Naprej na vsebino

Šmarnice – najbolj razširjena krščanska pobožnost

Ves mesec maj skoraj po vsem svetu poteka šmarnična pobožnost. Mesec maj je že praktično od vsega začetka krščanstva posvečen Mariji. Majska pobožnost je namreč nadomestila poganski kult plodnosti, kjer so bile v ospredju grške in rimske boginje. Poganski kulti so bili navadno povezani z obredjem, v katerega je bila vključena spolnost, zato je krščanstvo z uvajanjem Marijinega češčenja takšno prakso na prefinjen način odpravilo.

Papež Pij VII. je potrdil šmarnično pobožnost

O šmarnični pobožnosti v današnji obliki lahko govorimo po letu 1815, ko je papež Pij VII. majsko pobožnost tudi uradno potrdil. Pobožnost, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob majskem drevesu (Maibaum).

Na območju današnje Slovenije so imeli prve šmarnice leta 1851 v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, in to na pobudo bogoslovca Jerneja Lenčka. Za šmarnično branje so imeli molitvenik Mesec Marije, ki ga je iz francoščine leta 1842 prevedel bogoslovec Davorin Trstenjak. V knjigi je bilo 31 premišljevanj in na koncu še opis nekaterih Marijinih božjih poti.

Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje

Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali, še preden je bilo napisano prvo šmarnično branje. Majska ljudska pobožnost je dobila ime po naslovu šmarnic Janeza Volčiča iz leta 1855. Branje je imelo preprost naslov Šmarnice Mariji naši Materi darovane.

Ime pobožnosti izvira iz cvetlic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji. Po nekaterih virih bi lahko bilo ime povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod poimenovali tudi veliki (15. 8.) in mali šmaren (8. 9.).

Šmarnična pobožnost se je začela hitro širiti. Ljudje se niso zbirali samo v cerkvah, ampak tudi po vaških kapelah. Ponekod so postavili šmarnične oltarčke tudi po domačih hišah. Kjer niso imeli vaških kapel, so celo sezidali nove cerkve, posvečene Mariji.

Šmarnice so neposredno povezane z Marijo. Foto: Škofija Beltinci.

S šmarnicami se je razvilo šmarnično branje in Marijine pesmi

Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih. Prav v času razširjanja majske pobožnosti je slovensko slovstvo dobilo največ nabožnih pesmi. Pesmi so začeli zbirati v zbirke in jih izdajati v obliki pesmaric. Prvo zbirko je izdal duhovnik Blaž Potočnik leta 1827. Zaradi velikega zanimanja so jo morali trikrat ponatisniti.

Podoben ustvarjalni zagon je bil viden tudi na področju  besedil, ki so jih brali vsak dan. Ob opisovanju Marijinega življenja in kreposti so se pisci največkrat dotaknili Marijinih božjih poti in splošnih verskih vsebin.

Sestavni del šmarnične pobožnosti danes je šmarnično branje, ki je skozi ves mesec maj razdeljeno za vsak dan posebej. Šmarnično branje danes zajema različne tematike in osebnosti, največkrat je to zgled kakšne svetniške osebnosti in njeno krepostno življenje. Letošnje šmarnično branje je posvečeno kardinalu Johnu Henryu Newmanu (1801–1890).

Šmarnice spremljajo tudi litanije Matere Božje

Poleg šmarničnega branja spremljajo šmarnično pobožnost tudi Lavretanske litanije Matere Božje, ki nosijo ime po italijanskem romarskem središču Loretto. Potrdil jih je papež Sikst V. leta 1587. Vzkliki litanij so vzeti iz svetopisemskega jezika in bogate verske tradicije, ki pa sta sodobnemu človeku dokaj tuja. Tuji so izrazi, vsebina pa je še vedno aktualna in nedvomno razodeva, da so litanije nastale po Božjem navdihu. Šmarnice želijo odstreti tančico slabo poznanega jezika in pozabljene tradicije, ki zastira Marijin lik uresničene ženske, žene in matere.

V šmarnično pobožnost so vključeni tudi veroučenci

V zadnjih desetletjih je šmarnična pobožnost v veliki meri namenjena veroučencem, zato je v ta namen napisanih več različnih šmarničnih besedil, ki so prilagojena za otroke. Tako je šmarnična pobožnost postala pomemben del verouka, ki je v marsikateri župniji njegov sestavni del.

Pri vsaki stvari, ki pade v del obveznega sistema, obstaja nevarnost, da se sčasoma razvodeni. Zaradi večje spodbude otrok je sestavni del šmarnične pobožnosti tudi zbiranje šmarničnih listkov, ki jih otroci skozi ves mesec lepijo na za to pripravljen plakat. Ob tem duhovniki razpisujejo tudi nagrade za najboljše šmarničarje.

Kljub dobronamernosti zamisli se ob tem pojavlja nevarnost, da šmarnice spodbujajo prej tekmovalnost med veroučenci kot pa vajo v krepostih ali celo poglobitvi odnosa z Bogom. Poleg tega v večini župnij s šmarnično pobožnostjo zaključujejo veroučno leto, kar daje pobožnosti pridih obveznosti namesto srčni pobožnosti.

Šmarnična pobožnost kot priložnost za duhovnost »od spodaj«

Če je šmarnična pobožnost v cerkvi, poteka v sklopu redne župnijske maše. Ob kapelah in drugih pobožnih znamenjih šmarnično pobožnost organizirajo ljudje brez duhovnika, kar je še večja priložnost, da ljudje samoiniciativno poglobijo odnos z Bogom.

Šmarnična pobožnost je izrazito ljudska pobožnost, zato lahko rečemo, da je to pobožnost laikov. Ker so duhovniki že tako preobremenjeni z drugimi stvarmi, nima smisla, da bi bili danes med glavnimi organizatorji šmarnic. Poleg tega je nepisano pravilo to, da se navadno tista stvar, ki izide iz pobude ljudstva, bolj uveljavi kot pa tista, ki je spodbujena od »uradne osebe«.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice