nič ni bilo samoumevno in tisto, kar je bilo narejeno z lastnimi rokami, je bilo cenjeno. Skoraj ob vsakem bloku je bil vrt, njiva, kjer so si ljudje posadili nekaj zelenjave. Poznali so le sezonsko sadje in zelenjavo in kupovali so domače meso, pri lokalnem kmetu. Podobno je bilo z mlekom in jajci. V mestu je bil en albanski sladoledar, ki je prodajal le okuse vanilije, čokolade, jagode in najbolj naprednih še okusa rum punč in stračatela.

Danes je pa moč kupiti vse, samo zdravja, sreče in iskrene ljubezni ne. 8-urni delovnik poznajo le redki, delovne razmere so prevečkrat nemogoče, plačilo … vse prej kot ustrezno, če ga delavec sploh dobi. Dodana vrednost na delavca se že leta ni spremenila, nadure se redko kje še plačujejo, o višini dostojnega plačila pa se ljudje raje kregajo po spletu in si med seboj dokazujejo, kdo lahko preživi z manj. Delavec je ponovno postal suženj, ponižan, izdan in razvrednoten. Tisto, kar naredi, ni več cenjeno in je samoumevno. Opravljeno delo se razvrednoti s kritikam in zahtevami po še. Pohvala in nagrada sta postali le besedi v knjigah o uspešnem vodenju podjetja. Žalostno pa je, da so delavci med seboj postali kot volkovi drug proti drugemu. Seveda ni povsod tako, še so redki delodajalci, ki jim je jasno, da bo le z zadovoljnim delavcem njegovo podjetje rastlo, se razvijalo in kovalo uspehe, dobiček. V večini primerov pa je delo razvrednoteno in delavec prevečkrat sliši, da je lahko srečen, da sploh lahko dela. Žal je pomen dela vržen na bistveno nižjo raven, kot je bilo to pred protestom 1886.

Svoje pa opravijo še socialni transferji, ki nagrajujejo ne-delo. Kot že omenjeno, so ljudje postavljeni v situacijo, ko morajo izbirati med ne-delom, ki je finančno ugodnejše, in delom, ki predpostavlja še dodatno delo, če želijo preživeti, ali revščino. Za nekaj evrov razlike, dostikrat tudi v plus, je v primeru izbire ne-dela družina skupaj, sicer z eno etiketo, a vendar živijo veliko bolje, kot če bi starša delala in bi bila pod stresom ter bi otroke videla le zvečer in ob vikendih.

Letošnji prvi maj sicer v večini poteka brez tradicionalnih pohodov, golaža in piva ter načeloma včeraj niso goreli kresovi, a se nam žal zaradi koronavirusa obetajo drugačni časi. Delo vsekakor ne bo pridobilo na tem, da bi postalo vrednota, ampak bo postalo najbolj iskan pojem, ki omogoča ljudem zaslužek. Lahko si zatiskamo oči, da je koronakriza mimo in da bo v prihodnje boljše, ter se poigravamo z idejo, kam letos na dopust, a če bomo tisti nesrečni koeficient okuženih dvignili nad 1,5 in bomo morali ponovno zaustaviti javno življenje, lahko pozabite na socialne transferje, temeljni dohodek in nadomestila. Slovenija se je že zdaj zadolžila prek svojih realnih sposobnosti in jasno je, da nas septembra čaka nov val koronavirusa, ki ga bomo mogoče zmogli, a še enega v vmesnem času pa ne.

Mogoče se vam danes prileže piknik pri prijatelju, »skupinska rekreacija« (berite protesti) in skupinski »slučajen« obisk tradicionalnih pohodov, a ravno te dejavnosti so tiste, ki bodo imele zgodovinski pomen – zrušile bodo slovensko finančno strukturo. Kdo bo tisti, ki bo na koncu potegnil krajši konec, pa je tako jasno.

1
Komentarji

avatar
1 Comment threads
0 Thread replies
0 Followers
 
Most reacted comment
Hottest comment thread
1 Comment authors
Anja Recent comment authors
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o
Anja
Guest
Anja

Odlično napisano.

Poklici

Podjetje – kaj je dobro vedeti pred ustanovitvijo?

Imeti podjetje je verjetno želja marsikaterega posameznika. Toda eno plat predstavlja, ko to gledamo v različnih filmih in si naredimo...

Prijava na e-novice