Če ne bomo ukrepali, se nam lahko zgodi, da bodo Madžari do Trojan

Četrtega junija 2020 je minilo sto let od Trianonske mirovne pogodbe. S pogodbo, ki je bila sklenjena po koncu prve svetovne vojne med antantnimi silami in njenimi zaveznicami na eni strani in Madžarsko na drugi strani, je Madžarska izgubila več kot dve tretjini ozemlja, ki je bilo pred koncem vojne ogrsko, in s tem tudi okvirno 3,3 milijona državljanov.

Madžari skrbijo za svoje

Sto let kasneje še vedno 2 milijona Madžarov živi v drugih državah. V času pandemije koronavirusa je madžarski zunanji minister Madžarom izven matične države razdelil zaščitno opremo, saj je »vsak Madžar odgovoren za vsakega Madžara«, kot je tudi zapisano v ustavi Republike Madžarske iz leta 2012.

Po najnovejši anketi Madžarske akademije znanosti 84 odstotkov od 1000 vprašanih meni, da je Madžar »tisti, ki ga je Trianon prizadel«, 94 odstotkov pa jih je izjavilo, da je bila mirovna pogodba nepravična. Dejstvo je, da so na območjih okoli Madžarske – Vojvodina, Transilvanija, Slovaška, Ukrajina – večinsko prebivalstvo Madžari, in dejstvo je tudi, da ohranjajo narodno zavest, ki jim jo Slovenci lahko zavidamo. Na teh območjih so bili Madžari in njihova zemlja zgodovinsko deležni nečesa takega kot Slovenci na Primorskem – »zmagovalci« prve svetovne vojne so kaznovali okupatorje.

Še ena stota obletnica

Leta 2019 je minilo 100 let od združitve Prekmurja z matično domovino. Dejstvo, da gre za združitev, in ne priključitev, priča, da so slovenski prebivalci Prekmurja, ne glede na to, da so bili skozi tisočletno zgodovino pod močnim vplivom madžarizacije, ohranili prekmurski jezik in slovensko narodno identiteto. Ali smo se ob tem jubileju v zadostni meri spomnili na Slovence v Porabju, ki so ostali zunaj matične domovine? In še več: v zadnjih letih se zaradi izdatnega financiranja madžarske manjšine v Sloveniji s strani madžarske oblasti pojavljajo očitki o domnevni madžarizaciji Prekmurja. Razburjajo tudi zemljevidi Velike Madžarske v pisarnah Viktorja Orbana. V Prekmurju pripadniki madžarske narodnosti naj ne bi izražali teženj po vrnitvi pod madžarsko oblast. Pa je temu res tako?

Obletnica Trianonske pogodbe je situacijo zagotovo razburkala. Madžarski Prekmurci so na družbenem omrežju Facebook množično vstavljali naslovne fotografije v okvir Trianona z napisom: Spadamo skupaj. Tudi madžarski narodnostni poslanec Ferenc Horváth.

Okupacija ali predaja?

Župan ene izmed prekmurskih občin je opozoril: »Počasi in pritajeno nas okupirajo. Kar precej ljudi ima v naslovnih slikah trianonsko vsebino, v Bödehazi – preko Žitkovcev so odkrili spomenik. Nakup Term, nakup in obnova stavb v centru Lendave, da o dvojezičnem šolstvu ne govorimo, razpisna sredstva za manjšino iz Madžarske, šola nogometa, v katero so investirali milijone. Omejitve za zaposlitve Slovencev v javnih uradih in zavodih, čeprav imajo le-ti zaposlene prevajalce. Nihče v Sloveniji (ne pozicija, ne opozicija, ne levi, ne desni) pa nima na to tematiko nobenega komentarja …To ni dobro. Cela gora problemov se je nabrala. In vse gre v smeri nabora nacionalističnih prijemov všečnosti, ki se bodo prej ali slej končali v težnji po postopku samoodločitve, torej plebiscita. Nas in naše otroke je strah, da bomo prej ali slej vprašani, kam želimo spadati. Predvsem iz razloga, ker ne poslanci ne ministri, nihče od politikov ne spregleda (ali pa noče spregledati) resnosti situacije.«

V Prekmurju sicer težnje Madžarske po »Veliki Madžarski« nimajo narodnostnega temelja in Madžarska bi težko našla kakršnokoli resno pravno podlago, da bi rušila ozemeljsko celovitost Slovenije. Obstaja pa možnost, da jim bomo sami kaj dali. Zakaj si drznem to napisati?

Mačehovski do Prekmurja in notranje konfliktni

Prekmurje potrebuje investicije, nova delovna mesta. Vlaganja Madžarske so na tem področju velika, a tisto bistveno in pereče vprašanje ni, zakaj to dela Madžarska, ampak: zakaj tega ne stori Slovenija? Če Madžari najdejo manevrski prostor za investicije na ozemlju Slovenije, zakaj ga naša državno-podjetniška mašinerija z vsemi zbornicami in razvojnimi agencijami ne najde? In kako se je lahko zgodilo, da so pri načrtovanju preleta pilotov 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske in 31. lovskega polka vojnega letalstva ZDA 1. junija v čast tistim v prvih vrstah boja z epidemijo covida-19 na Prekmurje pozabili? In zakaj politika nič ne reče, ko Orban izobesi zemljevid Velike Madžarske? Odgovor je pravzaprav sila preprost.

Agenda leve politične sfere, da straši z Orbanom – češ, če boste zavezniki z njim, ne boste več Slovenci – in s tem početjem poskuša zmanjšati podporo desnici in največji koalicijski stranki, je privedla tako daleč, da se več ne ve, ali je še pametno karkoli reči. Če rečeš kaj proti Orbanu, se sliši, kot da rušiš vlado, čeprav jo podpiraš. Če rečeš kaj o narodni zavesti, si nacionalist, kar se šteje za kriminal najhujše vrste. Če rečeš kaj o tem, zakaj se ne vlaga v Prekmurje, spet rušiš vlado, čeprav je ta vlada na oblasti šele tri mesece, problematika »pozabljenega« Prekmurja ima pa že dolgo brado.

A v mislih moramo imeti dejstvo, da si problemov nihče ne želi, vsi bi radi le mirno živeli. V kolikor ne bomo sposobni preseči notranjih (političnih in vrednostnih) delitev pri temi, ki pri napačnem pristopu lahko celo ogrozi ozemeljsko nedeljivost Slovenije, in zavzeti stališča, da smo z Madžari in Madžarsko v prijateljskih odnosih in sodelujemo za skupen cilj, a le kot enakovredni partnerji, se nam ne piše dobro. V kolikor ne bomo dovolj zreli, da razčistimo in jasno definiramo pravice, dolžnosti in pristojnosti akterjev (narodnostne skupnosti, lokalne in državne politike ter kapitala), v kolikor ne bomo zmogli z racionalnim pristopom jasno postaviti mej (fizično in v medsebojnih odnosih) in s tem pomiriti ljudi, ohraniti sobivanje in hkrati zagotoviti razvoja, se nam lahko zgodi, da bodo Madžari do Trojan.