Dan Primoža Trubarja: slovenski državni praznik, za katerega marsikdo sploh ne ve

8. junij že od leta 2010 velja za državni praznik, a ker ne gre za dela prost dan, veliko Slovencev tega sploh ne ve. Prav tega junijskega dne naj bi se leta 1508 rodila ena najpomembnejših osebnosti iz zgodovine slovenstva, oče prve slovenske tiskane knjige in borec za našo enotnost – tako politično kakor tudi jezikovno in kulturno. Na današnji dan se spominjamo velikega Primoža Trubarja, ki ga mnogi zgodovinarji dojemajo kot osrednjo osebo slovenske kulturne zgodovine ali celo kot najpomembnejšo slovensko zgodovinsko osebnost. Zato je prav, da se državljani in državljanke Republike Slovenije zavemo njegovih zaslug in v svojo splošno razgledanost zajamemo nekaj najpomembnejših informacij o Primožu Trubarju.

Zakaj je (bil) torej tako pomemben?

1. Prvi se je zavedal pomena sposobnosti branja.

Njegovi deli, o katerih se učijo že osnovnošolci, sta Katekizem in Abecednik, je protestantski duhovnik spisal leta 1550. A zakaj sta ti deli tako pomembni in kaj je Trubar hotel z njima doseči? S Katekizmom je skušal rojake poučiti o protestantizmu s pomočjo tiska, kar je kasneje omogočilo tudi razvoj slovenske književnosti. A ker je bil Katekizem primeren le za izobražene, je v zavednosti o pomembnosti učenja jezika, ki ne sme zaostajati za učenjem o veri, k omenjenemu delu dodal Abecednik. Abecednik je bil priročnik za branje, ustvarjen s posebnim namenom, da bi se Slovenci iz njega naučili branja (»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti.«)

2. Razširil je književnost na Slovenskem

Večina nas ve le za prej omenjeni deli, a Trubar je v resnici od vse protestantske knjižne produkcije v slovenščini napisal kar polovico in uredil dve tretjini del. Leta 1557 je izdal tisoč strani obsegajočo knjigo Ta pervi deil Tiga noviga testamenta, ki vsebuje prevode evangelijev in je opremljena s predgovorom o naukih Lutrove vere, s koledarjem (Ta slovenski koledar, ki je bil prvi na Slovenskem) in Postilom, razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev. Med njegova pomembna dela sodijo tudi Ta drugi deil Tiga noviga testamenta, Pavlovo pismo Rimljanom, samostojno je izdal knjigo Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Galatarjem, in poročilo o svojih dotedanjih delih, ki velja za prvo bibliografsko delo pri Slovencih. Tudi prvi pravni tekst v našem jeziku, Cerkvena ordninga (cerkveni red za slovensko cerkev), je napisal prav on – a s tem redom je posegel v pravice deželnega kneza, ki je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati.

3. V Slovencih je videl potencial, ne »hlapcev«

Trubar je svoj narod želel izobraziti ter jim s pomočjo verskega izobraževanja privzgojiti navade bolj razvitih skupnosti. V slovenskem jeziku ni videl »nizkega« ali »pogovornega« jezika, temveč poseben in zmogljiv jezik, ki bi Slovence lahko politično in kulturno združeval, posameznike pa intelektualno razvijal. Svoj narod je imel rad; v njegovih delih ga nagovarja z »lubi Slovenci,« predgovor k drugemu delu novega testamenta iz leta 1582 pa je naslovil Truber od Slovenov slovo jemle in v njem še zadnjič srčno nagovoril svoje rojake.

4. Trubar je bil protestant, a je sprejemal druge veroizpovedi

Kljub močnemu prepričanju v svojo vero se je Trubar hotel poučiti o drugih veroizpovedih in jih skušal razumeti. Leta 1567 se je iz Nemčije vrnil na Slovensko, da bi od osmanskih ujetnikov v Ljubljani in Ribnici kaj več poizvedel o Koranu. Preučeval je tudi kalvinizem, dodobra pa je poznal katoliške nauke.

5. »Stati inu obstati«

Trubar se je boril za Slovence in za svoje poglede. Čeprav so bila njegova dela mnogokrat podvržena ostrim kritikam, druga celo prepovedana, je Trubar vztrajal pri pisanju, poučevanju svojega naroda in učenjem o različnih verskih skupnostih. Med drugim se je sprl tudi zaradi slabih prevodov Svetega pisma, saj se je Trubar zavzemal za to, da bi prevodi imeli čim manj napak. Tudi ko je bil zaradi svoje Cerkvene ordninge izgnan, delo pa prepovedano, je Trubar nadaljeval s svojim pisanjem in obdržal svoje verske poglede. Zato ni nič čudnega, da je Milan Brglez dejal, da je »/…/ dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje.«