Naprej na vsebino

Tito, Jugoslavija – religija?

Štirideset let po smrti Josipa Broza–Tita in skoraj trideset let po razpadu Jugoslavije, med nami še vedno burita duhove, tako Tito, kot Jugoslavija. Zdi se celo, da je jugonostalgija in s tem v zvezi, oboževanje Tita, vsako leto intenzivnejše, kar poraja vprašanja o vzrokih za takšno stanje. Ob tem se postavlja tudi vprašanje, kaj pravzaprav želijo jugonostalgiki doseči z nenehnim vračanjem v preteklost in obujanja nečesa, kar je nemogoče obuditi?

Nostalgičnost je znamenje človekove starosti

Z obujanjem spominov ni nič narobe, nenazadnje se tudi vsak izmed nas praznuje rojstni dan, prav tako se spominjamo določenih ljudi na obletnico njihove smrti. Problem nastane takrat, ko gre naše spominjanje mrtvih ali spominjanje določene mrtve ideologije tako daleč, da začnemo verjeti, da lahko nekaj, kar je pristalo na smetišču zgodovine, zopet obudimo v življenje. Ravno slednje se zdi, da imajo v svojih glavah tisti, ki so obstali v objemu jugonostalgije in kultu Josipa Broza.

Nostalgičnost je pokazatelj človekove starosti. Poudarjanje preteklosti in njeno poveličevanje je znamenje, da je človek začel nazadovati. Življenje mu ni več v izziv, ampak skuša ugašanje življenjskih moči preusmeriti v poveličevanje preteklosti. Preteklosti ne moremo oživeti, zato človek z vračanjem v preteklost kaže, da je »podpisal življenjsko kapitulacijo«.

Idealno življenje v Jugoslaviji? Vir: Nova24

Jugonostalgija je etično sporna

V primeru nostalgičnosti po Titu in Jugoslaviji je zadeva še bolj problematična, saj gre v tem primeru za poizkus obuditve komunističnega sistema, ki je bil do sedaj najbolj smrtonosen sistem v zgodovini človeštva. Uradni podatki govorijo o 94 milijonih žrtvah. Po neuradnih, naj bi jih bilo krepko preko 100 milijonov žrtev.

Gre za poveličevanje sistema, ki je bil celo bolj smrtonosen kot nacistični režim, kar postavlja tovrstno nostalgijo pod utemeljen vprašaj etičnosti.

V zvezi s tem se tudi izpostavlja problematika selektivnega odnosa do totalitarnih režimov. Na splošno je svetovna javnost jasno opredeljena proti kakšni koli obliki t.i. desnega ekstremizma, ki ga pooseblja nacizem in rasizem, ki izhaja iz te ideologije.

Komunizem še ni doživel splošne obsodbe

Razen redkih izjem, zagotovo ne bomo nikjer zasledili javnega poveličevanja Hitlerja, njegovih sodelavcev in ideologije, ki so jo poosebljali nacisti. Ko se npr. v Nemčiji zbere skupina neonacistov, jih hitro razžene policija, prav tako je zadeva hitro obsojena s strani medijev. Razvidno je, da je nacizem, gledano v svetovnem merilu, doživel obsodbo, kar je edina pravilna reakcija.

Zanimivo je, da komunizem te vrste obsodbe ni nikoli doživel, čeprav je po statističnih podatkih terjal več žrtev kot nacizem (vseh žrtev 2. svetovne vojne je bilo 60 milijonov). V to problematiko sodi tudi Tito, saj je tudi on odgovoren za veliko število žrtev, za katere je on in njegov režim menil, da utegnejo ogrožati revolucijo in njene pridobitve.

Sovjetska zveza je skupaj z Nemčijo napadla Poljsko

Problematika komunističnih žrtev je v tem, da so bile umorjene večinoma v času, ko ni bilo vojne, medtem ko glavnina nacističnih žrtev izhaja znotraj časa druge svetovne vojne. Poleg tega, lahko rečemo, da gre pri komunistični ideologiji za posebno vrsto hinavščine. Komunisti so namreč mnogim ljudem uspeli »prodati« zgodbo, da so se borili proti nacizmu, čemur še danes mnogi verjamejo.

To je samo delna resnica, kajti kdor vsaj malo pozna zgodovino ve, da je Sovjetska zveza imela z nacistično Nemčijo sklenjen pakt o nenapadanju. Ena od posledic pakta je bil obojestranski napad na Poljsko leta 1939. Znano je, da se je 1. septembra 1939 z Napadom Nemčije na Poljsko začela 2. svetovna vojna. Bolj malo znano ali celo zamolčano pa je, da je 17. septembra 1939 Sovjetska zveza napadla Poljsko z vzhodne strani. Tako sta si nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza razdelili Poljsko.

Vzrok, da je Sovjetska zveza nastopila proti Nemčiji je dejstvo, da je Nemčija prekršila pakt o nenapadanju, s tem, ko je 22. Junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo. Tako je Sovjetska zveza bolj iz prisile, kot pa iz nasprotovanju nacistični ideologiji začela z bojem proti Hitlerjevemu režimu, ki ga je skupaj z zavezniki uspešno dokončala maja 1945.

Tita se je in se še slavi kot boga?!

Jugoslovanski komunisti so se ravnali po navodilih Sovjetske zveze

Ker so jugoslovanski komunisti delovali po navodilih iz sovjetskih kolegov, niso nastopili proti Nemcem, vse do napada na Sovjetsko zvezo. Očitki o kolaboraciji, ki letijo s strani komunistov in njihovih naslednikov na tiste, ki so bili, predvsem iz protikomunističnih razlogov, podprti s strani Nemcev, zato ne zdržijo resne obravnave. Prvi kolaboranti nacizma so bili namreč komunisti.

