Naprej na vsebino

Želja po dobičku uničuje slovenskega kmeta, državljani pa smo vse bolj potisnjeni v roke tujcem

Samooskrbnost vsake države je temelji, ki ji omogoči, da v času izrednih razmer lahko preživi in da se državljani ne soočajo s pomanjkanjem. Slovenija je samooskrbna le pri mleku, perutnini, govedini, vinu in jajcih. Velik manko imamo pri zelenjavi, sadju, krompirju in žitu.

V Slovenski ljudski stranki že dlje časa opozarjajo na pomen prehranske varnosti Slovenije in čim večje samooskrbe s hrano. »Žal danes lahko ugotovimo le to, da so bila pretekla leta normalnih razmer in relativnega blagostanja izjemno slabo izkoriščena za povečanje samooskrbe s hrano, saj se je zaradi očitnega podcenjevanja pristojnih ministrstev in drugih služb na številnih področjih samooskrba celo zmanjšala,« so zapisali že pred epidemijo v svojem sporočilu za javnost.

Bili so edini, ki so opozorili, da nas lahko epidemija pripelje tako daleč, da hrane ne bo dovolj. Takrat so vsi zamahovali z roko in trdili, da pretiravajo. Epidemija se je k sreči končala »še pravi čas«, tako da se scenarij pomanjkanja hrane ni razvil. So se pa vsekakor pokazale druge pomanjkljivosti in na plan so priplavale vse tiste težave, ki so se leta podcenjevale.

V času koronavirusa je bilo narejenih kar nekaj (ne)uspešnih korakov

Ob zaprtju »javnega življenja« in posledično vseh javnih vzgojno-izobraževalnih ustanov ter gostinskih obratov je postalo kaj hitro jasno, da zna biti uvoz hrane problematičen, predvsem uvoz in izvoz govedine in svinjine, saj so klavnice zmanjšale zakol, poraba mesa je upadla. Kmetom sta govedo in svinjina ostajala, trgovci pa so meso uvažali iz tujine, zato je kmetijska zbornica dala pobudo, da se prepove uvoz govedine in svinjine.

Franc Režonja iz Območne enote KGZS Murska Sobota pove: »S tem smo želeli, da bi se povpraševanje v Sloveniji dvignilo pri slovenski pridelavi in se zmanjšalo pri uvoženi.«

Vlada je na koncu v intervencijski zakon zapisala, da se lahko v izjemnih primerih prepovesta tako uvoz kot izvoz hrane, in kaj kmalu dobila opozorilno pismo Evropske komisije, da tovrstno vedenje vzbuja pomisleke glede prostega pretoka.

Člen je bil zaradi tega umaknjen. Hrana pa se je začela kopičiti.

Največ težav so imeli mlekarji in govedorejci, ki so pred krizo pridelke prodajali na prosti trg v Evropski uniji, saj so tam odkupne cene bistveno višje kot v Sloveniji. Zaprtje mej je s sabo prineslo tudi to, da mlekarji in govedorejci svojih izdelkov niso mogli izvažati.

Vsaj 150.000 litrov mleka je dnevno ostajalo, zato je marsikateri mlekar mleko prodajal pod ceno, saj se je trg dnevno spreminjal. Vlada jim je stopila nasproti in naročila zavodu za blagovne rezerve, naj dodatno odkupi mleko za predelavo v mleko v prahu. A vendar so težavo mlekarji rešili sami s pomočjo mlekarn, ki so, sicer po nižji ceni, odkupile mleko, čeravno so ga imele zadosti.

Čisto druga zgodba je bila z govedorejci. Država jim je ponudila 100 do 167 evrov na glavo živine, če so se odločili za prodajo in zakol, kar je za marsikaterega rejca ob dvakrat večjem »ostanku« živine in 20-odstotnem upadu dohodka pomenilo delno rešitev. Tako se je breme presežkov preneslo na klavnice, ki so se spopadale s pritiski kmetov po večjem zakolu in na drugi strani z drastičnim upadom prodaje.

Slovensko prvo razredno govedo izvažamo in uvažamo drugorazredno in predelano slovensko. Vir slike: Pixabay

Klavnice so in bi na ta način delale izgubo, prošnje po nadomestilu za skladiščenje pa jim niso ugodili. Tako ima zdaj ogromno kmetov govedo, ki je prestaro za zakol.

Iz te zgodbe je najkrajšo potegnil kmet, saj so potrošniki lahko v času epidemije kupovali v akcijah meso iz tujine, trgovska podjetja pa so kovala dobiček.

Ministrica meni, da so pridelovalci za izgubo krivi sami

Svojstven absurd je bila vsekakor pridelava solate. Slovenija večino solate uvozi iz Italije. V času epidemije je kmetijsko ministrstvo dalo pobudo in »pritiskalo« na pridelovalce, naj poskrbijo, da bodo povečali pridelavo solate. Rezultat poziva je vsaj 200 ton preveč predelane solate.

Ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec meni, da je to zato, ker pridelovalci niso znali oceniti, koliko solate naj bi posadili, ter je niso znali predati na trg, povrh vsega pa so bile gostilne in javni zavodi zaprti. Pustimo ob strani dejstvo, da je pobuda prišla ravno od njih ter da niso upoštevali dejstva, da slovenski pridelovalci nimajo ne semen ne zabojev in da niso opremljeni za tovrstno pridelavo.

Rada pa se ministrica pohvali, da so na ministrstvu dosegli, da morajo javni zavodi (šole, vrtci) do 31. 12. 2020 pri nabavi hrane vsaj polovico le-te kupiti pri slovenskih pridelovalcih ter da so kmetje dobili nadomestilo za izpad dohodka, so imeli plačane socialne prispevke in še kaj. Pozabila pa je omeniti, da bodo velik del »dodatkov« morali vrniti.

Koliko so kmetje dejansko dobili iz vseh naslovov koronapaketov, ne vesta ne kmetijsko ministrstvo ne finančno, se pa špekulira o okoli 76 milijonih, kar znaša slaba 2 odstotka celotne vrednosti koronapaketov. Glede na to, da so ne nazadnje kmetje pomemben steber slovenske družbe, je to zelo sramotno.

Da bomo samooskrbni pri zelenjavi bodo potrebne drastične spremembe. Vir slike: Pixabay

Nakupovalne navade potrošnikov so se v času epidemije spremenile

Marička Lah, predsednica trgovske zbornice Slovenije, meni, da so se v času epidemije nakupovalne navade potrošnikov spremenile. Nakupi so bili bolj premišljeni, zmanjkovalo je samo kvasa, prodaja pa ni bila večja.

Lahova je povedala tudi, da so trgovine odkupovale presežke, a da naj bi zbornica zatajila, ker ni javljala, kje ti presežki sploh so.

Dodala je, da so v trgovski zbornici že v letu 2013 pripravili načrt, da bi lokalne zadruge kupovale od lokalnih proizvajalcev, ti pa bi potem pridelke skladiščili v regionalnih zadrugah, ki bi morale poskrbeti za skladiščenje, pakiranje in trgovanje s trgovci. Meni, da bi na ta način znamka »izbrana kakovost« le še pridobila, prav tako potrošnik, vsaj glede kakovosti.

Po njenih podatkih naj bi potrošnik tako in tako bil pripravljen plačati sedem odstotkov več za slovenski izdelek.

Enakega mnenja pa ne deli predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič, saj je pod vprašaj postavil dejstvo, ali je vse, kar je ponujeno kot domače, res domače. Po njegovih besedah so trgovci z akcijami privabljali kupce in jim ponujali izdelke, ki so jih uvozili po bistveno nižji ceni iz tujine.

Potrošnik je potem izbiral med drago slovensko hrano in bistveno nižjo uvoženo hrano. Izbral je v večini slednjo. Je pa Florjančič izpostavil še drug problem kmetov, namreč v izračun pridelane hrane niso všteti stroški dela, saj se pričakuje, da kmet hrano prideluje za hobi, to je družinska tradicija in način življenja. Posledično se kmetu ne more očitati, da raje svoje izdelke proda tja, kjer je ustrezno plačan. Sicer potem prihaja do tega, da slovenski kmet prvorazredno meso prodaja v tujino, v Slovenijo se uvaža pa drugorazredno. Ker so stroški predelave v tujini nižji, obstaja tudi verjetnost, da iz tujine uvozimo predelano slovensko meso.

