Ali je glas protestnika vreden več kot glas volivca?

Od začetka maja lahko, vsak petek, po večjih slovenskih mestih spremljamo protest kolesarjev. Iz protestov ni povsem jasno za kaj se protestniki zavzemajo, jasno je le, da želijo odstop predsednika vlade in tudi celotne vlade. Ob tem se postavlja vprašanje ali je zgolj želja neke skupine ljudi dovolj, da vlada zares odstopi, ali pa je vlada zavezana določeni večini v parlamentu, ki je izvoljena na podlagi glasov volivcev, ki so bili oddani na parlamentarnih volitvah?

Shod v času ukrepov proti širjenju covid-19

Protest poteka v času, ko še veljajo ukrepi za preprečevanje širjenja covid-19, kar pomeni, da je prepovedano zbiranje v skupini nad 50 oseb, med osebami mora biti 1,5 m razdalje. V tem primeru bi bilo potrebno shod kolesarjev razpustiti v skladu s 33. členom Zakona o javnih zbiranjih, saj prihaja do neposrednega ogrožanja življenja in zdravja.

O tem je v 177. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) zapisano: »Kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta«.

Neprijavljen shod in lažne obtožbe o diktaturi

Glede na to, da se kljub temu petkovi shodi neovirano odvijajo, je razkrinkana glavna laž, ki jo navajajo protestniki, namreč, da živimo v diktaturi, ki naj bi jo izvajal aktualni predsednik vlade. Če bi zares živeli v diktaturi, bi bili protestniki deležni najmanj vodnih curkov iz vodnih topov in solzivca. Malo bolj »resna« diktatura bi uporabila še kakšna druga sredstva za razbijanje množic.

Gre tudi za shod, ki bi po omenjenem zakonu moral biti prijavljen. Gre namreč »za shod ali prireditev na javni cesti«, za kar Zakon o javnih zbiranjih zahteva dovoljenje (13. člen). V času protestov je še posebej oviran promet po centru Ljubljane, saj se je v tistem času praktično nemogoče peljati z avtomobilom.

Poleg same spornosti zbiranja protestnikov, se postavlja vprašanje o upravičenosti njihovih zahtev. Protestniki sicer izražajo nestrinjanje z vso dosedanjo politiko v samostojni Sloveniji. Kljub tem so konkretni v eni sami zahtevi: odstop predsednika vlade, Janeza Janše.

Glasovi protestnikov nad glasovi volivcev?

Ob tem se postavlja vprašanje ali je glas nekaj tisoč protestnikov močnejši od glasu 1.712.676 volilnih upravičencev, ki so imeli možnost glasovanja na zadnjih parlamentarnih volitvah.

»Poslanci državnega zbora se volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem« (1. člen Zakona o volitvah v državni zbor).

Poslanci državnega zbora so izvoljeni predstavniki političnih strank, ki so bili izvoljeni na podlagi glasov volivcev. Ko se po volitvah vzpostavi nova zasedba v državnem zboru, se na podlagi razporeditev strankarskih sedežev oblikujeta koalicija in opozicija. Predsednik države nato državnemu zboru predlaga mandatarja za sestavo nove vlade. V kolikor prejme mandatar absolutno večino, postane predsednik vlade.

Vlado potrjujejo izvoljeni poslanci

Po formiranju sestave državnega zbora na zadnjih volitvah 2018, je uspel sestaviti vlado Marjan Šarec. 21. januarja letos je podal odstopno izjavo in s tem odprl dve legitimni poti do nove vlade: ali s predčasnimi volitvami ali s sestavo nove koalicije, na podlagi glasov poslancev državnega zbora. Glede na to, da je relativnemu zmagovalcu zadnjih volitev, Slovenski demokratski stranki, tokrat uspelo sestaviti novo koalicijo, predčasne volitve niso bile potrebne.

Iz zapisanega je razvidno, da je redna pot menjave oblasti pot parlamentarnih volitev in pot koalicijskega dogovarjanja znotraj izvoljenih predstavnikov ljudstva v državnem zboru. Da bo stvar bolj jasna, jo podkrepimo še s številkami, na podlagi katerih se kroji politična usoda Slovenije.

