Naprej na vsebino

Kmet nekoč in danes

Beseda kmet je prvotno označevala osebo, ki je imela v lasti polja, katera je tudi dajala v najem. Kmet je od najemnikov, ki so na njegovem polju delali, pobiral davke. Skozi čas se je pomen besede spremenil in beseda kmet se je začela uporabljati za osebo, ki na polju kmetuje. Tako je tudi danes, kjer je kmet oseba, ki se ukvarja s kmetijstvom, goji rastline za pridelavo hrane ali surovin. Običajno se izraz uporablja za ljudi, ki gojijo poljske nasade, sadovnjake, vinograde, vzrejajo perutnino in drugo živino. Lahko je lastnik obdelovalne zemlje ali pa dela kot delavec na zemljiščih, ki so v lasti drugih oseb. V naprednih gospodarstvih je kmet običajno lastnik kmetije, medtem ko so zaposleni na kmetiji znani kot delavci. Kmet je lahko opisan tudi kot oseba, ki s svojim delom in pozornostjo spodbuja rast rastlin, pridelka, izboljšuje zemljišča in učinkovito goji živali.   

Kmet skozi zgodovino

Kmetijska panoga sega že v obdobje neolitika, kar je tudi ena od pomembnejših značilnosti te dobe. Do časa bronaste dobe so imeli Sumerci kmetijsko specializirano delovno silo, ki sega kar do 4000 let pred našim štetjem. V specializacijo jih je prisililo dejstvo, da so bili močno odvisni od namakalnih sistemov za gojenje pridelkov. Prav tako so kmetje iz starega Egipta za učinkovito kmetovanje zanašali na namakanje z vodo, ki so jo pridobivali s pomočjo reke Nil. Tudi udomačitev in reja živali za namene kmetovanja obstajata že tisoče let. V vzhodni Aziji so bili psi udomačeni pred približno 15.000 leti. Ovce in koze so bile udomačene okoli leta 8000 pred našim štetjem. Na Bližnjem vzhodu in na Kitajskem so bili prašiči udomačeni 7000 let pred našim štetjem. Najstarejši dokazi o udomačenju konj segajo okoli leta 4000 pred našim štetjem.

Skozi zgodovino se ni razvijala samo živinoreja. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je lahko en kmet pridelal hrano za zgolj tri ljudi. Z napredkom kmetijske tehnologije lahko sodobni kmet proizvede toliko hrano za več kot sto ljudi. Nekateri menijo, da je ta ocena pomanjkljiva, saj se ne upošteva, da kmet s kmetovanjem porablja energijo, hkrati pa potrebuje številne druge vire, ki jih morajo zagotoviti dodatni delavci. Tako se razmerje med kmetom in ljudmi, ki se hranijo s pridelki kmeta dejansko zmanjša.    

Kmet svoj pridelek prodaja na tržnici. Foto: Pixabay

Kmet je lahko živinorejec, pastir, kmetovalec, vrtnar

Običajno se za kmete, ki gojijo posebne vrste udomačenih živali, uporabljajo različni izrazi. Kmet, ki goji pašno živino, kot so govedo, ovce, koze in konji, je v ZDA znan kot rančer, v Avstraliji in Združenem kraljestvu ga imenujejo grazer, ali pa je preprosto živinorejec. Kmet, ki vzreja ovce, koze in govedo je ponekod znan tudi pod nazivom pastir. Tudi kmet, ki goji govedo, koze, ovce ali druge živali za proizvodnjo mleka ima po svetu različna imena. Rejnik je kmet, ki se osredotoča na gojenje prašičev, puranov, rac ali gosi, bodisi za proizvodnjo mesa, jajc, perja ali kar za vse troje. Oseba, ki goji raznovrstno zelenjavo, se lahko imenuje kmetovalec, včasih tudi vrtnar. 

V razvitih državah je poklicni kmet običajno tisto, ki ima lastniški interes za pridelke in živino, zagotavlja zemljo za kmetovanje ali poskrbi za upravljanje pridelave svojega pridelka. Tisti, ki zagotavljajo zgolj delovno silo, se najpogosteje imenujejo delavci ali bolj domače »kmečka roka«. Nekateri uporabljajo tudi poseben izraz za imenovanje tistih pridelovalcev, ki upravljajo s kmetijskimi zemljišči, ki niso v njihovi lasti. Ti svojo letino in njen dobiček delijo tudi z lastnikom kmetijskega zemljišča. Kljub temu, da se mnogi posamezniki s kmetijstvom ne ukvarjajo polni delovni čas, so lahko v skladu s kmetijsko politiko upravičeni do različnih subvencij in davčnih olajšav. 

V državah v razvoju ali v drugih predindustrijskih kulturah večina kmetov izvaja malo kmetijsko dejavnost zgolj za preživetje. Takšno kmetovanje deluje s preprostim sistemom ekološkega kmetijstva, ki zajema kolobarjenje, varčevanje s semeni, sečnjo in druge tehnike za večjo učinkovitost zadoščevanja potreb gospodinjstva ali skupnosti. V razvitih državah je človek, ki uporablja tovrstne tehnike kmetovanja na manjših površinah zemlje, imenovan vrtnar in mu to predstavlja zgolj hobi. Tak kmet lahko svoj pridelek v določeni meri porabi za potrebe lastnega gospodinjstva, lahko pa ga prodaja na tržnici ali neposredno na kmetiji.

Kmetovanje spada k še posebej težki in nevarni industriji. Kmet se lahko med delom srečuje z nevarnimi žuželkami in drugimi členonožci, vključno s škorpijoni, ognjenimi mravljami, čebelami, osami in sršeni. Nevarnost predstavljajo tudi težki stroji, s katerimi kmet upravlja. Ti ga lahko poškodujejo ali celo ubijejo. 

Tudi pastir je kmet.Foto: Pixabay

Združenja kmetov

Kmetje so pogosto člani lokalnih, regionalnih ali nacionalnih sindikatov kmetov in organizacij kmetijskih pridelovalcev, ki jim daje pomemben političen vpliv. Tako so denimo politično aktivni na področju gensko spremenjene hrane ter se borijo proti posledicam, ki jih povzročajo večja kmetijska podjetja. Mednarodna zveza kmetijskih pridelovalcev (IFAP) po vsem svetu predstavlja kmetijske pridelovalce. Ta zastopa več kot 600 milijonov kmetov v 120 nacionalnih kmetijskih združenjih iz 79 držav. 

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice