Biti hotelski gost po pandemiji

Pandemija je precej premešala karte v hotelskem turizmu, saj so šele pred kratkim dobili dovoljenje, da lahko odprejo tudi večje hotele. Vendar se ob pomanjkanju tujih gostov veliko hotelov še ni odločilo, da bi odprli svoja vrata, ampak bodo s tem počakali še kakšen teden ali več. Ob akciji »nazaj v Portorož in Piran« je odločitev hitro padla – grem za vikend na obalo. Stari dobri Portorož! In očarljivi Piran. V Portorožu večina hotelov ostaja zaprtih, v Piranu je v centru hotel, le pet metrov od obale, za katerega sem se odločili, da v njem spoznam realnost časa po pandemiji. Veselil sem se ponovnega odkritja raznolikosti in slikovitosti piranskih prostorov iz popolnoma nove perspektive. In še nekaj, zaželel sem si doživeti nekaj tistih varnih, nenapornih in vedut polnih krožnih pešpoti, ki te popeljejo skozi Piran, Portorož, Lucijo, Sečo, Strunjan in njihovo okolico. Atraktivnih pešpoti, ki te kljub bližini urbanih središč piranskega prostora, kjer potekajo, na številnih mestih navdušijo z izredno istrsko naravno in kulturno krajino, s spokojnostjo in še z marsičim. Predvsem pa sem hotel videti kako funkcionira hotel, ki se prebuja po zaprtju zaradi koronavirusa.

Pristop do hotela je bil enak, kot je bil do sedaj. Mesto Piran je za turiste zaprto, saj je parkiranje dovoljeno samo za domačine s posebno dovolilnico. Za brezplačen dostop v mesto in odložitev prtljage je dovoljenih 15 minut. Zapeljal sem do hotela, razložil prtljago in kot hotelski gost seveda imel na razpolago malo več kot 15 minut. Potem sem svoje vozilo s posebno dovolilnico hotela odpeljal v dober kilometer oddaljene garažne hiše Fornače, ki stoji tik ob vstopu v Piran. Spremljal me je hotelski »shuttle«, ki me je po opravljenih formalnostih varno in udobno pripeljal nazaj v hotel v centru.

Sprejem v recepciji je bil prijazen in rutinski. Z eno spremembo – črno oblečeni receptor je imel nameščeno masko v enaki barvi. Vljudno sem bil pozvan, da si tudi sam namestim masko, saj da je uporaba mask v hotelu obvezna. Torej neugodnost, ki me bo spremljala ves čas zadrževanja v hotelu. Maske. Ne glede na to, da se mi je to zdelo čudno in nepotrebno, nisem posebej ugovarjal, saj so navodila in priporočila takšna, da nihče več ne ve kaj je prav in kaj ne, pa tudi pravila se spreminjajo iz ure v uro. Hotel so odprli tega dne in opazno je bilo, da želijo, da je vse v redu in v skladu s predpisi. Hotelski gosti so, kot sem lahko opazil, prav vsi nosili maske. Za osebje to sploh ni bilo vprašanje.

Voznik, ki me je pripeljal iz garaže mi je dostavil prtljago do vrat sobe. Maskiran, prijazen, vljuden. V sobe sem moral prtljago znositi sam, saj hotelskemu osebju vstop v sobe ni dovoljen. V tem primeru bi morali spet razkužiti sobe.

Zajtrk naslednje jutro je bil zgodba zase in odraz vseh mogočih priporočil in navodil v zvezi s koronavirusom. Ki v času, ko je razglašen konec pandemije zgledajo nekoliko nepotrebno in panično. Seveda hotel pri tem nima nič. Najprej se je potrebno odločiti za uro prihoda na zajtrk prišli. Hotel mora imeti uro prihoda na zajtrk, da pripravi mizo za vsakega gosta posebej, ker mora koordinirati med vsemi gosti in njihovimi prihodi. Kar v času, ko hotel še ni poln in je gostov še nekaj manj, ni problem. Razlog za takšen protokol je preprost – zajtrk je strežen in ne samopostrežni, potrebno je držati ustrezno razdaljo med mizami in za vsakim gostom mizo razkužiti in na novo urediti. Cela procedura, ker miz, seveda, ni dovolj za takšne zahteve.

V naprej se je potrebno odločiti za vrsto zajtrka. Na razpolago so najmanj štirje. Kontinentalni, mediteranski, veganski in brez glutena. Ni samopostrežnega izbiranja, postrežejo vam naročeno. Izbirate lahko med vrsto napitka, kave, čaja, obliko priprave jajc. Vse je potrebno naročati. In počakati, da vam natakar prinese. Stolček za otroka, izbrani zajtrk, napitke, namaze, kruh, dodatke. Kar želite. Naročite in počakate. Tako bojda živijo bogataši s postrežbo, a v hotelu je to za nas, navajene samopostrežnega sistema, prava muka. Vse kar želiš, če ti zmanjka kruha, če bi rad sladkor, še malo juica, za vse moraš naročati. In počakati, da ti natakar prinese, ko utegne. Prvo jutro je bilo vse idealno in brezhibno, natakar vešč svojega dela, s spominom za naročeno, vse naročeno in kasnejši dodatki so bili na mizi kot bi trenil. Drugo jutro nisem imel te sreče, ker je sistem terjal več dela, saj je bilo gostov, ki so prespali iz sobote na nedeljo, bistveno več. Zato je bila čakalna doba, da so postregli tiste pred mano, daljša. Ob polni zasedenosti hotela bi bilo še bolj dolgotrajno. Kakorkoli že, vse zaželeno je našlo pot na mizo, pribor sicer ni bil v vrečkah, kot bi moral biti, a ga je postregel natakar v belih rokavicah in tudi nekatere druge manj pomembne a priporočene malenkosti niso štimale, a vse skupaj je bilo zelo, zelo dobro. Ko se navadiš in ko sprejmeš sistem, ko razumeš, da je tako potrebno pač delovati, se ti stvari zdijo logične, vprašanje pa, če tudi potrebne.

Naslednje presenečenje je informacija, da sobarice v tvojo sobo ne bo ves čas bivanja, če tega izrecno ne zahtevaš. Namreč, če bi katera vstopila v tvojo sobo je le-to potrebno znova povsem razkužiti. Seveda lahko dobiš sveže brisače, lahko ti pride pospraviti sobo, vendar le na zahtevo gosta. Glede na to, da sem prespal le dve noči se mi to niti ni zdelo potrebno. Sem pa sobarice redno srečeval na hodnikih, z maskami, ko so pospravljale sobe gostov, ki so odšli in jih razkuževale za nove goste.

Nekatere druge dejavnosti hotela seveda še ne obratujejo. Izredno atraktivna terasa nad hotelom je še zaprta, velnes prav tako še ni odprl svojih vrat, kar je logično, saj je bil hotel odprt samo čez vikend, nakar ponovno zapira svoja vrata za nekaj dni. Kljub temu nas je bilo v hotelu kar nekaj domačih gostov in nekaj Avstrijcev, Hrvatov. Morda še kdo drug, a ga nisem opazil. Skratka, hotel se je prilagodil zahtevam po pandemičnega časa in živi svoje bogato življenje, v zadovoljstvo vsakega gosta, za katerega si vzame čas in ga skuša pripeljati do zadovoljnega nasmeha. Zaenkrat skritega za masko.

Piran seveda ni razočaral, kot ni še nikoli. Ozke uličice, prebujajoče se restavracije in lokali, prečudovite pešpoti, ki ti približajo mesto in njega lepote, jutranji tek po njih je prava sprostitev. Piranska pešpot, Strunjanska pešpot, Seška pešpot. Svet, ki te očara in ki se ga nikoli ne naveličaš. Naš, domač, slovenski. Cene enake kot v notranjosti.

Portorož je zaživel v soboto, ko je bil zaradi čudovitega vremena poln enodnevnih gostov, saj hotelov ni ravno veliko odprtih. Ljubljanska govorica je na vsakem koraku, nekaj malo nemščine in angleščine. Znan lokal s sladoledom je pokal po šivih. Ljudje so že pozabili, da jih je župan pred časom rotil, da naj ne pridejo. Zdaj so tu in ob pomanjkanju Italijanov in drugih tujcev še kako dobrodošli. Pandemija je prinesla še nekaj – kolesarje, ki so v takšni množini, da so za pešce že kar moteči, predvsem v conah za pešce in na sprehajalnih poteh. Nikjer na svetu nisem videl toliko kolesarjev na tako malo prostora. Ljudje so bili resnično ujeti v meje svojih občin in posledično so bila kolesa razprodana. Zdaj se vidi rezultat.

Ko nam bo vlada namenila turistične bone bodo obmorski kraji eden od bolj zaželenih ciljev. Do takrat se bo turistični aparat brez dvoma uigral in hočeš nočeš letos moral spoštovati tudi domačega gosta. Če bodo želeli preživeti.