Številke govorijo v prid volivcem

Od 1.712.676 volilnih upravičencev je glasovalo 901.454 volivcev. 10.357 glasovnic je bilo neveljavnih. Slovenska demokratska stranka je prejela 222.042 glasov, Lista Marjana Šarca 112.250 glasov, Socialni demokrati 88.524 glasov, Stranka modernega centra 86.868 glasov, Levica 83.108 glasov, Nova Slovenija 63.792 glasov, Stranka Alenke Bratušek 45.492 glasov, Demokratična stranka upokojencev 43,889 glasov in Slovenska nacionalna stranka 37.182 glasov. Stranke, ki niso prišle v parlament so prejele 107.950 glasov.

Za omenjenimi številkami se izraža bistvo slovenskega demokratičnega sistema. Tudi tisti volivci, ki se ne udeležijo volitev, izrazijo svojo voljo s tem, ko ne podpirajo nobene stranke.

V nasprotju z 901.454 volivcev, ki so se udeležili volitev, želi nekaj tisoč protestnikov, da bi njihove zahteve, prevladale nad glasovi volivcev, kar ne predvideva nobena slovenska zakonodaja. Edini argument, zaradi katerega zahtevajo odstop vlade, je v tem, da naj bi bili »vsi lopovi«.

Ugotavljanje kriminala je zadeva organov pregona

Glede na to, da se iz istih logov, ki ob petkih protestirajo, velikokrat sliši, kako zaupajo v slovenski pravni sistem, se zdi čudno, zakaj se sodba in obsodba določenega politika ali politične skupine dogaja na ulicah, brez kakršne koli podlage za kazenski pregon po uradni dolžnost ali na predlog.

Glede na to, da imamo v Sloveniji organe pregone, ki so dolžni preganjati kakršna koli kazniva dejanja in kriminal, je njihova dolžnost, da domnevne nepravilnosti, na katere opozarjajo protestniki, raziščejo oni, namesto, da je sodba o teh stvareh prepuščena množici.

Je moč vpitja prihodnost političnega odločanja?

Če bomo v Sloveniji prepustili politično dogajanje vpitju ulice, namesto volivcem, potem ne bomo več govorili o demokraciji, ampak o diktaturi moči vpitja. Temu lahko primerjamo dogajanje v rimskih amfiteatrih, ko je množica odločala o usodi gladiatorjev. Če so bili dovolj glasni, je cesar obrnil palec navzdol, kar je pomenilo gladiatorjevo smrt.

Če želimo v Sloveniji ohraniti demokratični sistem, potem je potrebno absolutno upoštevati glasove volivcev. V tem primeru velja sestava državnega zbora, na podlagi volitev 2018 za absolutno. Znotraj te sestave je možno in tudi legitimno sestavljati različne koalicije.

Kdor je nezadovoljen s politiko, lahko vanjo aktivno vstopi

Legitimno se je poslužiti tudi konstruktivne nezaupnice vladi in sestaviti novo vladno koalicijo, kar pomeni, da je znotraj aktualne sestave državnega zbora dovolj manevrskega prostora za različne politične sestavljanke.

V kolikor bo aktualna sestava državnega zbora zdržala do rednih parlamentarnih volitev 2022, imajo vsi tisti, ki izražajo nezadovoljstvo na ulicah, dovolj časa, da pristopijo h kakšni politični stranki ali celo ustanovijo novo, in na ta način aktivno in predvsem legitimno vstopijo v politično dogajanje.

So nameni protestnikov res pošteni?

Ob dogajanju na ulicah in vsesplošnem nezadovoljstvu ljudi, se ne morem znebiti vtisa, da gre pri protestih in drugih načinih izražanja nezadovoljstva, prej za projiciranje lastne osebne ranjenosti v nekoga ali v neko politično skupino, ki je izbran za »grešnega kozla«.

To, da neka skupina ljudi protestira zaradi nekaj milijonskega domnevno spornega posla z zaščitnimi maskami me ne prepriča o njihovi iskrenosti. Bolj, kot skrb za državo, se zdi, da je pri protestnikih in njihovih botrih, v ospredju skrb za izgubo določenih privilegijev.

V njihove poštene namene bi verjel, če bi npr. protestirali pri 29 milijonskem nepojasnjenemu odpisu dolgov, znane ljubljanske družine. Prav tako bi me aktualni protesti prepričali, če bi bili organizirani tudi v času, ko je šlo za sporne milijardne posle Nove ljubljanske banke. Ob vsem tem mi prihajajo na misel evangeljske besede, ki jih je Jezus namenil farizejem: »Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate« (Mt 23,24).