Inflacija v Sloveniji je prenizka

Statistični urad Eurostat opozarja, da se je inflacija v evrskem območju aprila znižala bolj kot je bilo pričakovano. Upočasnitev inflacije in deflacija, pa prinaša nove gospodarske skrbi.

V marcu je inflacija v coni evra znašala 0,7 odstotka. Mesečni življenjski stroški so se zvišali za 0,3 odstotka. Najnižje letne stopnje so bile zabeležene v Sloveniji (-1,3 %), na Cipru (-1,2 %), Estoniji in Grčiji (obe -0,9 %). Najvišje letne stopnje pa na Češkem (3,3 %), Poljskem (2,9 %) in Madžarskem (2,5 %). V primerjavi z mesecem marcem je letna inflacija v šestindvajsetih državah članicah – padla.

Električna energija je bila cenejša kot v istem mesecu preteklega leta, zanjo smo v povprečju plačali 9,7 odstotka manj. V nasprotju s tem je hrana postala bistveno dražja. Cena nepredelane hrane se je v primerjavi z istim mesecem lani v povprečju zvišala za 7,6 odstotka. Tudi storitve in industrijsko blago so postali veliko dražji.

Tako je inflacija precej pod ciljem Evropske centralne banke (ECB) – nekaj manj kot dva odstotka. Strokovnjaki verjamejo, da bo v prihodnjih mesecih zaradi hude recesije še oslabela. Ali nas torej čaka deflacija?

Inflacija ali deflacija, kaj je za nas huje?

Zapravljanje potrošnikov je glavni del, ki poganja gospodarstvo. Če potrošniki začnejo razmišljati, da bodo cene padle, običajno počakajo z neosnovnimi nakupi v upanju, da bodo stvari v prihodnjih mesecih stale manj. Padec cen je sicer ugoden za tiste, katerih plače ni prizadela trenutna kriza, a to za mnoge druge pomeni, da bodo ostali brez dela. Brez osnovnega dohodka.

Deflacija se je zgodila v 1870-ih in zgodnjih 1930-ih. Ko so se leta 2008 kazali znaki vrnitve, so se centralne banke odzvale z znižanjem obrestnih mer in tiskanjem denarja. Ker se je to nadaljevalo večji del preteklega desetletja, so ekonomisti vedno bolj prepričani, da so ti dejavniki, ki segajo od avtomatizacije in dolga gospodinjstev do naraščajoče neenakosti in staranja prebivalstva, v sistem »vcepili« nižje povpraševanje.

Pomanjkanje povpraševanja pritiska na podjetja, da znižajo cene in nato pokrijejo svoje stroške z zmanjšanjem delovnih mest in znižanjem plač, kar še dodatno zaplete deflacijski problem. Številni so se borili s povečanjem prodaje že pred pandemijo in svojih cen ne bodo mogli dodatno znižati, ne da bi pri tem žrtvovali svoj dobiček. Nižji dobiček bi zmanjšal njihovo sposobnost financiranja naložb, s čimer bi se omejila še ena komponenta povpraševanja.

Poleg škodljivega vpliva na povpraševanje, padajoče cene zvišujejo tudi realne stroške dolga. Če si denimo sposodimo 1.000 evrov in letna inflacija znaša tri odstotke, denar, ki ga dolgujemo, postane vsako leto tri odstotke manj vreden, še preden karkoli odplačamo. Če pride do tri odstotne deflacije, dolg vsako leto zraste za tri odstotke. V svetu z rekordno stopnjo dolga bi to lahko postal zelo resen problem.

V trenutni krizi centralne banke po vsem svetu poskušajo spodbuditi povpraševanje potrošnikov in podjetjem pomagati preživeti z ničnimi in celo negativnimi obrestnimi merami. Deflacija bi onemogočila to prizadevanje: medtem ko tri odstotna inflacija razveljavi dejanske stroške posojila, ki zaračunavajo tri odstotne obresti, bi tri odstotna deflacija pomenila obrestno mero okoli šest odstotkov.

Ko se obrestne mere znižajo na točko, ki jo ekonomisti imenujejo ničelna spodnja meja, so vlade, ki poskušajo oživiti svoja gospodarstva, prisiljene iskati druge načine za zmanjšanje dolga ljudi in povečanje kupne moči. Sem sodijo odpis dolga zasebnega sektorja in začasna zaščita za podjetja in posameznike pred stečajem ali insolventnostjo. V ZDA denar nalagajo direktno na bančne račune v upanju, da ga bodo ljudje porabili.