Naprej na vsebino

Otroci so v šoli, ker …?

Otroke smo strpali v šolo, da bodo zaključili šolsko leto, kot je treba. Ker bojda po devetih plus tednih starši nismo več kompetentni za učenje, otroci pa morajo nazaj, da bodo padli v stari ritem, ker pred počitnicam je to zelo pomembno. Učitelji morajo pa v teh nekaj tednih z njimi ponoviti vso snov, podano prek šole na daljavo, zaključiti vse ocene, vprašati vse, opraviti vse tiste individualne pogovore, ocene in ne vem kaj še … Meni se ob vsem tem postavlja vprašanje, če se je v času epidemije število ur v dnevu povečalo, ker drugače je vse to nemogoče in gre le v škodo tako učencem kot učiteljem.

Zakaj so otroci morali nazaj v šolske klopi? Ker je peščica staršev vztrajala, da nimajo varstva, da nimajo sredstev za učenje, da ne znajo podajati snovi in da so pedagogi tam, da učijo? Ne kupim. Verjamem pa, da je naporno biti 24/7 z otrokom, uskladiti njegovo učenje, naloge, kuhanje, službo, pospravljanje in še svoje življenje. Ja, bilo je zelo naporno in težko. In ja, zelo je godilo, ko so se smrkavci končno spravili v šolo in ni bilo tistega jutranjega preverjanja, kaj in koliko šolskega dela imajo, ni bilo tiskanja, učenja in potem slikanja, skeniranja in pošiljanja učiteljem. Neverjetno dobra je bila tista jutranja kava, ki je napovedala le to, da je treba otroke spraviti pokonci in jih »nagnati« v šolo. V službi pa milina, ker ni bilo skrbi, ali je smrkavec/smrklja naredil, kar je moral/a, ali je spet ves dan porabil/a za igranje igric, gledanje youtuba, dopisovanje s sošolci, gledanje TV … Ni bilo več skrbi, če bom moral, ko se vrnem domov, igrati detektiva in ugotavljati, koliko je bilo dejansko narejeno, koliko je bilo zbluzenega in koliko narejenega, da je bilo videti, da je narejeno. Ja, otroci so iznajdljivi in če ne preverjaš, se kaj hitro zgodi, da te vozijo žejnega čez vodo, ti pa to ugotoviš, ko je že prepozno.

Torej, mir, milina in predvsem dejstvo, da nihče več doma ne kriči, joka in ugovarja, ker v šoli naredijo vse. Ker sem le starš, ki iz nekakšnega podzavestnega vzvoda vprašam, kaj so počeli v šoli, če je kakšna naloga, doživim svojstven šok. Ja, mi smo v teh tednih delali, sivi lasje so v porastu, pa še kakšno odvajanje od grizenja nohtov me čaka in od cigaret, pa alkohola je bilo tudi bistveno več spitega kot običajno. A vendar je bilo vse narejeno. In kaj dejansko te dni otroci počnejo v šoli – vsaj na naši je tako, in ko se pogovarjam z ostalimi, ni kaj drugače -, nič, absolutno nič za tiste, ki so delali doma. Učitelji v večini redno zamujajo v razred, ker imajo tisoč in en sestanek, usklajevanja in ne vem kaj še, povrh vsega še kdo išče razred, ker selijo se le učitelji. Snovi ne ponavljajo, ker je vsakemu učitelju, ki ima vsaj malo zdrave kmečke pameti, jasno, da je to nemogoče, začenjajo pa z novo snovjo, da bodo vsaj to znali, če so že vsaj devet tednov izgubili. Nalog tokrat ni, ker jih snov dejansko učijo in naučijo ter vaje naredijo skupaj. Kar je super. A to počnejo pri predmetih, kjer je učiteljem že uspelo vsem zaključiti. Torej pri manj kot polovici. Ostali se trudijo ocene dobiti, seveda individualno, ker tisti, ki so delali doma, jih že imajo in se pogovarjajo le o tem, če bi še kakšno oceno pridobili, da bi se jim lahko zaključilo navzgor. Razen vprašanega ostali gledajo na uro in upajo, da bo vsega čim hitreje konec. Pri nekaterih predmetih preverjajo, če so otroci delali doma, in so ure potem posvečene gledanju zvezkov in delovnih listov. Drugod pa vse tiste predstavitve in projekte, ki so jih otroci morali narediti, predstavljajo pred razredom. Torej, samo da se nekaj dela.

In s tem naj bi otroci podoživeli ustrezen konec osemletke (ministrica meni tako, ker mi imamo že nekaj let devetletko) in konec šolskega leta, da septembra ne bo prevelik šok. Kakšen šok le. Sedaj so v razredu, gledajo na uro, ne vedo, kaj bi sami s sabo, ne smejo s prostora, ne smejo se družiti, pri telovadbi lahko počno praktično nič, še huje je, kot bi bili v najstrožji vojaški šoli … Kaj je tu ustreznega in lažjega? Če se jim šola že prej ni zamerila, se jim je zdaj skoraj verjetno. Komu na čast vse to? Da so se govorice, da so otroci lačni ter da nekateri starši ne zmorejo delati z njimi, polegle? Zaradi manjšine je večina potisnjena v nekaj, kar Slovenijo razdvaja. Ja, fino je bilo, da so šli nazaj, da imamo zdaj mi mir ter da je lažje, a za kakšno ceno. Mislim, da nihče ni dobro premislil te poteze, predvsem pa ni upošteval vseh dejavnikov, ker če bi jih, bi v najboljšem primeru ponudili izbiro, ali otrok dela še naprej od doma ali celo prek zooma oziroma podobne aplikacije. V nekaterih šolah s posebnimi potrebami na ta način predavajo v šoli, ker učenci ne smejo biti skupaj v razredu. Oziroma je otrok v šoli. Zelo težko kupim to, da so bili nekateri lačni in v šoli dobijo edini topli obrok. Ker, kot prvo, bodo zdaj cele počitnice lačni, kot drugo to ni dolžnost šole, ampak lokalnega CSD, kot tretje je kar nekaj šol v Sloveniji vseeno kuhalo obroke in jih razvažalo po domovih otrok, ki spadajo med ogrožene. Tam, kjer tega ni bilo, pa menim, da je dosti teh glasnih nevladnikov, ki bi lahko kaj podobnega organizirali. A očitno je lažje zgodbo dati v medije, kot takšno zadevo zorganizirati. Verjamem, da šole, ki so pomagale »lačnim otrokom«, z veseljem delijo navodila, kako to narediš.

Šolsko leto gre počasi proti koncu, starši imamo že kakšen teden oddiha od šole na račun naših otrok, a čez slabe tri tedne bodo te male pošasti ponovno 24/7 z nami. Predlagam, da začnemo zbirati podpise za peticijo, da se ustanovi poletna šola, da bodo še takrat lahko tam, ker moramo mi v službo in so nekateri lačni ter nimamo varstva za njih, ker ni dedkov, babic, sorodnikov. Ubogi otroci pa nikakor ne morejo ostati sami doma, ker jih lahko pošasti iz omar in izpod postelje pojedo. Torej, kje podpišem?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice