Kako “svobodno novinarstvo” podpira korupcijo

Predsednik vlade Janez Janša je pred časom objavil zapis z naslovom Vojna z mediji, v katerem podaja svoje videnje slovenskega medijskega prostora. Zapis je naletel na obilo nasprotovanja na levem političnem polu. To ni niti najmanj presenetljivo. Globoko zaskrbljujoče pa je, da ima predsednik vlade popolnoma prav.

Glavnim medijem očita lažnivo in manipulativno poročanje. “Takšni mediji si jemljejo pravico do monopola nad vedenjem in presojo. Kritizirajo, a ne prenesejo, če kdo kritizira njih,” navede svojega starejšega nemškega sogovornika izpred let. Takšna pozicija medijev avtomatsko pomeni vojno. A naj na tem mestu predsednika vlade nekoliko dopolnim: to, kar gledamo v Sloveniji, ni toliko vojna z mediji, kot vojna medijev proti vladi in ljudstvu. To vojno so glavni mediji začeli z dnem nastopa nove vlade; zmaga bi zanje pomenila odstaviti vlado in prepričati ljudstvo, da to podpre, ne glede na trhlost argumentov.

Njihovi cilji so razvidni iz usmeritve in načina delovanja, o keterih smo že obširno pisali, udbovske metode pa so v tem prepoznali tudi tisti, ki jih ne moremo a priori imeti za podpornike sedanje vlade:

Zakaj novinarstvo ne sme biti preveč svobodno?

Globoka rana slovenskh medijev ostaja zloraba t.i. “svobodnega novinarstva”, za katero sta se močno borila predvsem javna hiša RTV in Blaž Zgaga. Slednji tudi v tujini, in sicer tako zelo, da je objavljal laži (da, dobesedno gre za laži) v italijanskem in hrvaškem časopisu vprašljive kredibilnosti. Kot velikega bojevnika proti domnevni silni represiji “fašistične” vlade ga je nato povzdignil britanski Guardian, za te dosežke pa mu je prestižno nagrado podelila nemška javna RTV hiša DW.

Menim, da novinarstvo ne sme biti svobodno v smislu, kot si to razlagajo slovenski levi mediji. Svobodno je lahko pravljičarstvo, novinarstvo pa ne, saj mora biti podvrženo resnici, ki je imperativ slednjega. Namen medijev je v prvi vrsti obveščanje, in ljudje si zaslužijo vedeti resnico. Prav pa je, da je ta osvetljena z večih zornih kotov. To je tisti pluralizem, ki dviga raven zavedanja v družbi, kar je predpogoj za kakršnokoli demokracijo. Svobodno novinarstvo pa po slovenskih merilih na žalost pomeni, da lahko pišeš karkoli hočeš, tudi laži.

Nasprotniki vlade so preko Zgage vojno preselili v tujino, saj so hoteli s tem povečati pritisk. Dejstvo pa je, da se je zavoljo resnice in demokracije v slovenski družbi napadena stran dolžna odzvati z vsemi sredstvi. S tem smo vsaj dobili medijsko vojno; če je ne bi, bi imeli zgolj medijske umore.

“Svobodno” novinarstvo podpira korupcijo

Javnost je s to vojno preveč navijaško zaposlena, da bi videla bistvo problema: zakaj obstajajo monopoli, enoumje in linčni drugače mislečih? Zato, da nekateri lahko kradejo, po domače povedano. Slovenija je ujeta v krog korupcije, ki ga sestavljajo politika (le del, nikakor ne vsa), kapital in mediji. Na kratko: velik del slovenske politike izhaja iz prejšnjega režima, če že ne fizično, pa vsaj ideološko. Ta politika ima še vedno dostop do kapitala v smislu obvladovanja podjetij v javni lasti in javnih naročil. Določeni krogi se s tem kapitalom okoriščajo, del sredstev pa namenjajo za enoumno delovanje medijev, ki ustvarjajo javno mnenje njim v prid in jih s tem držijo na oblasti.

To bi lahko označili kvečjemu za hudodelsko združbo, ne pa za izraz demokracije. Z nastopom nove vlade pa se je pojavila grožnja, da se ta krog korupcije preseka. Zato mediji ne prenesejo, da jih kdo kritizira, saj bi s propadom korupcije večinoma propadli tudi sami.

Treba je narediti red

Stanje je potrebno urediti, ga demokratizirati in uvesti danes tako čislano pluralnost. Naj se sliši tudi tiste, ki želimo stvari urediti, končati zločinske prakse in storiti nekaj v korist državljanov Slovenije. Zato je poleg ostalih ukrepov nujno ukiniti prisilno financiranje RTV; peticijo, preko katere želimo aktivni državljani to storiti, lahko podpišete tukaj.