V naravi komunizma je, da obračunava s svojimi nasprotniki

Kjer so po 2. svetovni vojni prevzeli oblast komunistični režimi, so najprej obračunali s svojimi nasprotniki. To se je zgodilo tudi v Jugoslaviji. Tako lahko rečemo, da je Jugoslavija in Titov režim nastal na truplih tisočih žrtev, ki niso bili po volji novemu režimu.

Vsaka stvar, ki izvira iz zla ne obstane dolgo. Tako smo bili konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja priče sesutju komunističnih režimov. V Sloveniji se je zgodil poseben »sestop z oblasti«, saj so komunisti predvideli, da jim trenutna politična klima ni naklonjena.

Slovenski komunisti so se skrili pod masko demokracije

V Sloveniji se ni zgodila lustracija, kakor v ostalih post komunističnih državah, ampak so se komunisti čez noč »prebarvali« in postali »demokrati«. V novi preobleki so vse od osamosvojitve Slovenije dalje ljudem vlivali različna sporočila, ki so obujala nostalgijo po Titu in njegovemu režimu. Odgovor na vprašanje, zakaj je ravno v Sloveniji nostalgija tako živa, lahko iščemo v tem, da so se komunisti na prefinjen način potuhnili pod različnimi maskami demokracije.

Titov kult je prehaja v religiozno sfero

Kljub temu da sta Tito in Jugoslavija vse bolj del zgodovine, ki se ne bo nikoli več vrnila, se pri ljudeh ustvarja ravno obraten vtis. Fenomen jugonostalgikov je prešel že v religiozno sfero. To nam npr. govori petje pesmi »Druže Tito, mi ti se kunemo«. Razumljivo je, da je bila ta pesem aktualna štirideset ali več let nazaj, povsem nerazumljivo pa je, da se ta pesem poje tudi danes. Človek namreč lahko izpoveduje zvestobo samo Bogu, ki je večen, in človeku, vendar samo dokler je živ. Po njegovi smrti zvestoba odpade, saj je bistvo zvestobe v tem, da je živa vsaj med dvema živima osebama.

Fenomen oboževanja Titovega kulta lahko uvrstimo v patološko stanje človeka. Kljub temu da je po vseh človeških zakonitostih jasno, da človek, ki umre, ne more biti več obujen v star način življenja, Titovi oboževalci te zakonitosti ne upoštevajo in živijo v preteklosti. Najpogostejši verbalni znak vračanja v jugo preteklost izražajo z besedami: »Joj, kako je bilo v Jugoslaviji lepo; Tito je poskrbel, da smo imeli vsi službo; včasih smo bili ljudje bolj povezani, ipd«.

Je bilo življenje v Jugoslaviji res idealno?

Glede »idealnega življenja« v Jugoslaviji lahko rečemo, da smo bili priče nenehnemu razvrednotenja denarja, posebej še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V kolikor človek ni zamenjal na črnem trgu dinarje za marke, je denar izgubil večji del svoje vrednosti. V trgovinah je bila ena izmed najbolj pogostih besed s strani trgovcev beseda »nimamo«. Ni bilo ne kave, ne riža, druge vrste hrane, različnih vrst orodja in drugih pripomočkov, itd. Prav tako je bila omejena vožnja z avtomobili. Na mesec je bilo na voljo samo nekaj deset litrov goriva, ki smo ga lahko kupili na podlagi bencinskih bonov. Prav tako je veljala prepoved vožnje z avtomobilom v določenih dnevih v tednu, glede na sodo oz. liho število registrske tablice.

Met tem ko je narod stradal je Tito bog živel prestižno.

To je le nekaj stvari, za katere smo bili prikrajšani v času komunističnega režima v Jugoslaviji. Poleg tega je bila močno omejena svoboda govora in svoboda veroizpovedi. Da o grozotah, ki so se npr. dogajale na Golem otoku sploh ne govorimo.

Obuditev Tita in Jugoslavije je iluzija

Jasno je, da Tita nikomur ne bo uspelo obuditi od mrtvih. Po drugi strani bi sicer bilo teoretično mogoče obuditi bivšo državo, vendar je to v praksi neizvedljivo. Najbolj močni jugonostalgiki smo namreč ravno Slovenci. Naši sosedje Hrvati nima teženj po jugonostalgiji, saj so zelo ponosni na svojo državo Hrvaško, zato je vsako obujanje Jugoslavije z njihove strani neizvedljivo. Tudi drugi bivši jugoslovanski narodi so v veliko manjši meri jugonostalgiki, kot pa Slovenci.

Zato je edina rešitev za tiste, ki hrepenijo po obuditvi Jugoslavije to, da se sprijaznijo, da je teoretično mogoče obuditi Jugoslavijo samo znotraj meja Slovenije. Zato bi se v najboljšem primeru lahko nova državna tvorba imenovala Jugoslovenija. Seveda tudi ta zadnja hipoteza predstavlja patološkost in je zagotovo neizvedljiva.

Žal, takšno razmišljanje mnogih Slovencev, hromi naš nacionalni in državni razvoj in nas pušča nerealni nostalgičnosti. Še bolj pa je zaskrbljujoče, da se jugonostalgičnost prenaša na mlajše rodove, ki nimajo nobene praktične izkušnje s komunistično ideologijo in z bivšo državno tvorbo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice