Naprej na vsebino

Jubilej je znova odprl vprašanje materialne vojne škode

V teh dneh se spominjamo 75. obletnice vrnitve izgnancev, ljudi, ki so jih okupatorji med drugo svetovno vojno z njihovih domov pregnali na vse konce Evrope. Slovenska javnost in mediji so tej obletnici namenili kar nekaj pozornosti. In mislim, da je prav tako. Takih obletnic ne bi smeli niti spregledati niti pozabiti. Čeprav so bili med temi izgnanci tudi moji stari starši, očetu pa je ob izgubi znatnega dela premoženja uspelo, da se je srečno umaknil na italijansko zasedbeno območje, verjamem, da sem sposoben realno in objektivno spregovoriti o nekaterih zadevah, ki so povezane s to problematiko in so še danes bolj ali manj odprte. Tudi kot bivši predsednik Društva materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne se čutim moralno zavezanega, da nekatere stvari pojasnim in se na te netočnosti odzovem.

Kot prvo želim poudariti, da so bili izgnanci po sklepu zaveznikov, zmagovalcev druge svetovne vojne, upravičeni do dveh odškodnin. Prva je povezana s časom, ki so ga izgnanci preživeli v pregnanstvu. In samo o tej je pretežno govora v naših medijih. Drugo odškodnino, ki se nanaša na materialno škodo, ki so jo tako izgnancem kot tudi drugim prebivalcem Slovenije povzročili okupatorji druge svetovne vojne, pa je bilo treba posebej prijaviti. Akcija za prijavo materialne vojne škode je potekala avgusta in septembra 1945 s posebnim poudarkom, da vsem oškodovancem to narekuje  domovinska zavest. Skoraj brez izjeme so oškodovanci, izgnanci in drugi to materialno škodo tudi prijavili. V arhivih po Sloveniji si vsak zainteresirani lahko te prijave ogleda. Te prijave so bile potem združene v eno postavko odškodninske zahteve Jugoslavije do Nemčije.

Nemčija je vojno škodo poravnavala skladno z zahtevki zavezniških držav. Do zapletov pa je prišlo, ko je Jugoslavija priznala Nemško demokratično republiko. Po ponovnem izboljšanju odnosov med Zvezno republiko Nemčijo in Jugoslavijo sta vprašanje materialne škode leta 1970 na svojem sestanku obravnavala nemški kancler Willy Brandt in Tito. Ugotovila sta, da je bila materialna vojna škoda v pretežni meri Jugoslaviji že izplačana, preostanek dolžnega zneska pa bo Nemčija poravnala v naslednjih treh letih. Ker so se v slovenski javnosti vedno znova pojavljali dvomi, ali je Nemčija res poravnala vojno škodo, sem se kot predsednik Društva materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne obrnil direktno na nemško vlado. Torej ne držijo trditve, ki se pojavljajo v slovenskih medijih in javnosti, da v Nemčiji ni nihče interveniral glede materialne vojne škode. V nekaj dneh me je po telefonu poklicala nemška kanclerka ga. Angela Merkel osebno in mi v daljšem pogovoru z mnogimi podrobnostmi razložila, da je Nemčija vse svoje obveznosti poravnala. Ta razgovor je ga. Merkel tudi potrdila v pismu, ki ga še vedno hranim v svojem arhivu. Problem je torej v tem, da Jugoslavija prejete odškodnine ni dala naprej dejanskim oškodovancem. To slednje lahko še podkrepim z osebno izkušnjo. Po sestanku Tito – Brandt, o katerem se je v takratnih medijih na veliko poročalo, se je moj oče obrnil na takratne oblasti z zahtevo, da mu materialno vojno škodo izplačajo. Dobil je odgovor, da je bila materialna vojna škoda, kot bi moral od socialistične države tudi pričakovati, nacionalizirana.

Prav tako ne držijo večkrat ponovljene trditve, da se v Sloveniji za izplačilo materialne vojne škode ni nihče zavzel. Materialni oškodovanci smo se zavzemali, da se materialna vojna škoda vključi v  Zakon o denacionalizaciji, ki ga je pripravila Demosova vlada leta 1992. Prepričan sem, da gre pri vprašanju materialne vojne škode dejansko za denacionalizacijo. Država je dobila dejansko vojno škodo, ocenjeno tudi na osnovi prijav oškodovancev, povrnjeno, ni je pa, kot je bila po mednarodnih pogodbah dolžna, izplačala oškodovancem, temveč jo je nacionalizirala. V naših prizadevanjih, da se materialna vojna škoda vključi v Zakon o denacionalizaciji, žal pri tem nismo bili deležni podpore Društva izgnancev Slovenije, čeprav bi zato morali biti vsaj materialno zainteresirani. Po pogovorih s poslanci se je pokazalo, da bi ta amandma lahko ogrozil sprejem Zakona o denacionalizaciji. Zato so bili naši amandmaji odloženi za drugi korak, do katerega pa ni nikoli prišlo. Čeprav oškodovanci nismo  nikoli odnehali, se je zakon o povrnitvi materialne škode začelo spet resno pripravljati šele v času vlade Janeza Janše v letih 2004 – 2008. Zakon o povrnitvi materialne škode je nastajal pretežno v sodelovanju med Ministrstvom za pravosodje in Društvom materialnih oškodovancev, Društvo izgnancev, čeprav povabljeno k sodelovanju, pa je stalo nekako ob strani. Dejansko pa sva zakon pisala in usklajevala takratni minister za pravosodje prof. dr. Lovro Šturm in avtor tega prispevka. Zakon je bil v DZ vložen jeseni 2008, tik pred volitvami. Po volitvah je vlado prevzela SD. Tudi z vsemi njihovimi vidnimi predstavniki sem opravil razgovore in so mi vsaj v pretežni meri zagotavljali, da je zakon po njihovem mnenju primeren za obravnavo v DZ, da imajo trenutno z gospodarsko krizo preveč dela in da bodo zakon vzeli v obravnavo, takoj ko se bodo stvari nekoliko umirile. Vendar se ni z zakonom o materialni vojni škodi zgodilo nič. To se je ponavljalo tudi pri vseh naslednjih vladah. Nazadnje sem bil pri prof. dr. Miru Cerarju takoj po nastopu njegovega mandata kot predsednika vlade. Tudi on mi je zagotovil, da bo pripravljeni osnutek zakona o materialni vojni škodi vložil v obravnavo v DZ. Čez par dni sem dobil pismo, v katerem mi  dr. Cerar potrjuje vsebino najinega pogovora in me hkrati  obvešča, da je vso zadevo predal svojemu ministru za pravosodje. Tudi ta dopis je še vedno v mojem arhivu. Od tu dalje pa so mi bila vsa vrata naših pristojnih politikov zaprta, zato sem kot predsednik Društva materialnih oškodovancev odstopil in predal posle svojemu nasledniku g. Romavhu.

Pripravljavci zakona iz leta 2008 smo v osnovnem konceptu smatrali, da gre pri izplačilu materialne vojne škode za denacionalizacijo, zato veljajo zanjo pravila o dedovanju iz Zakona o denacionalizaciji. Torej bi bilo dedovanje odškodnine možno do drugega kolena. Res so se kasneje pojavljale zamisli, kako urediti vprašanje materialne vojne škode v nekaterih primerih samo simbolično, in še te naj bi bili deležni samo izgnanci. Ker je taka delitev upravičencev na izplačilo materialne vojne škode – enim ja, drugim ne – za mene neustavna, tem zamislim nisem posvečal posebne pozornosti.

Osebno sem prepričan, da je lahko edino zakon prof. dr. Lovra  Šturma osnova za reševanje vprašanja materialne vojne škode, ker edini spoštuje človekove pravice in enakost državljanov pred zakonom. Pričakujem, da se bo sedanja vlada po končani epidemiji spomnila na zakon iz leta 2008 in ga vložila v DZ. Tako bi prišli vsi materialni oškodovanci okupatorjev druge svetovne vojne, vključno z izgnanci, do pravične odškodnine.

Prof. dr. Andrej Umek

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice