Janez Remškar: Priča smo prvemu »montiranemu« procesu v demokratični Sloveniji pod taktirko »stroke« in v izvedbi RTV SLO!

Kam smo zašli? Kaj vse nekateri izrabljajo za obračunavanje in politične namene? Kot zdravnik sem užaloščen in protestiram, da se lahko kaj takega dogaja! Del »stroke«, ki je iz varne razdalje opazoval, kaj se je dogajalo v času koronakrize, se je iz meni (ne)jasnih razlogov odločil za očitke, da ne rečem obtožbe tistemu delu stroke, ki se je spopadal s številnimi neznankami in grožnjami pandemije! Predstavnikom stroke, ki so se odločili za očitke, niti ne morem reči stroka, kajti dokler ni opravljena analiza dogajanj, so njihovi očitku neresni in predvsem nestrokovni ter sprevrženi do tistih, ki so s svojim delom z okuženimi s covidom-19 ogrožali svoja življenja in življenja svojih družin! To je navadno politikantstvo in ne stroka, kaj šele etika! Ob tem velja poudariti manipulativno vlogo RTV SLO v njihovih prispevkih. Z »veseljem« so med drugim ponavljali izprijeno izjavo ge. Violete Tomič o genocidu. V sami Tarči so navajali izjave medicinskih sester, ki v strokovnem smislu, razen časa, porabljenega v povprečju za enega varovanca, niso povedale ničesar, bile pa so vznemirljive za laike.  Navajali so izjavo sorodnice o »svinjariji«, ki naj bi se dogajala, ker je nihče ni nič vprašal. Nazadnje so navedli grob zapis zdravnika o nesposobnosti etične komisije Slovenije. Ta isti zdravnik je že v naslednjem stavku zapisal, citiram: »Najpomembneje je, da zaščitimo svoje hrbte. Bolje se mi je izključiti iz vse te igre, da nas kasneje ne bo bolela glava. Naj se oni podpisujejo pod vsako obsodbo vnaprej.« To naj bi bila slika visoko etičnega zdravnika, ki drugim očita nepoznavanje etike, sam pa se ni bil pripravljen boriti za svojega bolnika, če je menil, da kaj ni skladno z etiko in stanjem katerega koli njegovega bolnika! Mimogrede, to le potrjuje, kako brezsrčne ljudi imamo med seboj zdravniki. Nujno je treba spremeniti postopek izbire medicincev v smislu poudarka na humanizmu in empatiji!

Torej »stroka«, namenoma zapišem leva, je nekaj ugibala, predpostavljala na osnovi izjav posameznikov, ki so lahko tudi politično motivirani. Delo svojih kolegov so ocenjevali na podlagi pridobljenega navodila, ki je bil le pripomoček za izhod v sili, kot opornik za zdravnike, ki so se prvič srečali z obolelim varovancem! Zdravniki teh obrazcev večinoma niti niso upoštevali! Take ocene in mnenja so s strokovnega stališča nedopustna. To ni stroka, ampak je politikantstvo! Zaenkrat, brez analize, ne morejo poznati vseh potrebnih podatkov o umrlih in ozdravljenih varovancih in si kljub temu privoščijo komentar! Več kot očitno je tudi dejstvo, da novinarji Mladine, kjer se je začelo problematizirati delo v domovih starostnikov, ne poznajo niti objektivnega stanja v naših domovih za ostarele. Zakaj? Zato ker operirajo s statističnimi podatki o odstotku umrlih v domovih pri nas in jih primerjajo s tujino, kar je povsem neprimerljivo. Zakaj? Ker v Evropi že leta posvečajo obravnavi starostnikov veliko skrbi in ne le besed, kot se to dogaja pri nas. Imajo povsem drugače urejene domove, ločene enote, urejeno oskrbo na domu in tudi paliativno oskrbo! Če bi tovariši novinarji to poznali, morda, nisem pa prepričan, ne bi v Mladini zapisali, citiram: »da v svetu ni zaslediti primera razvite države, ki bi se okužb v domovih za ostarele lotevala na enak način kot Slovenija«. Ali pri Mladini menijo, da smo v Sloveniji na tem področju razviti? S tem so novinarji Mladine pokazali na popolno nepoznavanje stanja v naših domovih. To niso več domovi, temveč so že bolnišnice z zelo pomanjkljivim kadrom, ki je ves čas na meji zmogljivosti, utrujen in v stalni stiski! Sam obiskujem domove za ostarele, poznam stanje varovancev. Velik del njih je na koncu življenjske poti. Marsikdo bi potreboval daljšo oskrbo v bolnišnici, pa je ne dobi, ker v bolnišnicah stalno primanjkuje postelj in je tako hitro, prehitro vrnjen v dom! Zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov se ti v domovih menjavajo, v dežurstvih je ob varovancih vedno drug zdravnik, kar je za težke bolnike nesprejemljivo! Vse skupaj kolikor toliko funkcionira v normalnih razmerah le zaradi prizadevanj zaposlenih in vodstev. Stanje, kakršnega imamo, je posledica nedejavnosti vlad, še posebej vlad v zadnjem desetletju. In čigave so že bile te vlade? Leve, pardon levosredinske! Slednje v zadnjem desetletju razen obljub v koalicijskih pogodbah o sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi in negi niso naredile nič, da bi stanje v domovih uredile! In sedaj so prav pristaši teh vlad glavni kritiki stanja v domovih! Saj ni res – pa je! Recimo bobu bob! Leva politika se je v zadnjem desetletju na področju zdravstva prednostno ukvarjala z ideološkimi temami, za vse, kar ni dobrega v zdravstvu, naj bi bili krivi koncesionarji, zasebništvo …itd. Ali res? Stanje v domovih za ostarele se je iz leta v leto slabšalo! Iz populističnih razlogov so stalno obljubljali ukinitev resnično nepravičnega prostovoljnega zavarovanja. Pri tem niso znali z nadomestnimi dajatvami zbrati enake količine denarja, ki bi bila potrebna kot nadomestilo, kaj šele dodatnega denarja, potrebnega za ureditev dolgotrajne nege in oskrbe. Nič nenavadnega za te ljudi ni, da so jih polna usta obljub in tega, kaj je treba narediti! Tudi v preteklosti so nam njihovi predhodniki obljubljali med in mleko, pripeljali pa so nas v … In neodvisni mediji jim sedaj pri tem krepko pomagajo, k razlagam vabijo strokovnjake, ki to niso, vsaj ne za navedena področja, in nikjer ne poudarijo, da smo v zadnjih desetih letih veliko zamudili! Nehajte se norčevati iz ljudi! In kje so bili ti strokovnjaki, ko smo gledali prizore iz Italije z vrstami krst in tovornjake, ki so odvažali krste? Ob teh prizorih so se odgovorni soočali z zavedanjem o pomanjkanju zaščitne opreme, pomanjkanju usposobljenega kadra za ravnanje z respiratorji ter jasnimi prostorskimi omejitvami na klinikah, bolnišnicah in tudi v domovih za ostarele. Tudi začrtani ukrepi so padli v ta čas! Besedičenje nekaterih in zavržena podpora RTV SLO sta ob uspešnem zaključku prve faze epidemije  povzročila, da so gledalci v prirejeni anketi glasovali za »brezbrižen odnos« odgovornih (stroke in vlade). Strašljivo! Krivično! Ali se na RTV SLO zavedate, kam nas vodite? Mislim, da ne! Za vas so dovoljena vsa sredstva! Ali smo se vrnili v leto 1941, ko so bila za nekatere dovoljena vsa revolucionarna sredstva, vsa …?

Za trenutek se še vrnem k Mladini. Dejstvo je, da se ne želim in ne morem vtikati v uredniško politiko revije, katere lastništvo je jasno. Prav tako je bilo nesprejemljivo vtikanje g. Marjana Šarca, tedaj predsednika vlade R Slovenije, v delo Nove24TV. Dovolite pa mi, da imam povsem drugačno mnenje glede našega osrednjega dnevnika Delo, ki ga nekateri še vedno jemljejo kot osrednje tiskano glasilo v Sloveniji. Ne smemo pozabiti, da je Delo naslednik glasila Komunistične partije Slovenski poročevalec. Po združitvi Slovenskega poročevalca in Dnevnika leta 1959 je nastalo Delo. Po letu 1990, demokratizaciji Slovenije, ob tem, da ni bila izvedena lustracija, v uredniški politiki Dela ni prišlo do spremembe v smislu neodvisnosti! Sedaj je Delo prišlo v roke vodstva Kolektorja in lastnik je pred kratkim novinarjem sproročil, da  novinarji še vedno ne razumejo, kaj se pričakuje od zaposlenih: lojalnost podjetju in lastniku. Torej delati v interesu podjetja in – če je treba – tudi kritično pisati o nasprotnikih. Tako je razumljivo, da v Delu ne boste našli nič problematičnega o delu župana g. Zorana Jankovića. Zakaj? Ker se Kolektor že nekaj časa loteva tudi del v gradbeništvu, in ker je proračun Ljubljane dokaj bogat in je v njem veliko sredstev namenjenih gradnjam, se takemu človeku ne smeš zameriti. Tako to je in nič drugače. Denar obvladuje stvari povsod, tudi pri naših t. i. levičarjih, »ki jim je denar postranska stvar«. Tudi »kolesarjem« je denar postranska stvar. Ali res? Ali je pri nacionalni televiziji kaj drugače? Ne, zakaj