Naprej na vsebino

Komisarka Erika

Ko so po mojega očeta poleti 1943 prišli gestapovci in ga odpeljali na zaslišanje, je – verjetno prvič v življenju – doživel poduk o tem, kakšne narave je pravni sistem neke totalitarne oblasti. Pred gestapovskim zasliševalcem se je znašel zaradi enega stavka. Rekel naj bi, »da bodo sablje še žvenketale«. Nikoli ga nisem vprašal, če je kaj takega res izjavil. Kdo pa je v drugi svetovni vojni še uporabljal sablje!

Potem ko mu je zasliševalec povedal, kaj  naj bi storil, se je moj oče začel braniti. Hotel je pojasniti, razložiti, verjetno je poskušal ovreči očitano mu govorjenje, vendar ga je zasliševalec sredi stavka prekinil. Prekinil je pravzaprav premila beseda. Po očetovih besedah se je zasliševalec zadrl tako, kot so se znali zadreti samo Nemci, in tako, kot to dopušča samo nemščina: »Sie haben hier Nichts zu sagen!« (Vi nimate tu kaj govoriti!)

»Takrat sem se zavedel, kje sem,« je pozneje pripovedoval oče.

Moj oče je bil takrat pravnik, opravil je tudi rigoroze, dodatne, poglobljene izpite in si prislužil naziv doktor prava in prav gotovo mu je bil predpisan postopek pri neki obtožbi poznan. Hkrati pa  je spoznal, da ni nujno, da bi pravni principi, ki so jih zapisali že stari Latinci, vedno veljali. To zaradi zgodovinske distance vemo sedaj vsi.

Učiti pa se je očitno treba vse življenje, kajti zgodovina se na različnih nivojih in z različno intenzivnostjo ponavlja. Da to spoznamo, ni treba gledati filmov s tematiko druge svetovne vojne ali sovjetskih gulagov. Vsakodnevno lahko ugotavljamo, da vsaka demokracija tudi ni nujno demokratična – čeprav še ne uporablja gestapovskih metod. Nobena družba, tudi tista, v kateri naj bi vladalo pravo, pred absolutističnimi skušnjavami ni imuna. Sokrata, vzor vsem poznejšim grškim mislecem, so obsodili na smrt predstavniki atenskega »demokratičnega« sodnega sistema. In Slovenci smo morali čakati na razsodbo ustavnega sodišča, ki nam je povedalo, da je bila afera Patria v »demokratični« Sloveniji političen proces.

Z različno intenzivnostjo, a z vedno istim sporočilom se to dogaja tudi sedaj. Recimo televizijski oddaji, ki sta delovali kot kak sodni proces iz časov najtršega socializma, oddaji z naslovom Tarča.  (TV Slovenije seveda jemljem kot podaljšano roko sil neformalne, a žal najvplivnejše politične formacije).  Tarča so bili  obdolženci, ki so bili v uvodnem delih oddaje že tudi obsojeni. Manjkal je samo zaključni del. Na Tarči so res streljali v »tarčo«. Oddaja si ime zasluži, res je šlo za nekako eksekucijo. Nekateri med obsojenci so imeli samo za kanček več možnosti zagovora kot takrat, leta 1943, moj oče.

Vlogo »gestapovca« iz mojega uvoda je odigrala mlada, očem prijetna damica po imenu Erika (da je Erika nemško ime, je v tem primeru samo naključje).

 Ker na TV še ne morejo pošiljati obtožencev v zapor, je proces potekal tako, da formalno obsodbo sami pri sebi potem izrečejo gledalci. No, saj to je tudi namen takih ljubljanskih televizijskih »raziskovanj«. Politična smrt. In kot je nekajkrat – nekoliko preveč odkritosrčno – ponovil Erikin pomočnik Ivan Gale, je šlo za to, da ti ljudje nikoli več v življenju ne bi imeli možnosti upravljati z javnimi zadevami. Povedano po slovensko – televizijski spektakel z Eriko v glavni vlogi naj bi pripomogel k padcu vlade. Uničiti to vlado, in to za vselej. Najbolj so si privoščili  predsednika SLS, ki ni smel priti Eriki pred oči, ni smel niti nastopiti na TV in povedati svojega videnja zgodbe. On je bil torej obsojen, že preden bi se lahko prikazal na ekranih. Očitno so se zavedali, da je njihova obtožba  Marjana Podobnika na najbolj trhlih temeljih.

