Prepričevanje, ugled in lasten prav: tri glavne zmote v Cerkvi

Cerkev je institucija, ki nosi sloves verjetno najbolj kontroverzne organizacije na svetu. Nekateri ji pripisujejo nezmotljivo moč, v smislu, kar nekdo izjavi v imenu Cerkve, je zagotovo neizpodbitna resnica. Na drugi strani imamo nekatere, ki nimajo v Cerkev nikakršnega zaupanja in ji ne pripisujejo nobene teže. Kakor koli, dejstvo je, da ima Cerkev v svetu velik vpliv, vprašanje je samo, ali nekdo njeno učenje sprejema ali ga zavrača ali pa ga preprosto ignorira.

Po krščanskem učenju je Cerkev ustanovil Jezus Kristus, da bi v njegovem imenu po vsem svetu širila oznanilo o odrešenju. Po vstajenju od mrtvih je svojim učencem naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen!« (Mr 16,15).

Prepričevanje namesto pričevanja

Cerkev je občestvo krščenih, ki s svojim življenjem pričujejo o vstajenju Jezusa Kristusa. Bistveni poudarek je torej na pričevanju in ne na prepričevanju. Ko govorimo o zmotah v cerkvi, lahko rečemo, da je ena od osnovnih zmot Cerkve v tem, da pojmuje svoje poslanstvo kot prepričevanje za določeno idejo, ne glede na to, da govorimo o prepričevanju o resničnosti vstajenja Jezusa Kristusa. Če Kristusovo vstajenje ni zasidrano v moj način življenja, potem je lahko tudi učenje o vstajenju zgolj ideja, še ena v vrsti od mnogih doslej znanih idealizmov.

V sklopu našega razmišljanja bomo obravnavali tri temeljne zmote Cerkve. Prva je, kot je bilo že rečeno, prepričevanje, druga je skrb za lasten ugled in tretja zaverovanost v svoj prav.

Mučeništvo je najvišja oblika pričevanja

Iz metode prepričevanja izhaja verodostojnost cerkvenega delovanja. V prvih treh stoletjih so cerkveno občestvo tvorili v glavnem pričevalci, izmed katerih so bili na poseben način odlikovani mučenci. Ker je bilo krščanstvo religija, ki v rimskem cesarstvu tri stoletja ni bilo zaželeno, so kristjane preganjali in jih silili k zavrnitvi vere. Mnogi so raje darovali svoje življenje, kakor da bi zatajili vero. Tako je mučeništvo postalo eden izmed stebrov krščanstva, saj je pomenilo, da je vera v Jezusa Kristusa višja vrednota kot preživetje v minljivem svetu.

Sveti Duh je temelj za življenje Cerkve

V prvih treh stoletjih krščanstva je bil Sveti Duh temeljno gonilo Cerkve. Sveti Duh je tisti, ki zagotavlja, da občestvo Cerkve hodi po pravi poti in živi v ljubezni in resnici. Njegovo delovanje lahko primerjamo z zrakom. V našem stanovanju lahko imamo vse do potankosti urejeno, vendar če ne bomo imeli dostopa do zraka, v njem ne bo mogoče živeti. Podobno je v Cerkvi. Lahko imamo do potankosti urejene strukture, lahko živimo celo brez vsakega greha, vendar če ne bomo odprti za Svetega Duha, lahko Cerkev izgubi Božje življenje.

Da je Sveti Duh nepogrešljiv v delovanju Cerkve, pričuje že prvi apostolski zbor v Jeruzalemu. Ko so po burni razpravi apostoli uskladili svoja različna stališča, so na koncu izdali poročilo, v katerem je zapisano: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim …« (Apd 15,28).

Ko človek izrine Svetega Duha, se dogajajo zlorabe

Dokler vodi Cerkev Sveti Duh, ne more priti do nikakršne zmote niti do kakršne koli zlorabe. Težava nastopi takrat, ko človeški dejavnik nadomesti Svetega Duha, saj obstaja velika nevarnost, da se bodo v Cerkev prikradle zmote in posledično tudi različne zlorabe. Zlorab je bilo skozi zgodovino Cerkve dovolj, tako da se ne bomo ustavljali ob že znanih dejstvih.

Ko je na koncu 4. stoletja krščanstvo postalo edina uradna religija v rimskem cesarstvu, so se s tem začele v Cerkev uvajati različne zmote. Kot je bilo že rečeno, je prva takšna zmota prepričevanje.

Če razlog za krst ni Božje življenje, potem krst nima nobenega pomena

Cilj rimskega imperija je bil, da bi vsi prebivalci postali kristjani. Biti nekristjan je pomenilo biti nasprotnik države, zato so ljudje, bolj zaradi strahu pred posledicami, množično vstopali v Cerkev in se dajali krstiti. Tako je bil rezultat prepričevanja, postati kristjan, kar ni pomenilo biti kristjan zaradi sprejetja Boga, ampak zaradi sprejetja ugodnejšega položaja v družbi.

Skozi zgodovino, ko je Cerkev hodila z državo praktično z roko v roki, je bila metoda prepričevanja ustrezen način pridobivanja novih kristjanov, kar pa ne pomeni, da je bil tudi evangeljski. Cilj prepričevanja je bil, da je bila vsa populacija vsaj na papirju krščanska, zato tu ne moremo govoriti o dejanskem delovanju Svetega Duha.

Tudi brez krščanstva se da dobro živeti

V današnjem času, ko demokratične ureditve delujejo po principu ločitve Cerkve od države, se kaže metoda prepričevanja vse bolj neustrezna. Ljudje so spoznali, da jih za neizpolnjevanje Božjih zapovedi ne bo nihče kaznoval, poleg tega so spoznali tudi, da se brez življenja s Cerkvijo da kljub temu dobro živeti.

Logika, da pomeni biti kristjan, imeti bolj ugodne pogoje za življenje, se zdaj vrača kakor bumerang. Kot je bilo eno izmed glavnih vprašanj skozi stoletja, kaj bom imel od sprejema krščanstva, je gotovo to vprašanje aktualno tudi danes. Razlika je le v odgovoru na vprašanje. Včasih je imel človek težave, če ni sprejel krščanstva, danes pa teh težav nima. Pričakovati, da bodo ljudje začeli čez noč razmišljati o globljem pomenu krščanstva, je preveč lahkomiselno in preprosto iluzorno. Predvsem danes nihče ne sprejema krščanstva na podlagi prepričevanja z različnimi naučenimi metodami.

Cerkev je pred odločitvijo: ali delati po starem ali pričevati v Svetem Duhu?

Lahko rečemo, da se je Cerkev po 1700 letih znašla v slepi ulici, ko stare preizkušene metode evangelizacije niso več učinkovite, ampak nasprotno, vse več ljudi odbijajo stran od Cerkve. Tako se je Cerkev znašla na razpotju in se bo morala odločiti: ali bo ostala v »varnih« prepričevalnih metodah, kar pomeni, da lahko kmalu ostane brez vernikov, ali pa se bo vrnila v prvotno poslanstvo, v pričevanje v Svetem Duhu.

Skrb za lasten ugled

Druga zmota, ki pomeni za Cerkev veliko skušnjavo, je skrb za lasten ugled. O tem smo se lahko prepričali, ko so v zadnjih letih prišli na dan različni spolni in finančni škandali. Ko so različne ljudi znotraj Cerkve spraševali, zakaj so te stvari prikrivali, se je odgovor glasil, da se je Cerkev bala, da bi bil okrnjen njen ugled.

Skrbeti za lasten ugled ni niti približno v skladu z učenjem evangelija. Jezus celo blagruje svoje učence, v kolikor jih bodo zasramovali ali preganjali: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali ali vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12). Tudi svetniki, ki so v Cerkvi postavljeni za naše vzornike, so večkrat poudarjali, da je celo skušnjava tako za kristjana kot za Cerkev, če skrbi za lasten ugled, da bi pred drugimi izpadel v boljši luči.

Skrb za lasten ugled je lahko hudičeva skušnjava

Ignacij Lojolski, ki je eden največjih strokovnjakov razločevanja vseh časov, je poudaril, da je treba med častjo in prezirom vsekakor izbrati zasramovanje in prezir. Ignacij celo pravi, da tisti, ki išče slavo, čast in ugled, stoji pod Luciferjevo zastavo.

V zvezi s tem lahko rečemo, da Cerkev preveč energije vlaga in zapravlja v skrb za lasten ugled in lastno promocijo. Kdor živi v Bogu, vsega tega ne potrebuje. Tisti, ki z lastnim življenjem pričuje, da je Bog v središču njegovega življenja, ne potrebuje nobenih zunanjih dokazov o lastni pravičnosti.

Če bi bilo to res, da lahko Cerkev uspešno deluje samo takrat, kadar ima velik ugled v družbi, potem ne bi nikoli prodrla iz anonimnosti v univerzalnost. Omenjen način življenja Cerkve v prvih treh stoletjih nam po eni strani govori, da je bila najbolj preganjana in zasramovana, po drugi strani pa se je iz dneva v dan bolj širila.

Primer kitajske preganjane in hkrati misijonarske Cerkve

Tudi danes je Cerkev marsikje preganjana, npr. na Kitajskem. Na Kitajskem danes še vedno zapirajo in ubijajo ljudi samo zato, ker so kristjani. Kljub temu se krščanstvo na Kitajskem nezadržno širi, tako da  jih je danes tam že 150,000.000. Iz vrst kitajskih kristjanov je izšlo že nekaj misijonarjev, ki misijonarijo predvsem po zahodnem svetu, kjer je krščanstvo v zatonu.

Strah pred izgubo ugleda je popolnoma neutemeljen in zgrajen na povsem človeških predstavah. Razumljivo je, da za ugled skrbijo politične stranke in različna podjetja, ni pa razumljivo, da za ugled skrbimo kristjani v Cerkvi, ki je Kristusova.

Lahko majhen deček brani svetovnega prvaka v boksu?

Ob tem lahko znotraj Cerkve večkrat slišimo, da je treba Cerkev braniti. Takšne izjave so znamenje napuha in kažejo, da kristjani sploh ne verujejo, da Cerkev vodi Kristus po Svetem Duhu. Le kdo sem jaz, da bi bil sposoben braniti Cerkev? To je podobno, kot bi svetovnega prvaka v boksu težke kategorije pred nasprotnikom branil majhen deček. Cerkev je v veliko močnejših rokah, kakor so človeške, saj je pod varstvom Božje previdnosti. Res pa je, da ljudje, ki smo sestavni del Cerkve, večkrat vzamemo stvar v svoje roke in želimo Cerkev reševati po svojih človeških zamislih in ne v skladu z Božjo voljo. V tem primeru je zagotovo strah upravičen.

Zaverovanost v lasten prav

Tretja zmota Cerkve je zaverovanost v lasten prav. Verjetno nam je znan izrek, »če je gospod to rekel, bo zagotovo držalo«. Marsikdo namreč še danes vzame vse za sveto, kar reče duhovnik ali kateri drug »cerkveni dostojanstvenik«. Če gre pri tem za spoštovanje osebe ali določenega mnenja, ni nič narobe. Vendar bi bilo narobe, če bi med ljudmi prišlo do selektivnega spoštovanja v smislu, ker nekdo predstavlja določeno institucijo, ga poslušamo in mu verjamemo.

Obstaja nevarnost, da nekoga poslušamo zgolj zato, ker za njim stoji določena institucija, in ne zato, ker bi bili njegovi nasveti modri. Za primer lahko vzamemo nedavno sproščanje ukrepov zaradi covida-19. Eden prvih sprostitvenih ukrepov je bila ponovna uvedba rednega bogoslužja v cerkvah. Do sprostitve je prišlo še pred uradnimi rezultati nacionalne preiskave, ki je pokazala, da je verjetno okužen vsak 30. prebivalec Slovenije. To pomeni, da obstaja velika verjetnost, da je med bogoslužjem prisoten vsaj kakšen okužen s covidom-19.

Siliti Boga v izpolnjevanje naših idej je nevarno

Glede na to, da je slovenska Cerkev prehitela rezultate nacionalne raziskave in kljub trajanju epidemije ponovno uvedla bogoslužje, lahko rečemo, da gre pri tem za zanašanje na lasten prav, samo zato, ker je to rekla Cerkev.

Marsikdo iz posvečenih vrst je ob tem rekel, da se nimamo česa bati, saj nas varuje Bog. Takšen način kaže na dejstvo, da v tem primeru Cerkev sprejema odločitve na povsem človeških osnovah in ob tem pričakuje, da bo njeno odločitev potrdil tudi Bog.

Tu ne gre za sprejemanje Boga, ampak obratno, gre za to, da naj bi Bog sprejel ideje, ki so se porodile v določeni sredini, ki naj bi bila celo sveta sredina. Pri tem gre za zaverovanost v lasten prav, ki gre tako daleč, da pričakujemo, da ga bo potrdil tudi Bog.

Molitev in dialog rodita življenje po Svetem Duhu

Ko so apostoli in njihovi nasledniki v prvih stoletjih delovanja Cerkve odločali o določenih zadevah, so pred tem veliko molili in stvari prepuščali Bogu. Šele na podlagi dolgotrajne molitve, ki so jo spremljali dolgotrajni pogovori, so v Svetem Duhu sprejeli odločitev.

Če Cerkev brez molitve in brez zatekanja k Svetemu Duhu sprejema določene odločitve, so te odločitve lahko nevarne, ker so sad določene ideje, ki se je porodila pri nekom, ki misli, da zato, ker je posvečena oseba, misli prav. Pri tem ne moremo več govoriti o Cerkvi, ki je vodena s Svetim Duhom, ampak o Cerkvi, ki je namesto Boga postavila v ospredje ideje, ki so sad človeškega izvora.

Jezus je že od vsega začetka opozarjal svoje učence, da zato, ker je On glava Cerkve, še ne pomeni avtomatsko, da bo Cerkev zato vse storila prav. Ker so tudi kristjani in njihovi voditelji iz mesa in krvi, še kako velja tudi danes opozorilo, ki ga je Jezus namenil Petru na poti v Jeruzalem.

»Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje« (Mr 8,33)

Tik za tem, ko je Peter izpovedal vero v Kristusa in mu je ta poveril vodstveno službo v Cerkvi, je Peter v vodstvenem zanosu Jezusu začel braniti, da bi šel v Jeruzalem. Jezusovo temeljno poslanstvo je namreč bilo, da bo v Jeruzalemu trpel, umrl in vstal od mrtvih, kar pomeni, da bo odrešil človeštvo. Ker mu je Peter to branil, mu je Jezus Rekel: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33).

Cerkev nima nobenega zagotovila, da bo prav ravnala v vsaki situaciji, če bo delovala iz zgolj človeških nagibov. V kolikor pa bo zanjo edini cilj Gospod in življenje v Svetem Duhu, potem bo vedno znanilka Božjega življenja. Biti v Svetem Duhu pomeni pričevati za evangelij, ne glede na to, kakšno mnenje imajo o tebi drugi, predvsem pa ne biti zaverovan v svoj prav samo zato, ker predstavljaš neko institucijo.