pa bi bilo? Prav enako je torej na RTV SLO, kjer pa je v igri še kaj več, bistveno več! Tu gre tudi za oblast. In za nacionalno TV-hišo in njihovo vodstvo je nesprejemljiva demokracija. Za te »demokrate« je povsem nesprejemljivo, da je na oblasti »desnica«. Vse to se v zadnjem času lepo kaže v oddajah Tarča! Prav zanimivo je, da na nacionalni TV niso naredili Tarče v povezavi z resnično nesrečnim delovanjem NIJZ v času vlade g. Marjana Šarca ter o priporočilih njihovih strokovnjakov zdravnikom in turistom, vračajočim se iz Italije. Ne želim obsojati nikogar, tako kot to delajo Tarča in nekateri predstavniki »stroke«, še posebej ob tedaj povsem zmedenih reakcijah WHO. Ampak stroka je  stroka in vsak ima dostop do najnovejše strokovne literature in tam je bilo marsikaj napisanega, kaj so delali in kako so bili pripravljeni na covid-19 v Singapurju, Tajvanu! Še hujši zdrs, sam ga ocenjujem kot zavesten, v smislu branjenja svojih političnih somišljenikov se je zgodil s tem, da ni bilo Tarče na račun reakcij sindikata, osebja, direktorice bolnišnice Ptuj in njihove županje ob nameravani selitvi bolnikov, okuženih covidom-19, iz doma v Ljutomeru v njihovo bolnišnico! Prav tako je zanimivo, da se prof. Dušan Keber v svoji moralni drži tedaj, ob tem hudem moralno-etičnem zdrsu, ni oglasil! Več kot očitno je, da se, glede na ravnanje nacionalne TV-hiše in njihovih aboniranih »strokovnjakov«, napake, če to sploh so, očitajo le eni politični strani! Dovolim si komentirati tudi izjavo prof. Kebra glede tega, kje in kako se dela triaža, s čimer je želel diskreditirati navodilo, ki naj bi opredeljevalo stanje varovancev pred morebitno okužbo, ki se po njegovem mnenju dela le v vojski. Ne drži, spoštovani kolega! Triažo imamo uvedeno v urgencah, in sicer po t. i. Manchesterski triažni skupini, po kateri morajo manj prizadeti bolniki čakati! Že dolgo jo imamo tudi v intenzivnih enotah oziroma pred sprejemom v intenzivne enote, kjer konziliji praviloma odločajo o tem, ali ima intenzivno zdravljenje možnost na uspeh in podaljšanje življenja ali je to le podaljševanje trpljenja na aparaturah. To so moje dolgoletne izkušnje z delom v intenzivni enoti bolnišnice! Nekaj podobnega se dela tudi pri bolnikih z rakom, ko se odloča, ali se bo zdravilo aktivno ali le paliativno. Tako se dela v normalnem času, v času brez pandemije covida-19. Namen: ozdravljenje, vzdrževanje ali podaljševanje človeka vrednega življenja ter skrb za čim lažji prehod vsakega trpečega iz tostranstva v onostranstvo! Pri tem so izvzeti vsi akutno bolni, ponesrečeni, kjer se dela in poizkuša vse, kar se ve in zna in naj stane kar hoče! Za konec si dovolim še pikro pripombo na to, da so med tistimi, ki sedaj problematizirajo delo zdravstvenega osebja, ki odloča o koristih in škodi za bolnika, ker politika o tem ne more odločati, zagovorniki aktivne evtanazije! Torej oni bi politično, z zakonom, zdravnike prisilili, da bi dali bolniku smrtno injekcijo. Nikdar. Imamo druge možnosti, če smo sočutni, empatični in sodelujemo z bolnikom in svojci! Povsem nesmiseln je tudi očitek o tem, da se ni iskalo soglasja prizadetega bolnika. Tovariši, res ne poznate populacije v domovih za ostarele! Kako pa? Ali je bil kontakt z njimi sploh možen? Ne vem, ampak tudi tisti, ki to očitajo, ne vedo! Prepričan pa sem, da so pri tistih, ki so se zavedali in so bili na koncu življenjske poti, ravnali ustrezno, predvsem v smislu lajšanja težav. Tudi drugi očitek, na prvi pogled upravičen, glede kontaktiranja s svojci je prav tako vprašljiv. Ne vem sicer, koliko je teh kontaktov bilo, ne vem, kako so bili kontakti oteženi v času covida-19 ter omejenega gibanja. Verjamem pa, da se ni pristopalo brezbrižno, kot to sedaj hoče prikazati nacionalna TV-hiša! Žalostno! Neodgovorno. Izprijeno! To ni nacionalna TV-hiša. To je »družbenopolitična organizacija« in polvojaška organizacija, takšna, kakršna je bila pred letom 1990! To ni »moja« TV-hiša, to ni demokratičen in politično neopredeljen medij, ki smo ga prisiljeni plačevati.