Naprej na vsebino

Dr. Janez Remškar : Odločitev, da se starostnike, okužene s covidom-19, zadrži v DSO, je bila slaba.

Življenje in zdravje sta najdragocenejše, kar imamo! Za zdravje je treba skrbeti, za življenje, vredno življenja, se je treba boriti. Kljub vsemu se življenje prej ali slej konča! To se lahko zgodi na hitro, lahko počasi. Odvisno od starosti, bolezni. Lahko se konča tudi nenadoma, zaradi bolezni ali nesreče! Zdravniki se srečujemo s počasnim, tihim usihanjem življenja z zavedanjem ali brez zavedanja posameznika, da je na koncu poti! Poznamo tudi drugačno pot, ki je velikokrat dolga, težka, pot  trpljenja. O vseh teh primerih se je pred kratkim razvila žgoča razprava med zagovorniki in nasprotniki evtanazije.

Glede na moje poznavanje zdravstvenega stanja varovancev v domovih za ostarele, ob mojih obiskih zaradi dodelitve DPP (dodatek za pomoč in postrežbo), vem, da je velik del oskrbovancev nepomičnih, veliko jih je s hudo ali blažjo prizadetostjo enega ali več organov. Veliko je dementnih. Domovi bi potrebovali povsem drugačno kadrovsko strukturo, kajti to so pri nas v resnici neakutne bolnišnice. Veliko je varovancev, ki so v stanju, za katerega laiki rečejo, da so kot »bilke«! Vsaka najmanjša sprememba v zdravstvenem stanju za njih lahko pomeni končanje življenja! Ob poslabšanju zdravstvenega stanja tak varovanec, pravilneje rečeno bolnik, potrebuje običajno paliativno oskrbo. Pri nas do te oskrbe pride težko, le mestoma, celo v normalnih razmerah! V času koronakrize se je pokazalo, kako neurejeno stanje imamo na obeh teh področjih, na kar nas ves čas opozarja tudi Evropa! Vlade v Sloveniji v zadnjih 10 letih niso našle niti načina, kako ustrezno finančno nadomestiti nepravično prostovoljno zavarovanje, kaj šele da bi rešile problem dolgotrajne nege in oskrbe! Razumem stisko osebja v domovih za ostarele ob tem, da so nekateri varovanci, okuženi in dodatno prizadeti zaradi virusa, ostali pri njih. Razumem jih zaradi pomanjkanja kadra in pomanjkanja prostorov za ustrezno izolacijo! Verjetno nekateri niso dobili niti pravočasne pomoči bolnišnic v smislu primerno usposobljenega kadra – medicinskih sester in zdravnikov! Zdravniki se v teh primerih srečujemo z  dilemo, v kakšni meri vzdrževati ali podaljševati življenje, za katerega vemo (mnenje konzilija več zdravnikov po natančnem pregledu zdravstvene dokumentacije), da gre h koncu; ali ga ohranjati na silo, za vsako ceno (kar se dogaja marsikje) ali tako, da zadnje ure življenja minejo tiho, brez trpljenja in da bolnik sam ali v krogu domačih mirno zaspi! Temu se lahko reče tudi pasivna evtanazija! Pri enakih bolnikih se lahko dogaja tudi nasprotno. Iz razloga pomanjkanja informacij o bolniku smo zdravniki v urgentni situaciji, ko takega bolnika vidimo prvič, tudi aktivni. Rezultat je, da bolnik v tistem trenutku ne umre, znajde se na aparaturah, brez upanja, da bo še zaživel brez te pomoči. Sam sem se večkrat znašel v podobni situaciji kot zdravnik na oddelku intenzivne terapije. Bil sem ob takem bolniku dneve in noči, ki so se vlekli zame, za svojce in … Kljub vsem zdravilom, sedaciji (pomirjevalih) bolnika sem velikokrat imel občutek, da bolnik trpi! Naj poudarim, da se vse to dogaja (odločitve o ukrepanju ali ne, v našem primeru o premestitvi ali ne zaradi aktivnega zdravljena  s pomočjo aparatur) tudi v mirnem in ne samo vojnem času, kot pravi  prof. dr.  Keber, citiram: »Mi smo delali triažo vnaprej in mislim, da je to popolnoma v nasprotju z zakoni ali pa vsaj z moralnimi normami.« V nadaljevanju pravi, citiram: »Ni humano odtegniti pomoči, ki bi bila lahko učinkovita, in jemati življenja starejše osebe kot manjvredno, in za to je v tem primeru verjetno šlo. Morda na zavestni ali podzavestni ravni se je družba odločila žrtvovati starejše ljudi na račun tega, da bi morda ohranili kapacitete bolnišnic za tiste, ki jih bodo morda potrebovali. In kaj se je zgodilo, kapacitete bolnišnic so bile zasedene tretjinsko, v enem samem domu pa je bilo več okuženih in več bolnikov kot v vseh bolnišnicah skupaj,« Kako vse to ve?

Verjamem, da so bili zdravniki v  dilemah, kako ukrepati z varovanci domov, sicer že bolnimi, dodatno okuženimi s covidom-19, ali biti aktivni ali ne, jih premeščati zaradi agresivne terapije ali ne. To še toliko bolj, ker tedaj nismo vedeli, kam nas bo zanesel covid-19. Ocenjujem, da je sedanje ocenjevanje pravilnosti ali nepravilnosti odločitve, da so nekateri varovanci ostali v domovih, prezgodnja. Je pa odraz našega časa, ko se »neodvisni« mediji spotikajo ob vsak korak sicer, vsaj do sedaj, uspešne vlade! Menim, da je nujno, da se stanje preuči v miru in da se kritično pretehta vse odločitve ob vsakem posameznem bolniku oz. oskrbovancu doma za ostarele. To je treba storiti, kajti na podobne težave in moralne dileme lahko ponovno naletimo kaj kmalu!

Ljubljana, 25. 5. 2020

                                                                prim. Janez Remškar, dr. med

1
Komentarji

avatar
1 Comment threads
0 Thread replies
0 Followers
 
Most reacted comment
Hottest comment thread
1 Comment authors
Janez Recent comment authors
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o
Janez
Guest
Janez

Sedaj so vsi pametni ! Dr. Janez Remškar, to je njegova odločitev. Menim, da so zadevo zelo dobro rešili, lako bi bilo veliko slabše

Prijava na e-novice