Erika je  moralno že itak obsojenim odločno segala v besedo, ko so se hoteli zagovarjati, včasih  nič manj odločno kot gestapovec, ki je imel opravka z mojim očetom, čeprav, to je treba priznati – ne tako glasno. 

Bilo je dvakrat mučno: mučno je bilo za obdolžence in mučno je bilo za moške gledalce. Moški namreč zelo radi verjamemo, da se za lepim obrazom skriva tudi lepa duša. Tudi to imamo po starih Grkih in njihovih filozofih (grški pridevnik kalós prevajamo z lep in z dober). Ampak vendar, težko je sprejeti, da se za lepim obrazom skriva gestapovska duša.

Ali si predstavljate še kako državo, kjer bi obrambni minister moledoval za to, da se lahko zagovarja, da lahko zagovarja svojo bolno mamo? Si lahko predstavljate, da mu je komisarka Erika to komajda dovolila? Ali ni obrambni minister neke vrste vojak?  On, ki bi nas branil pred napadi sovražnikov, se je komaj obranil Erike.

Vsi taki procesi, resnični, virtualni ali televizijski, imajo seveda svojo publiko, imajo množico, ki vse to gleda, ne da bi kdo trznil, ne da bi kdo protestiral, ne da bi koga tak način »televizenja« motil.  Množica se pri tem zabava. Rimljane je zabavalo, ko so se ljudje klali med seboj ali ko so sodržavljane metali lačnim levom. Med njimi so bili tudi taki, ki so po predstavi šli domov in brali Tacita.

Vsak narod ima svojo usedlino: mojega očeta so velenjskemu gestapu ovadili domačini. Brez množice, ki je izvolila Hitlerja, bi bili tudi gestapovci brez moči. Zaradi tega je politika nedemokratičnih sil vedno in povsod predvsem umetnost manipuliranja z množico. 

Po ljubljanskih ulicah se skupaj z aktivisti in organizatorji vozi množica zmanipuliranih kolesarjev, ki demonstrirajo proti demokraciji, proti uspešni vladi. Kaj naj delajo, proti komu naj demonstrirajo, jim povedo na TV Slovenija. 

Erika iz Tarče in gestapovec iz zgodbe o mojem očetu sta soroden družbeni pojav. Oboje je lahko organsko povezano. Enkrat gre samo za politično ubijanje, v drugem primeru si se lahko znašel pred strelskim vodom ali pa pod drevesom za obešanje. Toda drugo lahko sledi prvemu. Najprej nekoga moralno očrniš, ga potem politično uničiš in včasih, v razmerah, ki smo jih že doživljali v zgodnjem socializmu, politični smrti sledi prava fizična smrt. Ali pa vsaj nekajletni zapor. To pa smo v »demokratični« Sloveniji že doživeli.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Novinar
5 months ago

Za vsem kar se dogaja stojijo stari udbaši z polno malho opranega in pokradenega denarja, katerega trosijo svojemu “podmladku” za izvajanje udbaških mafijskih rabot za prigrabitev oblasti nazaj. Uporabljajo partijsko pravilo – “dovoljena so vsa sredstva” za pridobitev in uveljavitev partijske mafijske oblasti.
In drugorazredni Slovenci in državljani, koliko časa boste še spali od komunističnih blefiranj in laži, ki jih pod režijo starih udbašev trosijo ugrabljeni partijski mediji.
.

Prijava na e-novice