Aktivni državljan in Zakon o javnem naročanju

Iz zapisa intervjuja z Marjanom Podobnikom z dne 5. 5. 2020 z naslovom Kaj omogoča korupcijo pri javnih naročilih sem izluščil nekaj glavnih dejstev, ki jih lahko prepozna in potrdi prav vsak, ki se ukvarja s problematiko javnega naročanja v Sloveniji. Naj jih navedem:

• Pogoji, ki jih naročnik določi, so velikokrat prirejeni, diskriminatorni in pisani na kožo posameznim ponudnikom.
• Večkrat so izbrane ponudbe, pri katerih naročnik, sklicujoč se na poslovno skrivnost, onemogoča vpogled v te ponudbe drugim ponudnikom, zaradi česar le-ti ne morejo uveljaviti pravnega varstva.
•  Aneksi so velik problem. Naročnik in izvajalec se večkrat predhodno dogovorita, koliko denarja bo izvajalec dobil naknadno z aneksi.

Vse navedeno pa se da, če ne že čisto preprečiti, pa zagotovo zmanjšati z eno samo potezo, to je z zakonsko določeno obvezo transparentnosti. In ta je dosegljiva z enim samim novim členom v Zakonu o javnem naročanju. Do katerega je prišla tudi naša akcija argumentacije v obliki štirih zaporednih stopenj, štirih zaporednih prispevkov na tem portalu, na Slovenec.com, v obdobju od novembra lani do februarja letos. In naj ta predlog novega člena ponovim: Vsem aktivnim udeležencem, tako naročnikom kot izvajalcem, je v procesu javnega naročanja odvzeta pravica delovati netransparentno, brez zakonsko določenega nadzora javnosti.

Vse lepo in prav, a takoj se pojavi glavno vprašanje: kako to uresničiti? Še prej pa te bo vsak pravnik, ki ga boš srečal, za prvim vogalom pobaral: Že že, a kje naj najdem kakšen zapis o »zakonsko določenem nadzoru javnosti«?

Ja, priznam, čeprav se s to problematiko ukvarjam že trideset let, pot je še dolga, čeprav istočasno trdim, da je izboljšava možna že z eno samo zgoraj omenjeno potezo. In naj zapišem, kar sem povedal, z enakimi besedami tudi na videokonferenci na Slovencu 28. 4. 2020: »…ker je po vseh teh letih ukvarjanja s to problematiko vsaj meni popolnoma jasno, da se je v Sloveniji zaredil sloj takih in drugačnih strokovnjakov, ki jim zagatnost in zavozlanost in netransparentnost sistemske zakonodaje okrog javnega naročanja preprosto odgovarja, omogoča vsemogoče privilegije in zaslužke, in jo, to zakonodajo, očitno zato namerno še bolj vozlajo in komplicirajo. In če bodo državljani to prepoznali,  je šansa narediti kakšen korak k bolj prav. Seveda je takoj glavno vprašanje, kako to povedati državljanom, da bodo to dojeli in zato tudi kaj naredili, pa če drugega ne, vsaj dali glas za tistega, ki bo v tej smeri kaj naredil …«

 Morda bi bilo dobro prisluhniti tudi Janezu Podobniku, ki je ob zaključku Okrogle mize o problematiki javnih medijev, ki se je odvijala na Slovencu 11. maja 2020, pozval gledalce in poslušalce te okrogle mize, da postanejo aktivni državljani, da aktivno sodelujejo pri reševanju velikih javnih problemov, ali pa, kot se je tudi meni zapisalo v prejšnjem odstavku, vsaj dajo glas za tistega, ki bo v tej smeri kaj naredil …

In naj takoj spet poudarim (kar poskušam že vrsto let v različnih javnih aktivnostih in prispevkih o aktivnem državljanstvu), pri aktivnem državljanstvu ne gre za t. i. civilno družbo, kot nam jo prikazujejo in rišejo t. i. levičarji in so na njihovo risanje padli praktično tudi vsi t. i. desničarji. Ta podoba civilne družbe je na žalost pri nas nastala zaradi specifičnega zgodovinskega razvoja, to je izigranega samoupravljanja s strani komunistične partije, kar je ob tranziciji ravno naslednikom komunistov dalo možnost transformacije civilne družbe po njihovem okusu, prek njihovih zvijač in medijskih umorov (o čemer sem tudi že veliko pisal). Vrzimo že enkrat to podobo civilne družbe (vključno z najbolj deformiranimi oblikami v podobi t. i. NVO-jev /nevladnih organizacij, ki živijo le od državnega korita!/) na smetišče zgodovine. Gre za učvrstitev aktivnega državljana. V njegovi individualni moči aktivnega ukvarjanja z javnimi, skupnostnimi problemi, ki pri posamezniku obstaja ali pa ne! Kdor se ne počuti dovolj močnega kot samostojna osebnost, da lahko poleg svoje dejavnosti, poklica, eksistenčne nuje itd. še samostojno pove, argumentira ali glasuje okrog katerekoli javne, skupnostne, državne zadeve ali problema, ki ga zanima ali zadeva, naj bo raje tiho, naj pač samo glasuje za svojega predstavnika, za katerega misli, da najbolje predstavlja njega oz. bo po njegovem mnenju najbolje koristil pri reševanju državnih zadev in problemov. Aktivni državljan pa je lahko aktiven v za to predvidenem prostoru ali na platformi, ki ga oz. jo pripravi ali kakšen medij, kot je lahko tudi Slovenec, ali javna institucija, je aktiven v za to predvidenih načinih in oblikah oz. metodah in je njegov glas, mnenje, komentar ali glasovanje registrirano po zapisanih postopkih in upoštevano po zapisanih pravilih.

In smo pri glavnem poudarku tega prispevka: ja, to je bolj uresničljivo, če se bo dovolj državljanov šlo aktivno državljanstvo. Ki se ne bodo samo spraševali, kaj in kdo je država, sistem, kaj vse mora država, sistem za njih narediti, ampak jih bo dovolj, aktivnih državljanov, ki se bodo to državo, sistem tudi šli, to državo, sistem predvsem aktivno nadzorovali, prisilili, da vzpostavi »zakonsko določen nadzor javnosti«.

Morda pa se bo pod tem prispevkom prikazal kakšen komentar: Ja, zanima me, kako biti aktivni državljan, kdo, kdaj, kako, rad bi izvedel kaj več o tem. Pa ne samo pri problemu javnega naročanja, ampak pri javnem problemu XY, ki me zanima in zelo zadeva!

Z veseljem bom vsakemu odgovoril.