Veriga od kmeta do potrošnika je nepovezana

Glavni razlog za zmedo na trgu in v oblikovanju ponudbe s strani kmetov in trgovcev, kar bi sicer moralo povezati kmetijsko ministrstvo, je prav nepovezanost v verigi od kmeta do potrošnika, vsaj tako meni varuh za varno hrano in še marsikdo.

Slovenski kmet je premajhen, da bi lahko konkuriral trgu Nizozemske, Španije in Italije, od koder uvozimo večino zelenjave in sadja. Njihove cene so nižje, kot jih lahko ponudi slovenski kmet, hkrati pa le-ta ni niti usposobljen za pogajanje z velikimi trgovskimi mogotci. Zadruge pa tudi tu niso kmetom ravno v pomoč. V vsej tej verigi kmet zasluži najmanj, največ pa vsekakor trgovine.

S tem pa pridemo do glavnih razlogov, da samooskrbne verige v Sloveniji ni: odkupne cene so prenizke, kmetje in zadruge niso povezani, preveč je individualnih potez, trgovci pa v pogajanjih zmagujejo.

Dr. Emil Erjavec meni, da je glavna težav v tem, da vsi vidijo kratkoročno korist, ne razumejo pa koncepta zgodbe na dolgi rok, ki ne daje hitre koristi.

Za postavitev folije na njivi je potrebno gradbeno dovoljenje. Kdo je tu nor? Vir slike: Pixabay

Birokracija dodatno ovira razvoj

Kmetijstvo obsega velik spekter panog, tako smo na eni strani samooskrbni pri mleku, govedu … in na drugi odvisni od uvoza pri svinjini, zelenjavi. Evropski poslanec Franc Bogovič je sicer v času svojega ministrovanja na kmetijskem ministrstvu začel s strategijo po panogah, ki bi že zdavnaj razrešila problematiko.

Njegov naslednik Dejan Židan (SD) pa je ob mnenju, da smo povprečno le 70-odstotno samooskrbni, poskrbel za svojstven birokratski zaplet. Leta 2017 so pozabili rastlinjake, steklenjake in plastenjake klasificirati kot kmetijski objekt. Zato je zanje potrebno gradbeno dovoljenje, soglasje ARSO in vodno dovoljenje.

Patricija Pirnat, predsednica odbora zelenjavne verige, pove, da za plastenjak, ki ni nič drugega kot pokrita njiva s folijo, potrebujejo kopico dovoljenj.

Ob tem ni moč pričakovati, da bi lahko dosegli kaj višjo samooskrbo. Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da dve tretjini kmetov delata le za lastno samooskrbo. Zato je podpredsednik KGZS in državni svetnik Branko Tomažič podal predlog, da bi evropsko direktivo o subvencijah samo dopolnili z besedami: »sredstva so namenjena tistim, ki obdelujejo zemljo«, saj bi povečali dodano vrednost kmetijskih zemljišč in vsekakor oskrbo.

Slovenija je raznolika država, a imamo obdelovalnih površin, primernih za poljedelstvo, bistveno premalo, zato je vsaka spodbuda in ustrezno ovrednotenje dela kmeta, ki se kljub temu trudi obstati, dobrodošla.

Domače in eko je sicer všečno slišati in trgovci znajo to dodobra izkoristiti in narediti potrošniku všečno zgodbo. Kaj dejansko dobi potrošnik v tem paketu, je zgodba zase in kmetijsko ministrstvo bi moralo poskrbeti za to, da se samooskrbna veriga trdno sprede, saj bomo le na ta način neodvisni od tujega trga. Potrošnik pa bo na policah našel res zdravo in kakovostno hrano.

Mogoče je čas, da ministrica res začne pripravljati strategijo po panogah, kar je začel že Franc Bogovič, ter več svojega časa nameni reševanju konkretnih težav in manj promociji tistega, kar trgovci že tako dobro obvladajo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice