Opoziciji brez dokazov ni uspelo, Počivalšek ostaja

Včeraj smo bili priča interpelaciji zoper gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Po maratonskem zasedanju Državnega zbora jo je podprlo 37 poslancev, 51 jih je glasovalo proti, eden pa se je vzdržal.

Počivalšek se je torej obdržal na mestu ministra. S stališči predlagateljev interpelacije je javnost že dodobra seznanjena, prav tako s pogledi tistih, ki so Počivalška podprli, tako politika kot javnost pa ostajata globoko razdeljeni. Podporniki Počivalška so svoja stališča zgradili na podlagi tehtnejših argumentov, predlagatelji interpelacije pa se, če hočemo ali ne, naslanjajo na precej nezanesljivo sestavljeno zgodbo.

Interpelirani minister sicer meni, da je interpelacija na ravni srednješolskega referata, še kaj bolj ostrega je znal na račun slednje povedati Zmago Jelinčič. S temi ocenami se velja strinjati, saj je vsemu hrupu navkljub na koncu vse izpadlo silno amatersko: vse preganjanje ministra je temeljilo zgolj na tem, da obstaja sum nepravilnosti. To je bilo subjektivno podano stališče, kateremu je bila celotna interpelacija prilagojena. Obstaja sum; da, obstaja. Ta lahko obstaja povsod, in zato naj bi moral oditi minister in kar cela vlada.

Medijski konstrukti in montirani procesi

Zakaj že? Ker je bilo tako povedano v politično motiviranem medijskem konstruktu, kakršnega si še Lukašenko ne privošči? Ker je tako rekel del opozicije, ki se mu toži po oblasti?

Minister bi moral oditi, če bi mu bila krivda nečesa dejansko dokazana. A zaenkrat še živimo dovolj demokratični državi, da je človek nedolžen, dokler se mu krivde ne dokaže. Posli, s katerim naj bi minister Počivalšek in njegovi domnevni privilegirani dobavitelji bajno obogateli, so javni. Dokumentacija je javno dostopna na straneh vlade, pa tudi na družbenih omrežjih, kjer so jo neupravičeno oblateni akterji rade volje delili, da bi si oprali ime. Tako ogorčeno očitane nepravilnosti bi bile, če bi obstajale, zlahka dokazljive. Glede na vse to se poraja upravičen dvom v opozicijske govorice, da je minister nečesa kriv; prej nasprotno: dokumenti kažejo, da je nedolžen.

Opozicija ni poklicana, da sodi

O krivdi, nedolžnosti in odgovornosti nekoga naj odločijo pristojni preiskovalni in pravosodni organi, kot je v imenu poslanske skupine SMC povedala Janja Sluga. Čas pa je, da se tudi DZ namesto s sodno-preiskovalnimi dejavnostmi začne ukvarjati s svojim delom.

Demokratično bi bilo, da bi morebitne opažene nepravilnosti opozicija naznanila preiskovalnim organom, sledila bi sodba, in če bi bila ta obremenilna, bi minister moral oditi. Tako pač je; odstopiš, ker si kriv, ne pa zato, ker je tako rekel Kordiš.

Kriv je “paktiranja z Janšo”

No, ko smo že pri Kordišu: ta je Počivalšku že večkrat očital, da paktira z Janšo, in roko dam v ogenj, da je to v očeh opozicije njegov glavni greh. Tega je “kriv”, ne pa kraje pri nabavah; za to ga hočejo kaznovati. A na njihovo nesrečo paktiranje z Janšo ni kaznivo.

Opozicija je zakon vzela v svoje roke in po balkanskem principu “kadija tuži, kadija sudi” hotela odstaviti ministra. Vprašajmo se, kdo in kako pri nas nastavlja in odstavlja vlade? Demokratične volitve ali montirani procesi s podporo nahujskane ulice? Kakšen pa je pomen kazenske odgovornosti v naši družbi? Je možno, da nekdo nosi odgovornost za nekaj, česar ni kriv? Seveda, če ni prave barve.

Še eno dejstvo je pomembno: ministru Počivalšku interpelacija očita napravilnosti. Ni bilo sistema nabave, ni bilo marsičesa, kupovalo se je prek posrednikov, plačevalo se je avanse. Da, vse je res. A da je do tega sploh prišlo, je kriva izključno Šarčeva vlada. Imela je več kot mesec časa, da se na krizo dodobra pripravi, a to je bil čas metanja puške v koruzo, in za skrb za ljudi ni bilo časa. Ne pozabimo, sistema nabave za časa Šarca sploh ni bilo. Ni obstajal. Vzpostavila ga je šele trenutna vlada, v državi pa ni bilo niti enega organa, ki bi lahko opremo dobavljal neposredno od proizvajalcev, niti Zavod za blagovne rezerve ni imel za to usposobljenih ljudi, kot je pred časom zelo čustveno ponazoril državni sekretar Cantarutti. Če ne bi delali preko posrednikov in z avansi, bi se znalo zgodoto, da bi ostali brez vsega.

To pa je nekaj, za kar bi moral nekdo odgovarjati. Neposredno odgovornost nosi Šarčeva vlada (Šarec je tedaj dajal usmeritve, in ne Počivalškov resor v njegovi vladi). Dvomim, da se bo ta kdaj posul s pepelom. A če bi objektivno ocenjevali odgovornost za tedanji kaos, na koga drugega s prstom ne moremo pokazati. Neosnovani in nedokazani očitki proti Počivalšku so zgolj farsa v službi parcialnih interesov nekaterih, to, da pa predlagatelji interpelacije drugemu očitajo krivdo za nekaj, kar so sami zakuhali, pa je naravnost bizarno. Opozicija se bo morala naučiti razliko med gledanjem pod prste in metanjem polen pod noge.