Izpiti in izobraževanje v senci koronavirusa

Matura se približuje svojemu koncu, študentsko izpitno obdobje se je šele pričelo. Čeprav je epidemije uradno konec, izvajanje izpitov ne izgleda tako kakor običajno. Mnogo izpitov – še posebej tiste ustne – so se fakultete odločile izvesti na daljavo, preko video konferenc, pri izvajanju pisnih izpitov pa veljajo razni ukrepi, kot so uporaba mask, razkužil, strogo določena razdalja med študenti itd.

Večini študentov se zdi opravljanje izpitov tega semestra veliko težje in bolj stresno kot sicer – kar je najbrž posledica popolnoma drugačnega izvajanja predavanj v zadnjih treh mesecih. Čeprav so nekateri profesorji organizirali predavanja preko spleta, drugi snemali predavanja, tretji objavljali obsežne razlage, se takšna oblika izobraževanja ne more kosati z običajnimi predavanji v živo. Če študentu kakšen del vnaprej posnetega predavanja ni jasen, predavatelju ne more sproti zastavljati vprašanj, niti iskati pomoči pri svojih sošolcih, v času ukrepov pa ni bilo niti možnosti plačljivih inštrukcij, ki bi potekale v živo. Po precej neenotnem mnenju študentov so nekatere fakultete semester na daljavo izvedle bolje kakor druge, nekateri profesorji so se znašli bolje kakor drugi, a večina nas meni, da smo pristaši običajne izvedbe študijskega izobraževanja.

Druga reč, ki je otežila letošnje izpite, je pomanjkanje motivacije za sprotno učenje. Mnogo študentov je na polovici epidemije obupalo nad sledenjem študijskemu dogajanju, drugi so spletno izobraževanje bolj težko dojemali s takšno resnostjo kot jo zbujajo predavanja v živo. Študentje namreč predavanja obiskujemo tudi zato, da srečamo druge ljudi, da spremenimo svoje okolje, da s predavatelji izvajamo razne diskusije, pri spletnemu izobraževanju pa je pojem predavanja zreduciran izključno na nekomunikativno podajanje študijske snovi. Poleg tega je tako študente kakor izvajalce opazno potolkla nevednost o prihodnosti študijskega procesa; ker se dolgo ni vedelo, ali bomo izpite sploh lahko izvajali, smo študentje pri nekaterih predmetih prejemali mnogo sprotnih nalog, ki naj bi nadomestile letošnje izpite oz. na podlagi katerih bi naj bili letos ocenjeni. Takšne naloge je bilo težko napisati, saj je bil naš dostop do potrebnega gradiva in asistence omejen, na drugi strani pa nihče ni pričakoval, da bomo izpitne obveznosti morali opravljati že aprila in maja (ko nam celoletna snov sploh še ni bila podana) namesto junija in julija.

Ponekod so izvajalci študijskih predmetov razumevajoče znižali uradne ali neuradne kriterije svojega ocenjevanja, sploh pri izpraševanju preko video konferenc, zaradi česar se v nekaterih primerih naše ocene niso drastično znižale – v nekaterih primerih so se celo zvišale. A znanje, ki smo ga pridobili, je kljub ohranjenim ocenam običajno znatno manjše – na drugi strani tudi zato, ker ni nič lažjega od goljufanja pri izpitih preko spleta. Veliko študentov se je (zanašajoč se na to opcijo) letos učila znatno manj. Še ena slabost spletnih izpitov se skriva v tehničnih zapletih: na primer, marsikdaj se zgodi, da brezžična povezava za trenutek ali dva preneha delovati – na to posameznik nima vpliva. A če se študentu to dogodi sredi ustnega izpita in zaradi le nekaj trenutkov dolgega izpada interneta »izstopi« iz internetne učilnice, njegov izpit ni veljaven. Tudi zvok spletne komunikacije marsikdaj ni kristalno čist in je treba predavatelja po dvakrat in trikrat prositi, ali lahko ponovi zastavljeno vprašanje. V takšnih pogojih se ne študent ne ocenjevalec ne moreta osredotočiti zgolj na snov spraševanja, saj je treba obenem nadzirati pogoje spletne povezanosti. Najbrž ni treba posebej razglabljati o tem, da je lažje najti iglo v senu kot profesorja, ki z upravljanjem spletne konference nima nikakršnih težav.

Nekateri izpiti so vendarle izvajani v živo; ponavadi takrat, ko je študentov preveč, da bi predavatelj zmogel vsakega posebej ustno izprašati. Protokol oz. navodila za izvajanje izpitov so daljša in zaobsegajo več informacij od marsikatere izpitne snovi. Namesto da bi študent zadnjo uro pred izpitom obnavljal svoje znanje, se mora opominjati na vse reči, ki jih mora oz. ne sme storiti pri vstopanju v predavalnico, kjer bo potekal izpit: sediš na točno določenem mestu, v točno določeni učilnici, priti moraš skozi ta in ta vhod, toliko in toliko minut pred izpitom, držati toliko in toliko razdalje, nadeti masko, sneti masko, spet nadeti masko …

Drži, da je treba koronavirus jemati resno, čeprav je epidemije uradno konec, a resno je treba jemati tudi izobraževanje. Razumljivo je, da je bilo zaradi epidemije treba žrtvovati en semester in nekaj znanja, a poudariti je treba, da ta žrtev ni bila majhna, niti najmanj zanemarljiva, in da spletno izobraževanje ni nadomestilo normalnega izobraževanja. Utrpeli smo izgube; naše znanje, ki bi ga morali imeti za opravljanje poklica v naši prihodnosti, je utrpelo izgube. Naj to ne ostane zamolčano.