Slovenska Cerkev pod maskami

Četrtega maja je minilo štirideset let od smrti Josipa Broza – Tita, ki je v očeh Slovencev in ostalih narodov, s katerimi smo nekdaj tvorili skupno državo, osebnost, ob kateri se krešejo različna mnenja. Od tistih, ki ga postavljajo ob bok največjih državnikov v vsej zgodovini človeštva, do tistih, ki ga uvrščajo med deset največjih zločincev 20. stoletja.

Kontroverznost ponovne vzpostavitve javnega bogoslužja

Na isti dan, 4. maja, smo po slovenskih cerkvah, prvič po 13. marcu, ponovno vzpostavili bogoslužje. Pri tem gre za simbolni pomen datuma, ker vzpostavitev bogoslužja sovpada z obletnico Brozove smrti, ki ga imamo za kontroverzno osebnost. Pri ponovni vzpostavitvi bogoslužja gre prav tako za kontroverzno dejanje, saj pri ljudeh vzbuja različne občutke, od čustvene ganjenosti do popolne zadržanosti.

Glede na to, da dogodke v Cerkvi spremljam osebno, kot pripadnik cerkvenega občestva, bom podal nekaj opažanj, ki so spremljala moje doživljanje bogoslužja ob navodilih, pod katerimi je podpisanih pet slovenskih ordinarijev in en škofijski upravitelj.

Vzpostavitev bogoslužja rojeva več vprašanj kot odgovorov nanje

Ko sem 28. aprila iz medijev izvedel, da bodo od 4. maja po slovenskih cerkvah zopet potekala bogoslužja, me je spreletel čuden občutek. Po eni strani sem bil vesel, da bo zopet možno obhajati evharistijo v živo, po drugi strani pa sem se spomnil, da je v državi še vedno razglašena epidemija covida-19.

Občutki »šampanjskega veselja« so se hitro polegli. Takoj se mi je namreč začelo porajati vse več vprašanj, na katera sem dobival zelo malo odgovorov. Vse bolj se mi je začela vsiljevati misel, ali nismo z bogoslužjem pohiteli predvsem zato, ker župnijam in duhovnikom vse bolj primanjkuje denarja.

Je denar glavni razlog za vzpostavitev bogoslužja?

Od 13. marca, ko po cerkvah ni bilo več vernikov, so župnije ostale praktično brez dohodkov. Marsikateri duhovnik je potarnal, da ne more več plačevati niti rednih stroškov za župnijo. Prav tako so vse bolj kopnela sredstva vernikov, ki so jih z mašnimi nameni darovali za preživljanje duhovnikov.

Ob misli, da je morda denar tisti glavni razlog za odprtje cerkva, se mi je odstrl spomin na dogodke izpred nekaj let, ko je slovenska Cerkev utrpela finančno in moralno škodo zaradi nepremišljenih finančnih naložb, ki so se v času gospodarske krize izkazale za nespametne.

Obveznost udeležbe javnega bogoslužja

Slovenski škofje so 30. aprila izdali navodila za vzpostavitev javnega bogoslužja. Ob branju navodil sem dobil občutek, kot da bi bral navodila za vstop na območje, kjer te lahko že ena sama napaka stane življenja. Ob tem sem si mislil, ali je res treba na vsak način siliti z bogoslužjem, ko pa se ob tem odpira toliko neznank.

Ob tem me je še posebej zbodlo navodilo, da  velja obisk bogoslužja za obveznost, ki jo je treba izpolniti vsaj enkrat v tednu.

Poleg tega sem se vprašal, ali ljudje res omejujemo Boga, da lahko deluje samo takrat in v takšnih okoliščinah, kot si jih sami zamislimo? Ali ni Bog večji od covida-19 in lahko presega človeško zamišljeno bogoslužje v maskah?

Jezus tudi ni prišel pod stotnikovo streho, da bi s telesno navzočnostjo ozdravil njegovega služabnika. Zaradi stotnikove ponižne drže ga je ozdravil na daljavo (Mt 8,5–13). Ali nam ne primanjkuje ravno ponižne drže, da bi lahko Bog deloval v nas, kakor želi On, in ne, kakor smo si mi zamislili?

Ob tem se postavlja vprašanje, ali Bog res deluje avtomatsko, npr. danes še prek televizije, jutri pa ne več, kakor si pač zamislijo določeni vplivni možje v Cerkvi. Če je Bog deloval prek televizijskega prenosa maše do 3. maja ali od 4. maja ne bo več deloval? Ali bo deloval samo za tiste, ki so bolni ali pa bo deloval tudi za tiste, ki se bojijo okužbe in ne bodo šli v cerkev? Ali bo potem tisti, ki zaradi preventive pred okužbo ne bo navzoč pri bogoslužju, živel v smrtnem grehu?

Namesto občutka Božje bližine občutek nelagodja

S takšnimi vprašanji sem se v ponedeljek, 4. maja, odpravil k bogoslužju. Kje sem bil, ne bom izdal, ker nočem izpostavljati določenih lokacij in ljudi. V cerkvi nas je bilo 18, cerkev je bila majhna. Takoj sem opazil, da nekaj ljudi nima mask, niti tisti ne, ki so bili pred oltarjem. Duhovnik je med mašo celo pozival, naj še preostali snamemo maske.

Med bogoslužjem je bilo slišati kašljanje, kar mi je, ob misli, da lahko izkašljani delci potujejo približno osem metrov, vzbujalo nelagodje, kljub temu da naj bi bilo med ljudmi 1,5 m distance. Pravim, naj bi bilo, ker je ni bilo. Tri gospe so sedele povsem skupaj, tudi vsaka druga klop ni bila prazna. Moja pozornost med bogoslužjem je bila usmerjena v vse drugo kot pa v bistvo bogoslužja, ki je naše darovanje Bogu in Božje darovanje nam.

V torek in sredo sem bil še v dveh drugih cerkvah, za katere lahko rečem, da so imele dobro poskrbljeno za zaščito, v eni cerkvi so imeli ob vhodu celo pripravljene maske za tiste, ki jih morebiti ne bi imeli s seboj.

Simbolni pomen mask

Maske, ki so nepogrešljivi del opreme v času epidemije, imajo poseben simbolni pomen. Pustne maske nam služijo za to, da se enkrat v letu preoblečemo, predvsem z namenom, da skrijemo svojo lastno identiteto in si nadenemo podobo nekoga, ki ga želimo predstavljati.

V krščanstvu imajo maske v simbolnem pomenu negativen značaj, saj to pomeni, da človek z masko nekaj prikriva. V Svetem pismu je že kmalu na začetku zapisano, da je si je človek, ki se je želel skriti pred Bogom, nadel oblačila v obliki smokvinih listov (1 Mz 3,7), kar je pravzaprav prva evidentirana maska.

Za življenje v občestvu je bistvenega pomena odkritost. Kdor ni odkrit, ne upa pogledati drugemu v njegovo obličje. Ko sta se starozavezna Izakova sinova, Ezav in Jakob, po srečanju spravila, je Jakob rekel Ezavu: »Gledal sem tvoj obraz kakor človek gleda Božje obličje, tako prijazno si me sprejel« (1 Mz 33,10).

Gledati v Božje obličje pomeni, da gledam vanj prek obličja človeka, v katerem se zrcali Božja podoba. Nošenje zaščitnih mask onemogoča prepoznavo obličja drugega. Po drugi strani nam bogoslužje v maskah na simbolen način odkriva resnico o našem krščanstvu in naši cerkveni skupnosti.

Interesi posameznikov skriti pod navidezno duhovnostjo

Kljub temu da fizično živimo skupaj in kljub temu da fizično obiskujemo isto bogoslužje, se med seboj v globini ne poznamo, saj so naša srca prekrita z raznovrstno preračunljivostjo in s skrbjo za potrebe lastnega jaza.

Maske, ki jih po novem nosimo pri bogoslužju, kažejo na resničnost, v kateri smo živeli že pred epidemijo. Župnijske skupnosti so funkcionirale v veliki meri zgolj zaradi interesov posameznikov, ki so si želeli podrediti župnika in župnijo. Navidezna duhovnost posameznikov je prekrivala materialnost, v ozadju katere je bila lastna promocija.

Množice aktivnosti, ki so izčrpavale tako duhovnike kot laike, so bile v bistvu samo navidezni pokazatelj verskega življenja. Bolj kot verski dogodki so bili župnijski dogodki v bistvu samo še eni v vrsti posvetnih dogodkov, kjer Bog z dogajanjem nima veliko zveze.

Udeležba pri bogoslužju je lahko v navzkrižju z zapovedjo »Ne ubijaj«

Kljub temu da sem se v ponedeljek zopet znašel v cerkvi, kjer smo obhajali bogoslužje, sem še posebej zaradi maske na obrazu čutil nelagodje v občutku ločenosti o d drugih. Poleg tega me je ob poslušanju kašljanja skrbelo, da se ne bi okužil. Ni me toliko skrbelo to, da bi bil okužen jaz, ampak predvsem to, da lahko tudi jaz okužim druge.

Ob tem sem se spomnil, kako po eni strani Cerkev brani človeško življenje z besedami pete Božje zapovedi »Ne ubijaj«. Cerkev je braniteljica življenja od spočetja do njegove naravne smrti. V zadnjem času je po tem skoraj najbolj prepoznavna pred širšo množico. Po drugi strani pa sem ob ponovni vzpostavitvi bogoslužja dobil občutek, da se je tudi to doslej trdno načelo Cerkve začelo vse bolj majati.

Občutek Božje bližine pred televizijo močnejši kot v cerkvi

Ko je 5. maja, torej dan po začetku javnega bogoslužja, nacionalna raziskava o razširjenosti covida-19 pokazala, da je verjetno okužen vsak 30. Slovenec, je postalo jasno, da je lahko v cerkvi navzoč vsaj kakšen okužen s covidom-19. Glede na to, da stroka navaja, da lahko eden okužen okuži tudi do 1000 ljudi, je jasno, da gre pri nenadnem odpiranju cerkva za veliko loterijo, za katero še ne vemo, kakšen bo rezultat. Zagotovo pa odprtje cerkva ne pripomore k varovanju življenja, kar je vsebina pete Božje zapovedi, ampak ga postavlja v negotovost.

Dejstvo je, da sem ravno v tem tednu, ko sem bil pri javnem bogoslužju, dobil povišano temperaturo, glavobol in občutil bolečine v prsih. Konec tedna zato nisem bil pri maši, ampak sem bogoslužje spremljal prek televizije. Kljub temu da sem spremljal bogoslužje na ta način, sem občutil Božjo bližino. Božje bližine pa nisem čutil v cerkvi, ker mi je bila namesto Boga prva misel možnost okužbe sebe in drugih.

Namesto potrpežljivosti neučakanost

V času, ko se je slovenska Cerkev pripravljala na ponovno odprtje cerkva, so mnogi duhovniki mislili, da se bo zgodila ponovna »renesansa« Cerkve. Renesansa se ni zgodila, kar so potrdili mnogi duhovniki, ki so po nedeljskem bogoslužju delili svoje izkušnje. K bogoslužju je prišlo približno za polovico manj ljudi, kakor pa jih je prihajalo k maši pred razglasitvijo epidemije.

Ob tem se razkriva dejstvo, da je ena izmed bistvenih krščanskih kreposti, potrpežljivost, v bistvu ena izmed šibkih točk slovenske Cerkve. Neučakanost, z uvedbo bogoslužja pred razglasitvijo rezultatov nacionalne raziskave, kaj šele pred preklicem epidemije, kaže na veliko pomanjkanje potrpežljivosti in hkrati kaže na zaskrbljenost Cerkve zaradi materialnega preživetja župnij.

Ali slovenska Cerkev sama sebi zabija žeblje v krsto?

Ponovno javno vzpostavitev bogoslužja lahko primerjamo s prezgodnjim rojstvom otroka, za katerega se še ne ve, če bo preživel. Če bi bila slovenska Cerkev potrpežljiva in bi tako, kakor je na začetku epidemije, odločno prepovedala bogoslužje, znala odločno čakati na konec epidemije, smo lahko prepričani, da bi v tem primeru Cerkev na Slovenskem zares doživela renesanso.

Nasprotno, tako se ustvarja vtis, da z naglimi in nepremišljenimi odločitvami prej zabijamo še zadnje žeblje v krsto slovenske Cerkve, kot pa da bi odgovorni v Svetem Duhu sprejemali preudarne odločitve za njen preporod.

Ne nazadnje nam je lahko v opozorilo, da tudi posvečene osebe niso imune pred covidom-19. Samo v sosednji Italiji je za posledicami covida-19 umrlo 120 duhovnikov in dva škofa. Ne morem se znebiti vtisa, da tako kot v slovenski družbi tudi v slovenski Cerkvi ne znamo vsaj malo razširiti pogleda prek lastnih meja. Bolj kot nesposobnost pogleda prek državne meje skrbi nesposobnost pogleda izven lastnega jaza.